Pri sosedih za 1,19€/l, boljše ceste in manj prometa

Napovedi vremenoslovcev so se uresničile in lepo poletno vreme se je vrnilo za vikend. Pred dobrim tednom sem že mislil, da bo toplote konec, a sem se pošteno uštel. Jutra in večeri so res da sveža, a čez dan se termometer v notranjosti povzdigne vse do 24,5*C.

Na sobotno jutro me je skozi spalnično okno prebudilo sonce, ki me je nežno božalo. Ura je kazala 8 in nekaj minut. Obrnem se na desni bok, a ne zdržim dolgo. Vstanem in najprej zavijem v kuhinjo pristavit kafetiero na ogenj. Kmalu me omamen vonj po sveži kavi privabi iz kopalnice. Od prejšnjega dne mi je ostal rogljiček polnjen z marmelado, ki si ga na hitro ogrejem v mikrovalovki, saj zjutraj zraven kave vedno paše kaj sladkega. V hiši so še vsi trdno spali, ko sem bil jaz že pripravljen za na motor.

Med oblačenjem sem se odločil, da grem proti severu, proti obali bo verjetno spet norija in zgoščen promet, poleg tega je za pričakovati, da bodo na plan prišli kakšni vikendaški divjaki, ki se bodo dokazovali in si dajali duška na vsakem ovinku. Običajno so taki najbolj nevarni, ki pičijo do obale in nazaj.

Odpravil sem se proti štajerski, za sladico pa sem se obvezno ustavil še na Trojanah. Naslednja postojanka je bila v Velenju, kjer se je ravno odvijal 30. Pikin festival. Po krajšem postanku sem pot nadaljeval naprej proti Mislinji in Slovenj Gradcu, v Dravogradu na križišču pa sem zavil proti Avstriji, saj sem vedel, da me na avstrijski strani čakajo lepe ceste in malo prometa. V zimskem času grem enkrat ali dvakrat letno na smučanje v Koralpe, čeprav se ta pot kar malo vleče. Smučišče je vedno urejeno, ponuja raznolike proge in ni čakalnih vrst. 

Danes pa sem z motorjem prvič zavil na to gorsko cesto brez prometa, kjer so ovinki prijetni za »polaganje«. Kot bi se mi odprl nek nov svet takoj,  ko sem prestopil državno mejo. Vedno se sprašujem kako to, da je v tem okolišu tako malo prometa, sploh pa nič direndaja po cestah. Hiš je veliko,  ljudi pa od nikoder. Velika prednost teh okrajev je, da imajo lepe in urejene ceste. Že v dolini sem predvidel, da me na vrhu čakajo nižje temperature in megla, saj je bil vrh ovit v oblake. Na poti do vrha sem bil na cesti skoraj popolnoma sam, prehitel sem le dva trdoživa kolesarja. Tudi sam sem bil kar nekaj let na kolesu, včasih dnevno odvozil po sto kilometrov, a me je po nesrečnem  letu, ko sem imel pet kolesarskih nesreč, vse skupaj minilo.

Ko sem prispel do vrha, se je temperatura spustila za dobrih deset stopinj glede na dolino, kjer je bilo prijetnih 23 stopinj. Na vrhu je bilo nekaj megle in okoliš nič kaj prijeten. Vse rjavo in pusto. Tu sem vajen prijetne snežne beline, v tem času pa sem pričakoval prijetno zeleno gorsko oazo, zato me je takšna turobnost šokirala. Hotel in bar sta obratovala, tudi nekaj turistov se je sprehajalo. Naredil sem dve, tri fotografiji in se raje hitro vrnil v dolino, kjer je bil sonček in prijetnejše temperature.

Za povratek domov sem na navigaciji izbral novo, drugačno pot in se s tem izognil že znani cesti. Ko sem prispel do razcepa glavne ceste,  sem se držal leve in po 8,5 kilometrih zavil desno. Ves čas sem se držal regionalne ceste v smeri Volšperka, Grebina in Velikovca, kjer poteka veliko gradbenih del. Kar nekaj časa sem porabil, da sem prišel iz centra, ki je prepredeno z enosmernimi ulicami. Po nekaj kilometrih sem prečkal večje akumulacijsko jezero Drava Völkermarkt (Drau Völkermarkter Stausee linksufrig). Jezero verjetno nudi veliko ribiških užitkov, rekreacije in prijetnih piknikov. Mogoče se drugo leto ustavim tu in raziščem okolico. Peljal sem se skozi vas Dobrla, Žitara in pred menoj je bila samo še Železna Kapla, nato pa “sanjska” cesta, kjer je veliko zavitih ovinkov. Cesta je lepa in asfalt je v dobrem stanju. Pričakoval sem, da bo tu promet bolj zgoščen, veliko motoristov, a na mojo srečo sem imel cesto »samo zase«.

Moram pa priznati, da to motoristično sezono po menjavi pnevmatik zelo uživam v zavojih in da si do sedaj še nikoli nisem želel toliko ovinkov, kot prav zadnje čase. V sezoni naredim povprečno okoli šestnajst tisoč kilometrov, kar pomeni, da moram vsako sezono zamenjati pnevmatike. Od nakupa motorja sem bil ves čas na isti znamki in modelu pnevmatik. Že preteklo sezono sem razmišljal, da bi jih zamenjal za cestne Roadtech 01, a nisem imel »poguma«, saj sem mislil, da so obstoječe odlične. Tokrat sem se opogumil in od tistega trenutka se je pričela pisati nova zgodba o ovinkih. Z novimi pnevmatikami so ovinki postali enostavnejši, hitrejši in prinašajo več užitka. To ne pomeni, da vozim po kolenih ali ves čas drsam s tačko po tleh. Še vedno ostajam turistični voznik, a nekoliko hitrejši sem v ovinkih in bolj z lahkoto motor potisnem k tlom.

Na vrhu prelaza Jezersko, po prečkanju slovenske meje, se ves blišč lepih cest v trenutku konča. Cesta je v tem predelu v zelo slabem stanju in ozka glede na avstrijsko stran. Ob vožnji po takih cestah se človek vpraša, kam hudiča gre ves denar, ki ga prispevamo ob registraciji vozil oz. plačilu cestnin. V zadnjih letih se v ceste vlaga minimalno in običajno samo krpa že stokrat pokrpane ceste. Po drugi strani pa lahko vidimo kako menjajo na kilometre zaščitne ograje, ki je še dobra. Kdor je veliko na cesti ali avtocesti lahko opazi, da so vsepovsod čez ceste postavili svetlobne opozorilne table, ki naj bi voznike opozarjale na hitrost in razne nevarnosti. A kaj, ko so po večini izkopljene ali pa prikazujejo kakšno pametno obvestilo »Ko voziš, ne pij« ali pa Ohranjaj varnostno razdaljo«. Tiste, ki pa naj bi prikazovale omejitve ali priporočeno hitrost pa so izklopljene. Sam sem že pred časom pisal na Dars, skrbnikom teh tabel, zakaj jih na vključijo in predajo namenu te več milijonske investicije iz davkoplačevalskega denarja, a nisem dobil nobenega konkretnega odgovora. Samo, da so seznanjeni, da se v določenih območjih pojavljajo večji zastoji, a da ne prihaja do nesreč. Kaj zdaj to pomeni? Da so te table bolj same sebi namen? Najbrž je bilo treba potrošiti nek višek finančnih sredstev, da ne bi propadla.

No, da se vrnem na svojo pot skozi Jezersko, priporočam, da se ustavite na sila prijetni Šenkovi domačiji, kjer vam posrežejo okusno, domačo hrano. V zimskem času je tu prava pravljica in primerna za vse tiste, ki iščejo gorsko idilo, mir in rekreativne dejavnosti. Jezerska cesta se vije skozi Zgodnje in Spodnje Jezersko, nato proti Kokri in Preddvoru v Predoslje. Iz obrobja Kranja sem pot nadaljeval proti Zbiljam, Mednem in Celovški cesti, skozi Šentviški predor in po avtocesti do izvoza Vrhnike. Od tu pa pot nadaljeval po stari cesti vse do doma.

Današnji dan mi je v “predalček 14. september 2019” vtisnil veliko pisanih vtisov, predvsem veliko prijetnih ovinkov in novih 394 varnih kilometrov. Upam, da bo še veliko takih trenutkov. Kot kaže, motoristične sezone še ni konec, razen če nas bo čez noč presenetil mraz, kateremu v vsakem primeru ne uidemo. Ko bi le  motoristična sezona trajala vsaj še nekaj časa, saj se vedno prehitro konča, zima pa je dolga.  Kakšen lep krajši ali malo daljši izlet bi si namreč z veliko veselja še privoščil.

Continue Reading

Klic narave ali norost glede na napovedano vreme?

V avgustu sem  vse vikende preživel na morju, medtem ko je motor doma sameval. Med tednom  pa me je reševal med številnimi službenimi obveznostmi pred grozečimi kolonami in zastoji na vseh koncih in krajih. Kamorkoli si se obrnil, vse je stalo, tako, kot je v naši tranzitni deželi že običaj, na katerega se bomo morali očitno privaditi. Pametne glave, ki zasedajo pomembne položaje, namreč trdijo, da širitev cest ni rešitev. 

Prvi teden v septembru se je vreme čez noč obrnilo na glavo in prišla sta oba, dež in mraz. V ponedeljek zjutraj, ko sem se odpravljal proti Ljubljani,  je na števcu kazalo le 6,5°C.

V torek, 3. avgusta, sem se na hitro odločil za tridnevni izlet v prihajajočem vikendu,  nisem pa še vedel kam. Prva možnost je bila bivša juga, druga pa Gardsko jezero. Najprej sem potipal za drugo možnost in pisal za prosto sobo, a so mi hitro odgovorili, da mi jo lahko ponudijo samo za en dan.

Po hitrem premisleku sem se odločil, da pičim kar na jug. Vsak dan, ko sem gledal vremensko napoved, je za vse kraje kazalo samo dež, dež in dež. Komur koli sem omenil, da grem z motorjem na daljšo turo,  mi je to »norost« toplo odsvetoval zaradi izredno slabe vremenske prognoze.

V četrtek dopoldan sem iz servisa dobil nazaj svojo navigacijsko napravo, ker je imela nekaj težav z zaslonom. Niti toliko časa nisem imel, da bi si jo pred odhodom nastavil ali prilagodil svojim potrebam. Ko sem končal s službo, sem doma na hitro spakiral in ponovno preveril napoved za jug, ki se še vedno ni izboljšala.

V petek zjutraj se prebudim že zelo zgodaj, pogledam skozi okno, bila je tema. Napol zaspan sedem za računalnik, da preverim napoved in takoj, ko odprem vremenske napovedi po krajih, me kar mine, da bi kamor koli šel. Za vse dni so bile narisane le dežne kapljice. Priznam, bil sem v veliki zadregi ali naj krenem in me bo pralo na motorju, kar sploh ni prijetno ali pa nazaj spat in čez nekaj ur v službo.

Odločil sem se, da vseeno kar grem. Če bo res prehudo, se lahko še vedno obrnem in vrnem. Glede na napovedane temperature sem se oblekel v prehodna, bolj topla oblačila in poletna pustil doma. V kovček dal dežjaka, nekaj suhe hrane in vode za prvo silo, da preživim prvi dan. Domači pa  so le skeptično gledali, ko sem poln upov odpeljal z domačega dvorišča.

Petek, 6.9.

Od doma sem šel okoli 8ih in odpeljal prav nič pripravljen. Običajno si pot načrtujem v naprej in prav tako poskrbim za rezervacije nočitev. Tokrat se je vse skupaj odvijalo hitro, nenačrtovano, spontano.  Iz Ljubljane sem šel po avtocesti do Grosuplja , nato po regionalni cesti proti Velikim Laščam mimo Dolenjskih Toplic proti Črnomlju, nadaljeval  proti Vinici, kjer sem prečkal mejni prehod in reko Kolpo. Sledil je Karlovac, kjer sem nadaljeval proti Zagorju, Grabovacu in ponovno prečkal mejni prehod Izačići za Bosno. Pred prehodom se je že pripravljalo na dež, zato sem se  ustavil in preventivno oblekel v dežjaka. Vse bližje, ko sem bil Bihaču, nižje so bile temperature. 14 stopinj je kazalo na števcu. Turobno vreme se je vleklo do Vrtoče, kjer sem se ustavil v Čardakliji, da sem pojedel nekaj toplega. Običajno tu prespim in nadaljujem pot proti jugi, a tokrat je bilo drugače, saj sem imel na voljo le tri dni.

Ko sem se pogrel in je bil želodček poln, sem pot hitro nadaljeval proti Bosanski Petrovac-i in naprej proti Ključ-u, kjer se je na moje veliko veselje pokazal prvi sonček in znosnejše temperature. Naslednji kraj je bil Jajce, Bugojno, Jablenica in kmalu za tem še Mostar. Nekje tri kilometre pred Mostarjem sem ob glavni cesti uzrl Vilo Apartmani, ki je ponujala prenočišča. Imeli so šest apartmajev, kafič in trgovino z oblačili. Na »Šefa« naletim v kafiču, ki mi takoj ponudi prosto prenočišče. Brez preverjanja cene in kakovosti nastanitve se kar takoj strinjam tudi sam in najamem apartma.  Seznanil me je s ceno, ki naj bi na noč znesla 30. Vprašal sem ga evrov ali mark, on odvrne mark. V meni se je kar smejalo, da sem tako na lahko našel tako ugoden apartma. Takoj sem plačal, da ne bi imel naslednje jutro kakšnih »zamud« pri odhodu zaradi čakanja na šefa. Ker sem bil tako blizu centra, sem izkoristil večer za obisk starega dela Mostarja. Sprehod po uličicah mi je godil in napravil sem nekaj fotografij mostu, čeprav jih imam že celo zbirko. Zdelala me je utrujenost od celodnevne vožnje , zato sem se vrnil v apartma. Sredi noči me je prebudilo grmenje in močno deževje. Vstanem , pogledam skozi okno motor, ki je bil še vedno pokrit z dežno prevleko.  Padel sem se v posteljo in v trenutku zaspal.

Sobota, 7.9.

Noč sem kljub močni nevihti lepo prespal in se odpočil za nadaljevanje moje poti, ki sem jo kar sproti načrtoval. Zjutraj sem spet gledal v nebo . Na eni strani  jasnina, na drugi črnina, zato si navlekel  v dežno opravo in odpeljal proti Blagaj, Nevesinje, Gačko. Med Gačko in Dražljevo je večje jezero Klinje. Cesta me je vodila po lepi kotanji , ki jo je z obeh strani obdajalo skalovje do Tjentiša, nadaljeval sem proti kraju Brod, kjer sem prečka reko Drino. Od kraja Brod in vse do mejnega prehoda Hum je cesta ozka in na določenih delih v slabem stanju. V divjini sem naletel na moderne »Resorte«z bazeni in še čim v zakulisju. Tu je vedno veliko turistov željnih raftanja. Okoliški turizem živi samo od raftanja po Drini, Pivi  in Tapi. Po prehodu meje je cesta spet lepa in dovoljuje višjo hitrost za »polaganje« ovinkov, ki jih ne zmanjka. Prišel sem do velikega jeza, ki zadržuje vso vodo Pivskega jezera. Ta je izjemno velik oz. je umetno povečan za potrebe elektrarne. Po prečkanju mostu sem prispel v Plužine, ker sem naredil nekaj fotografij in obrnil nazaj do razcepa za Durmitor. Iz glavne ceste sem zavil desno v skalnato odprtino, cesta se počasi dviga, pogled na jezero je z vsako serpentino lepši in boljši.

Navigacija me hitro usmeri na razcepu desno, kljub temu, da sem pred leti šel tu ravno. Prepustil sem se navigacijski »pameti« in ji zaupal. Nekaj časa sem se vozil samo po ozki cesti, ki jo je obdajal gozd. Dozdevalo se mi je, da to verjetno ne bo prav, a sem si rekel, da počakam še kakšen kilometer in da vidim, kam me  to pripelje. Čez nekaj minut se je vse skupaj odprlo in pred menoj so se pokazale velike ravne planote in pastirske koče. Ves čas skozi Durmitor in še prej, me je na poti spremljal sonček ter prijetna temperatura ozračja. Višje ko sem se vzpenjal, nižje so bile temperature, a na najvišji točki ni šlo pod 14*C. Pred dvema letoma, ko sem šel v tem času na Durmitor pa sem imel le 2,5 °C in nikoli ne bom pozabil, kako me je zeblo.

Kamor koli sem se obrnil, sem lahko občudoval divjo, neokrnjeno naravo, ki sem si jo poslikal z vseh zornih kotov. Bilo je kar nekaj pravih pastirjev z ovcami in kravami. Najbolj sem se bal krav, ki so hodile po cesti, saj nikoli nisem vedel kdaj se bo kakšna zagnala vame in me podrla. Proti vrhu sem ulovil en avto nemških tablic, ki je bil vozil pred menoj in mi delal »prehod« med kravami. Zanj se žal ni tako dobro izšlo. Odganjal jih je s hupo, kar je razjezilo eno od krav in se je zaletela v njegov bok,  Pri čemer mu je poškodovala stransko ogledalo. V tistem trenutku sem hitro odpeljal mimo, da ne bi napadla še mene . Odkrito povem, da me je bilo na vsej poti najbolj strah krav. Ko sem obvozil Durmitor in prišel v dolino v Pošćenski Kraj sem zavil še do Žabljaka, ker sem bil prvič. Po malici in krajšemu premoru sem pot nadaljeval proti Grabovici, od Šavnika do Gradaca je cesta precej ovinkasta, kjer se uživa v zavojih. Nato sem šel skozi Miloševići, Jesenovo Polje, Miločanov mimo jezera Krupac in do centra v Nikšićih. Tu sem domačina povprašal po samostanu Ostrog, a smo imeli kar nekaj težav s komunikacijo, ker nisem vedel kako se reče samostan. Po pomoč sem se zatekel k stričku googlu, kjer nama je prevajalnik povedal, da je to v bosanskem jeziku Manstira. Takoj je izstrelil, da imam do tam okoli 14 kilometrov in nato še 8 kilometrov ovinkaste ceste v breg do samostana. Do odcepa za Ostrog sem prišel hitro, a zadnjih 8 kilometrov se je kar vleklo, saj je cesta zelo ozka in veliko prometa. Veliko se je stalo, saj se dva avtomobila ne moreta srečati. 

Ko sem prišel do večjega parkirišča je bilo tu parkiranih ogromno vozil in še več je bilo ljudi, ki so imeli veliko nahrbtnike in ogromne potovalne kovčke. Ni mi bilo jasno kam gredo in kako so prispeli gor z vso to prtljago. Enostavno so šli peš v breg in še vse to so vlekli s seboj. Sam sem šel z motorjem naprej in upal, da bom lahko prišel čim dlje ali celo do vrha, vendar se je ta želja hitro zalomila. Okoli 800 metrov pred vrhom je bila zapornica, od koder seje šlo samo še peš, medtem, ko so taksisti in določeni kombi prevozi lahko peljali naprej. Tu je bilo zelo toplo, termometer je kazal 25°C. Najprej sem se ubogljivo zapeljal na parkirišče, ko pa sem dojel kako daleč je to, da bom moral z vso motoristično opremo in čelado hoditi slab kilometer v klanec, me je vse skupaj minilo. Pri zapornici sem se ustavil, kjer sta stala dva varnostnika, ju povprašal, če je kakšna možnost, da me spustita do vrha, saj ne mislim ostati več kot 15 minut, me je gladko zavrnil, da moram parkirati. Obrnil sem se proti dolini, a v tistem trenutku je drugi rekel, da naj grem gor, a previdno, ker je na cesti veliko ljudi. Ta mi je dvignil zapornico in jaz sem se mu večkrat zahvalil. Ko sem prišel na vrh je ljudi mrgolelo kot v mravljišču in tam sem videl zakaj ti ljudje tovorijo toliko prtljage proti vrhu. Ljudje so pred samostanom na dvorišču in na parkirišču ležali en zraven drugega na tleh, kot sardele v konzervi. Verjetno ima ta romarski kraj iz 17 stoletja, ki je bil posvečen Vasiliju Ostroškemu kakšno zdravilno moč. Motor sem pustil pred vhodom in se počasi prebil na dvorišče samostana, pri čemer sem moral zelo paziti, da nisem koga pohodil. Med prebijanjem sem slišal, kako ljudje čakajo po tri, štiri ure v vrsti, da se pridejo v samostan pokloniti in kakšno zmoliti. Diskretno sem napravil nekaj fotografij in se vrnil proti motorju. V tej množici sem, v rumeni fluorescentni jakni , žarel kot svetilnik.

V dolino sem se vrnil po isti in edini poti, nato sem krednil proti Nikšićem in nato proti Dubrovniku. Obvozil sem kraje Štedim, Rudine, Vilusi, pred mejnim prehodom Klobuk pa me je končno ujelo hudo neurje s sodro. Ker nikjer ni bilo nobenega zavetja, sem bil prisiljen vztrajati v počasnem tempu. Tudi ob prihodu na mejni prehod se ni obetalo zavetje, saj je bil del prehoda odkrit, iz nasprotne smeri pa pokrit. Kljub vsemu so me policaji povabili k sebi pod streho, kjer sem lahko prevedril naslednjih 15 minut, da je šlo neurje mimo. Cesta je od Nikšićev do Dubrovnika je zelo odprta, potovalna hitrost se tam dvigne na dobrih 100-110km/h. Od Klobuka do Trebinja se vije Trebinjsko jezero, kjer imajo razna gojišča. Nekje med Trebinjem in Ljubovo delajo novo cesto in trenutno je v popolnoma  surovem stanju z nasutim peskom. Določeni deli so zvoženi, en del je povaljan. Imel sem res veliko smolo, da sem naletel na kakšnih 200 metrov dolžine na novo nasutega šodra, kjer sem naenkrat obstal sredi »ceste« vkopan. Med speljevanjem mi je motor dvakrat ugasnil, motor pa je bil  vedno bolj ugreznjen v šoder. Na pomoč mi je priskočil cestni delavec, ki mi je pomagal potiskati motor nekaj metrov, da sem prišel na utrjena tla. V tistem trenutku, ko sem se zakopal, mi ni bilo niti malo prijetno, bil sem zgrožen in pošteno sem se spotil. A na koncu se je vse skupaj le dobro končalo in pot sem varno nadaljeval. Počasi sem se začel spuščati proti morju, temperature so se višale in spet me je grel sonček. Na mejnem prehodu Ivanica sem lahko slekel del dežne opreme. Ta dan sem prečkal vsaj pet mejnih prehodov, a vsakič s hitro obravnavo. Ko so videli slovensko osebno, so vsi samo zamahnili z roko. Le na bosanskem mejnem prehodu so želeli preveriti še prometno od motorja. Prišel sem na obmorsko cesto in pred menoj se je pokazal Dubrovnik v sončne zahodu. Ura je bila pozna in ker so dnevi že precej krajši, se hitro stemni. Kljub vsemu sem zapeljal skozi Dubrovnik in napotim proti »staremu« znanemu in preizkušenemu prenočišču v Srebreno. Zaradi pozne ure sem bil v dvomih, saj bi moral nadaljevati naprej dol mimo Dubrovnika še dodatnih 20 kilometrov, ki bi jih dvojno zapravil, enako pa tudi dragoceni čas, če bi bili zasedeni. V temi mi ni bilo za iskat prenočišča. Na glavnem križišču v Dubrovniku sem si premislil in se odločil, da bom še malo stisnil v smer proti »domu«.

V navigacijo sem vnesel Neum. Pot do tja je bila dolga,  do tam je bilo še slabih 70 kilometrov in začelo me je skrbeti glede časa in spanja. Ni vrag, da ne bi našel te sobe v  kakem hotelu, pa ni važno koliko me stane. Po slabi uri vožnje sem prišel do Neuma že v temi in obšel  nekaj obcestnih hotelov. Na slepo sem se odločil za enega in zavil na dvorišče. Ko stopim na recepcijo, tam ni žive duše, stopim še v restavracijo, tam prav tako nobenega osebja. Kar na enkrat se mi  za hrbtom pojavi mlad fant in me skoraj prestraši, ko me povpraša kaj želim. Povem mu, da rabim sobo za eno noč, ta pa mi jo takoj pokaže. Vprašam še po ceni in dobim odgovor 40 evrov na noč. Brez besed vzamem ključ, njemu izročim osebno in se odpravim po kovčke, da se lahko čim prej raztovorim in osvežim. Cel dan sem preživel brez toplega obroka, zato sem si v hotelu naročil večerjo, ki je bila katastrofalna. Naročil sem mešano mesa iz žara in dobil »kao meso iz žara«. Mislim, da tako slabo pripravljenega mesa še nisem jedel. Pika za na i  pa je bil žur v sosednji sobi okoli enih zjutraj. Dozdevalo se mi je, da so se v sobo vrnili turisti in bo kmalu vsega konec. Počakam pol ure in hrupa je več, vse več ljudi se sliši v sobi. Ko mi prekipi, grem na recepcijo, kjer starejši možakar takoj izstreli, da ve zakaj sem prišel do njega. Pove mi, da je bil pri mojih sosedih, poljskih študentih, že petkrat in, da je vseh njih 10 študentov pošteno opitih. Bil je  nemočen in brez rešitve, čeprav bi mi rad pomagal. Po krajšem premisleku mi je dal ključe od druge sobe, ki je bila drugem koncu hotela, da se bom lahko naspal. Hvala bogu, da bila soba res na drugem koncu in da mi je omogočila mir za prepotreben počitek. Naslednjega dne sem imel pred seboj veliko kilometrov in še več ovinkov.

Nedelja, 8.9.

Po kratki in burni noči mi je budilka zvonila že ob 7ih, prislili sem se, ker sem vedel, da moram vstati in se pripraviti za na pot. Ob pogledu skozi okno so v daljavi spet grozili črni oblaki, a sem kljub temu dežno opremo pospravil v kovček. Na recepciji sem med urejanjem zadev izvedel, da je bila noč zelo težavna in da so Poljaki delali celo sranje po hotelu. Zaradi neljubega dogodka sem plačal »samo« 40 evrov za bivanje, katastrofalno večerjo pa so mi  častili oni. Čez nekaj trenutkov sem že na motorju proti domu. Pogledam v smeri Dubrovnika, kjer vidim, kako besni nevihta in upam, da me to ne dohiti. Pot sem nadaljeval po Jadranski magistrali do Makarske. Glede na to, da sem do tu moral prehiteti kar nekaj avtodomov in da je bila nedelja, sem predvideval, da bo pot do doma na tak način preveč naporna. Vreme je bilo lepo, temperature pa ugodne  tudi za eventuelne nedeljske »divjake«. Brez razmišljanja sem na za  krejem Promajna zavil v hrib proti Zagvozd, Šestanovcam, šel skozi Trilj, Sinj, Knin. Če odštejem ves vaški promet, sem na poti srečal le pet avtomobilov. Ta stara cesta popolnoma sameva in ni v tako slabem stanju, kot bi si mislil. Od Knina sem šel na Otrič, Deringaj, Jošan, Bjelopolje, Rudanovac in do tu vozil več ali manj sam. Okoli Plitvičkih Jerez je bilo več prometa in tudi skozi Slunj, Zagorje in Karlovac. Ne vem zakaj in kako, da me je navigacija preusmerila na Metliko in ne Črnomelj. Na mejnem prehodu je bila vsaj kilometrska kolona za vstop v Slovenijo, a sem jo obšel in se vrinil v kolono tri avtomobile pred Hrvaško kontrolo. Prehod sem hitro prečkal in na prvem krožnem krožišču naletel na obvestilno tablo, da veljala za Metliko  med tretjo in četrto popoldan popolna zapora. Pogledam na uro, ura pa mi kaže tri minute do tretje. Pritisnem na gas v upanju, da mi uspe prečkati Metliko pred zaporo. V Metliki je bilo že vse pripravljeno za zaporo, a me varnostnik kljub vsemu spusti skozi rdečo luč.

Nasmehnila se mi je še ena sreča in tako sem bil vse bližje domu. Na slovenski strani je bilo nebo precej zaprto in mračno, cesta na določenih delih razmočena in pripravljalo se je na dež. Od Metlike do Novega mesta se mi je vleklo in to verjetno zato, ker sem bil že zdelan, poleg tega je bilo še vreme je tako turobno. Takoj, ko je bilo možno, sem zavil na avtocesto. Tako zelo sem si želel  čim prej priti domov in po možnosti  suh. V Ljubljano sem res prišel popolnoma suh. Medtem, ko sem se na domačem dvorišču na kratko zaklepetal s sosedom je začelo deževati. Zdaj, ko sem končno doma, počivam in popisujem to malce nenavadno potovanje, zunaj pa dežuje in grmi.

Zaključek

Če potegnem črto, sem v treh dneh prevozil veliko ovinkov, naredil 1.665 kilometrov in imel veliko sreče glede vremena. Vsega skupaj sem imel le za pol ure dežja, kljub temu, da je bila napoved izredno slaba – pet dni dežja. Na pot sem se odpravil popolnoma nepripravljen, a po jugi se človek res težko izgubi in to še z vsemi današnjimi pripomočki, ki jih imamo na motorju ali pametnih telefonih. Včasih so bila potovanja še bolj zanimiva in razburljiva, ko so potovali s papirnatimi zemljevidi, se vmes tudi izgubili in na ta račun videli še več novih krajev. Izlet mi je prinesel nekaj sveže energije in veliko lepih spominov.  Glede na to, kako se je vreme skazilo, kaže, da »daljših« izletov ne bo več. Lani smo se lahko dolgo vozili, a imam občutek, da to leto ne bo tako. Pa vendar, upanje umre zadnje, pustimo se presenetiti.

Continue Reading

Nova motoristična GPS navigacija GP-AR

Prišla je nova motoristična navigacija GP-AR, ki je »nadomestila« staro WayteQ xRider, ki sem jo s pridom uporabljal tri leta. Z njo sem prevozil veliko kilometrov in vedno je bila zanesljiva sopotnica. Ne spomnim se, da bi me kdaj pustila na cedilu. Na začetku motoristične poti sem se znašel v dilemi in se spraševal ali jo sploh potrebujem, morda bi bila dovolj kar navigacija na mobitelu, ali pa bi morda moral poseči po »originalni«  BMW-jevi navigaciji, za katero nisem bil prepričan ali je res toliko boljša od kitajske.

Pred nakupom prave motoristične navigacije sem se nekajkrat poslužil mobitelove navigacije, a največja težava, ki se je pojavljala, je bila poletna vročina, saj se je mobitel v etuiju preveč pregreval in samodejno varnostno izklapljal. Preteči je moralo kar nekaj časa, da se je mobitel ohladil in ponovno vklopil. Po prvi daljši poti sem se odločil za pravo motoristično navigacijo. Kot sem že napisal sem kolebal med originalno bmw-jevo in ne originalno. Od originalne bmw-jeve me je odvrnila cena, ki se mi je zdela absolutno predraga, kar pet krat dražja, verjetno pa ne pet krat boljša od kitajske. Po pregledanih testih na spletu, sem se odločil za nakup kitajske navigacije, ki je že imela prednaloženo kartografijo in odštel dobrih 130 evrov. Kartografijo sem lahko zaradi licenčne verzije letno posodabljal.

Pred tedni je prišla v Slovenijo nova navigacija GP-AR, kateri so namesto sistema Windows CE namestili Android. S tem so nam omogočili uporabnejši operacijski sistem, saj lahko dan danes večino programov kupimo ali brezplačno prenesemo iz Play Store. Druga izboljšava je večji zaslon za 0,7 palcev, kar v praksi pomeni za 17,7 milimetrov več diagonale. Zaradi večjega zaslona je preglednost boljša. Obljubljajo tudi več kontrasta. Baterija je od stare navigacije enkrat močnejša, ima štirikrat več RAM-a, novejši procesor in enkrat več notranjega spomina, ki se lahko še poveča z MikroSD kartico.

V primeru, da nas dobi dež, se nimamo česa bati, saj je navigacija vodotesna. Z novo navigacijo sem prevozil prvih 500 kilometrov in ugotovil dve pomanjkljivosti. Potrebujemo križni izvijač, da pridemo do spominske kartice ali mini USB priključka in da se naprava prižiga zelo dolgo. Stara se prižge v 6,2 sekundah in nova v 32,4 sekundah. Glede boljšega kontrasta ni videti izboljšav in v kolikor nam sije sonce direktno v zaslon,  je vidljivost zelo slaba.

Novo navigacijsko napravo se lahko poveže na domači Wi-Fi ali pa na mobitel. Kdor ima licenčni program Sygic in dokupljeni paket o zastojih v živo, bo lahko sedaj sproti spremljal vse zastoje, dela na cesti ali zapore cest. Seveda pri motorju to ni  problematika, a vseeno kdaj pa kdaj pride prav. Na spletu je veliko različnih programov, ponudnikov kartografije in s tem se lahko vsak posameznik odloči za sebi najbolj primerno.

Trenutno imam naložena dva licenčna programa iGo in Sygic. Prvi ima bolj pregledno kartografijo, a nima novic o prometu. Na zadnji poti sem po večini časa koristil kar kartografijo iGo, saj je po mojem mnenju bolj pregledna. Potrebno se bo še poigrati z nastavitvami, a z vsako daljšo potjo bo naprava bolj prilagojena mojim potrebam. Upam, da mi bo nova naprava prav tako dobro služila kot stara in ne bo kakšnih težav z Androidom. O upravičenosti nabave oz. menjave je v tem trenutku preuranjeno govoriti. To bo pokazal čas. Na koncu motoristične sezone bo lažje presoditi to malo investicijo v višini skoraj 190 evrov.

Continue Reading

10 ur 10 minut Jadranske Magistrale

Letošnji Velikonočni prazniki so padli na vikend in ponedeljek. Ker si težko izborim prosti dan, se mi ni zdelo smiselno, da ostanem doma, pač pa, da čim bolje izkoristim prosti ponedeljek. Vremenska napoved je bila zelo obetavna, lepo in sončno za vse tri dni. Glede na pred sezonski čas sem računal na to, da ne bo nikakršnih težav pri iskanju prenočišča. Prvotni plan, ki sem si ga delal kar sproti med potjo, je bil prevoziti nekje do 350 km in nato poiskati prijetno in ugodno prenočišče. Vožnja do Reke je bila hladna, temperature nizke, a od tu dalje je bilo čedalje topleje in kmalu so se gibale že okoli dvajsetice. Jadranska Magistrala je bila navkljub praznikom precej prazna. Do tega dne sem v letošnji sezoni prevozil okoli 2000 kilometrov, zato nisem pretiraval z »polaganjem« ovinkov. Moj namen ni bil podirati časovnih rekordov, temveč ležerno občudovati spomladanske naravne lepote Mediterana. Morske obale ni in ni konec, kot ovinkov, ki so odlična motivacija za nas, motoriste.

Števec na motorju se je hitro odvrtel do Karlobaga, kjer je bil prvi oddih in malica. Vreme je bilo idealno in pravilno sem predvidel, da bo proti jugu še toplejše. Kadar koli se ustaviš v Karlobagu, se počutiš domače, saj je tu večina naših. Pot sem nadaljeval z enakim umirjenim tempom in se po nekaj urah vožnje približal 400 kilometrom, a sem se počutil še vedno spočit. Pri Šibeniku sem naredil drugi postanek, kjer sem si privoščil topel obrok in  pobrskal po navigaciji za informacijo po preostalih kilometrih do Dubrovnika. Po krajšemu premisleku sem se odločil, da bom pot kar nadaljeval in več časa raje preživel v Dubrovniku. Obvozil sem Makarsko, po kakšni uri vožnje pa že stal na mejnem prehodu v Neum-u. Tu se običajno vedno stoji in ni druge rešitve, kot čakati v vrsti. V poletnem času, ko so visoke temperature, vedno obidem kolono in se vrinem bolj proti koncu, kajti v poletnem času motorist ne zmore stati v kolonah, pod žgočim soncem v kombinezonu in čeladi. Do sedaj sem imel samo eno slabo izkušnjo s policistom na mejnem prehodu, ko me je kar nekaj časa zadrževal na meji in grozil z visoko kaznijo 4000 kun zaradi prehitevanja kolone.

Po prečkanju meje, je bil Dubrovnik oddaljen le še slabih 70 kilometrov. Vsak kilometer bližje cilju sem bil boljše volje, saj sem vedel, da bo zdaj-zdaj konec dolge poti in dobrih devet ur sedenja na motorju.

Vožnja z motorjem po bivši Jugi je vsakič znova zanimiva, ne glede na to, kolikokrat sem že prevozil magistralko. Dubrovnik obiščem enkrat letno in okolico kar dobro poznam, zato nimam problemov pri iskanju prenočišča. Tu vsaka hiša oddaja kakšno sobo ali apartma. V visoki turistični sezoni je težko najti ugodno nočitev, a v tem času ni nobenih težav. Takoj sem se odpeljal v kraj Srebreno, slabih deset kilometrov naprej od Dubrovnika in našel prijetno in za žep ugodno bivanje. Končno sem se razpakiral, osvežil in kakšno urico zasluženo oddremal, zvečer pa skočil še na porcijo odličnih čevapov in velik vrček piva. Potegnem črto in ugotovim, da je bil prvi dan uspešno zaključen; da sem prevozil izjemno veliko ovinkov in pot dolgo kar 668,8 kilometrov. Prepustil sem se prijetnemu spancu, ki je to bil, kljub tuji postelji.

Po jutranjem zajtrku sem odvihral na najvišjo točko utrdbe Imperial nad Dubrovnikom, do katere je moč priti iz centra z gondolo. Cesta je strma in ozka,  po kateri avtobusi ne morejo voziti, zato je običajno tu veliko kombijev. Razgled na Dubrovnik in okolico je izjemen v lepem vremenu. Počasi sem se spustil v strogi center, ker sem ob obzidju sparkiral svojega konjička in se sprehodil po notranjosti. Zaradi praznika so v vseh cerkvah potekale maše in zunaj njih razni glasbeni dogodki. Na nebu ni bilo niti enega oblačka, sonček pa je poskrbel za prijetne temperatura in kratke rokave. Prijetno je bilo martinčkanje na soncu in opazovanje okoliškega dogajanja. Večina turistov je bila Azijcev, ki so se kot po navadi vse vprek fotografirali. Tega dne sem si vzel čas za počitek in sprostitev, saj sem vedel, da bo treba čez slab dan spet sesti na motor in se vrniti v domače kraje.

Glede na to, da je bil torek že delaven, napoved deževna, sem se odločil, da grem nazaj v enem kosu. V ponedeljek sem zarana vstal, prijazni lastnik je že zgodaj pripravil zajtrk, da sem lahko čim prej odrinil na pot. Ta dan je bilo na Magistralki še manj prometa, ni bilo dosti prehitevanja, tako, da sem lahko samo užival v ovinkih. Ko sem obšel Zadar sem začel čutiti zadnjico, dovolj je imela sedenja na motorju, a kaj, ko sem imel do doma še okoli 300 kilometrov. Da sem si olajšal pot, sem se od tu naprej še dvakrat ustavil, naredil krajši počitek za »sprehod« in se razgibal. Ob prihodu na mejni prehod Rupa je že vse stalo, a morda sem čakal le minuto, ker sem zaradi »dovoljenja« hrvaškega policista obšel kolono po desni. Promet je bil precej tekoč. Iz Ilirske Bistrice sem zavil čez Knežak, hitro obšel Pivko, Staro vas in pred Postojno zavil kar na avtocesto.

Takoj, ko sem se vključil pa se je promet zaustavil in vsi smo vozili v strnjeni koloni 50km/h. Pri Uncu se je vse skupaj zaustavilo in slišal sem, da je tako do Ljubljane. Odločil sem se izkoristiti prednost motorja in sem strpno, počasi nadaljeval po sredini voznega in prehitevalnega pasu. Pri taki vožnji je potrebno biti zelo previden, saj nikoli ne veš kdaj bo kak potnik izstopil iz vozila oziroma brezbrižno na široko odprl vrata, ne da bi prej pogledal nazaj. V lanski sezoni se mi je to pripetilo, ko se je zgodila prometna nesreča in so avtocesto popolnoma zaprli za ves promet. Ljudje so začeli po dolgem čakanju zapuščati svoja vozila in se sprehajati po avtocesti, a na srečo sem imel nizko hitrost, da sem lahko pravočasno varno zaustavil in lastniku nisem snel vrat iz vozila.

Ob prihodu na domače dvorišče sem si oddahnil. Odleglo mi je, ko sem utrujen sestopil z motorja ter snel z glave čelado. Potovalni računalnik se je ustavil pri 1.379,9 kilometrih za dva dneva potovalnih užitkov skozi ovinke, napolnjenih s soncem,  mediteranskimi vonjavami in čudovito panoramo.

Continue Reading

Potreba

Na lenobno nedeljsko popoldne, prikovan v hiši, ker slabo vreme žal ne ponuja dosti drugega, razmišljam o tem, kaj mi prinaša nov delovni teden, hkrati pa se že veselim konca tedna. Prihodnji vikend po tihem načrtujem prvo letošnje potovanje z motorjem. V veselem pričakovanju se poraja neverjeten občutek. Komaj čakam, da spet sedem v sedlo, ko jaz in moj motor postaneva eno. Vožnja z motorjem mi prinaša posebne občutke radostne osvoboditve in me polni z neopisljivim občutkom izpolnjenosti.

Čeprav sam vozim varno, pa nikoli ne vem, kako mi bo naklonjena usoda, saj cesta vedno predstavlja tveganje, predvsem zaradi nekaterih, ki s svojo nevarno vožnjo postavljajo na kocko svoje in tuja žviljenja. Najpomembnejše ni biti najhitrejši, najdrznejši, ampak, da se vrnemo varno domov, k svoji družini.

Na cesto grem vedno pripravljen in s pozitivnim odnosom. Ko bi razmišljal le o tem kaj in kje me utegne pričakati neprilika, bi obsedel doma in dopuščal, da življenje teče mimo mene. Vožnja z motorjem me osvobodi spon vsakdanjosti in odžene slabe misli. Vožnja motorja je strast, ki zahteva znanje, izkušnje in presojo, kjer impulzivnost in divji temperament nista dobrodošla.

Hvaležen in vesel sem, da imam to možnost. Obožujem, ko me na motorju preplavi ta nepopisni občutek radosti in notranje osvoboditve. Veselim se trenutka.

Continue Reading

Trening varne vožnje na avtocestni bazi Postojna 2019

Letošnja zima je bila glede na pretekle precej mila in kratka. Motoristi smo imeli zelo malo »zimskega spanca«. Sam sem v letu 2018 motoristično sezono zaključil 1.decembra in na motor prvič sedel že 22.februarja, saj so se temperature nagibale proti dvajsetici. Topli, lepi dnevi so se hitro končali, saj smo imeli vmes še zelo hladna jutra in kakšen centimeter snega. Proti koncu marca pa je za vikende že precej brnelo na cestah, zato je Agencija za varnost prometa kaj hitro pričela opozarjati na ponovno prisotnost motoristov, saj se čez zimo nanje nekoliko pozabi.

Zadnja leta je vse več delavnic varne vožnje za motoriste in tudi letos je tako. Vsak pomladni vikend, nekje v Sloveniji poteka preventivno motoristično izobraževanje, s poudarkom na varnosti in osvežitvi znanja. Na avtocestni bazi Postojna  je DARS za letošnje leto pripravil kar nekaj terminov, ki so se hitro zapolnili. Prijavilo se je veliko »starih mačkov« motoristov, ki so trening varne vožnje že obiskali v preteklih letih in se radi vračajo, saj je delovno okolje zelo prijetno in team, ki poskrbi za dobro praktično in teoretično izobraževanje, je odličen.

Program je sestavljen iz praktičnega dela na poligonu, prve pomoči, teoretičnega dela, praktičnega dela z gasilci in kot novost je AVP pripeljala nov simulator Skidbike, ki omogoča preizkuse motorne vožnje v določenih situacijah, brez posledic. V tujini je ta simulator že zelo uveljavljen in upam, da ta ni zadnji in jih bo pri nas če več v uporabi.

Skidbike upravlja inštruktor na daljavo in lahko tudi izključi zavorni sistem ABS, dvigne zadnje ali prvo kolo, s čimer vidimo kako smo šibki, ko nimamo pravega oprijema s cestiščem, prepozno zaviramo ipd.

Letos sem obiskal prvi termin delavnice na DARS-ovi bazi in glede na pretekla tri leta, ko sem ga obiskal v maju, je bilo tokratno starostno povprečje okoli 50 let. Med vsemi udeleženci ni bilo niti enega športnega motorja »cestaka«. Seveda, to ni bila zadnja delavnica in na koledarju je rezerviranih še nekaj terminov.

Prednost take delavnice, kot jo organizirajo pri DARS-u je, da se oblikuje več skupin po pet motoristov in se vadi ena na ena. Inštruktor, policist se lahko osredotočeno posveti vsakemu posamezniku in pokaže na napake, pomanjkljivosti in na tehnike za izboljšanje. Tudi število ponovitev ni omejeno, s čimer lahko vsak vajo večkrat ponovi brez zadržka. Zavedati se moramo, da smo motoristi na cesti med najbolj ogroženimi in ranljivimi udeleženci, saj motorji dosežejo visoke hitrosti in nimamo toliko oklepa ali varnostnih sistemov kot v avtomobilu.

Želel bi se zahvaliti vsem organizatorjem, zaposleni trojici na DARS-u, policistoma iz PPP Koper, članu medicinske pomoči Postojna, gasilcem in Javni agenciji za promet (AVP).

MOTORISTI ne pozabite,  »Motor moramo upravljati MI in NE on nas«

Continue Reading

Začenja se prvi del nacionalne preventivne akcije za večjo varnost motoristov


  • V ponedeljek, 18. marca 2019, se začenja prvi del nacionalne preventivne akcije motoristi, ki po potekala pod okriljem Agencije za varnost prometa in v sodelovanju s policijo, ki bo v času akcije izvajala poostren nadzor. Cilj akcije, ki bo trajala do 31. marca, je opozoriti motoriste, naj ne precenjujejo svojih voznih sposobnosti in ne podcenjujejo voznih razmer, vse ostale udeležence v prometu pa na strpno in preudarno vožnjo ter na dodatno previdnost na cesti.

Z lepšimi dnevi in pomladjo so se na ceste vrnili tudi motoristi, ki bodo vse do jeseni pogosti udeleženci v cestnem prometu. Zato je na cestah potrebna še dodatna pazljivost in spremljanje prometa, saj so motoristi, zaradi ozke silhuete, slabše vidni in se nam lahko v ogledalih hitro “izmuznejo”. Že širina svinčnika v iztegnjeni roki lahko popolnoma zakrije motorista, oddaljenega 30 metrov.

Na drugi strani pa morajo motoristi in mopedisti še dodatno poskrbeti za svojo varnost in uporabljati zaščitno opremo in čelado, prilagoditi hitrost vožnje razmeram na cesti, oziroma upoštevati omejitev hitrosti. Pri tem naj ti nosijo svetla odsevna oblačila in imajo vedno prižgane luči, ker pa je spomladi asfaltna površina hladna in ne omogoča optimalne oprijemljivosti pnevmatik, vozišča so še polna udarnih jam in peska od zime, pa tudi sposobnost obvladovanja motorja v nekaj mesecih nekoliko upade, je priporočljivo pred daljšo vožnjo osvežiti spomin s krajšo kondicijsko vožnjo.

Lani po številu smrtnih žrtev izstopal september
Prometne nesreče voznikov enoslednih motornih vozil se večinoma pripetijo v toplih mesecih oz. v času motoristične sezone med aprilom in oktobrom. V letu 2018 se je na slovenskih cestah pripetilo 941 prometnih nesreč z udeležbo voznikov enoslednih motornih vozil, to je 14 odstotkov manj kot v letu 2017. Od tega je bilo 18 smrtnih žrtev, 16 motoristov in 2 mopedista, kar je 38 odstotkov manj kot v letu poprej. Med huje telesno poškodovanimi se je delež zmanjšal za 13 odstotkov (iz 204 na 177), število lažje telesno poškodovanih pa za 15 odstotkov (iz 618 na 524). Najbolj izpostavljena starostna kategorija v preteklem letu so bili vozniki med 45 in 54 leti. V letu 2018 je po številu smrtnih žrtev predvsem izstopal mesec september, ko je bilo smrtnih žrtev 8 oz. kar 44 % vseh umrlih voznikov enoslednih motornih vozil v letu 2018.

Boštjan Smolej iz Sektorja prometne policije v Generalni policijski upravi je navedel, da je bila lani prometna varnost voznikov motornih koles ena boljših v zadnjih letih. V primerjavi z letom 2017 je bilo v letu 2018 manj prometnih nesreč, mrtvih, hudo in lahko telesno poškodovanih motoristov: »Vožnja z motorjem je bistveno bolj dinamična, premiki so lahko hitrejši in nenadni, zato motoriste lažje spregledamo in jim vozniki pogosto odvzamejo prednost, kar lahko pripelje do zelo hudih posledic.«

Tudi med motoristi najpogostejši vzrok prometnih nesreč neprilagojena hitrost
Med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč, ki so jih povzročili vozniki enoslednih motornih vozil v zadnjem 5-letnem obdobju, je neprilagojena hitrost in to v kar 46 %, sledi nepravilna stran oziroma smer vožnje z 20 %. Težavo predstavlja tudi alkohol, saj so vozniki enoslednih motornih vozil lani pod vplivom alkohola povzročili kar 103 prometne nesreče (8 % več kot leto poprej), od tega sta bili 2 smrtni žrtvi (3 manj kot leto poprej).

Analize, ki jih je pripravila Agencija za varnost prometa, so pokazale, da motoristi delajo številne napake v prometu, ki niso povezane zgolj z neprilagojeno hitrostjo. V zadnjih letih se veliko število prometnih nesreč motoristov s smrtnim izidom zgodi v prvem letu oz. prvih treh letih po opravljenem izpitu, torej med tistimi, ki v svet prometa šele vstopajo ali pa so vanj vstopili pred kratkim. Od lanskega leta dalje je zato obvezno opraviti program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov med motoristi, četudi so podoben program že opravili za osebno vozilo.

Mag. Igor Velov, direktor Agencije za varnost prometa, je poudaril: »Bodimo strpni eden do drugega. Bodimo previdni. Nesreča ne sprašuje, kdo je kriv. Po njej iskati krivca pa je prepozno.« Dodal je še, da bodo v agenciji nadaljevali raziskovanje prometnih nesreč in dejavnikov prometnih nesreč za motoriste in identificirali nevarna mesta oziroma mesta z visoko stopnjo prometnih nesreč. Hkrati pa so v agenciji, da bi motoriste še dodatno ozavestili in jih spodbujali k izboljšanju svojih voznih sposobnosti, kupili najnovejšo napravo Skidbike, ki omogoča motoristom, da v varnem okolju preizkusijo njihove sposobnosti in boljše razumevanje obnašanja motorja.

Leopold Pungerčar, predsednik ZMKS je ob začetku motoristične sezone poudaril:« Nekateri motoristi mislijo, da obvladajo svoje motorno kolo in da se jim nič ne more zgoditi. Prav taki motoristi so potem najbolj pogoste žrtve prometnih nesreč. Zato pozivamo vse deležnike v prometu, da na svojem področju naredijo največ, kar se da, da do prometnih nesreč ne bo prihajalo. Udeleženci v prometu naj bodo strpni in uvidevni do motoristov, vzdrževalne službe naj dobro opravijo svoje delo (čiščenje peska in listja ter dobro vzdrževanje cest), motoristi pa naj vožnjo motornega kolesa prilagodijo svojim sposobnostim in prometnim predpisom.«

Preventivne aktivnosti za večjo varnost motoristov
V času akcije bo Agencija organizirala številna brezplačna preventivna srečanja za motoriste z izobraževalno vsebino in s poudarkom na pridobivanju praktičnega znanja. Agencija vabi vse motoriste, da se udeležijo brezplačnih preventivnih dogodkov, saj so resnično koristni pri pripravi na motoristično sezono in pridobivanju dodatnih izkušenj. (vir: AVP)

Continue Reading

Nasveti za večjo varnost motoristov

  • Vsem voznikom enoslednih motornih vozil svetujemo, naj bodo predvsem izjemno previdni, hitrost svoje vožnje pa naj prilagodijo razmeram na cesti! 

To velja še zlasti spomladi, na začetku motoristične sezone, ko je asfaltna površina še vedno hladna in ne omogoča optimalne oprijemljivosti pnevmatik, zaradi zime pa je lahko na vozišču veliko udarnih jam in peska od zimskega posipa. Motoristi naj se poleg tega tudi zavedajo, da njihove sposobnosti obvladovanja motornega kolesa najverjetneje še vedno niso na ravni tistih iz prejšnjega leta. 

Prav tako svetujemo voznikom drugih vozil (osebnih in in tovornih avtomobilov), naj vozijo previdno, pri čemer naj bodo pozorni tudi na motoriste. 

Spomladi se po ‘zimskem spanju’ na ceste vrnejo motoristi. Najbolj neučakani sedejo na motor ob prvih sončnih žarkih, ko razmere na cesti še zdaleč niso idealne. “Da bi bila motoristična sezona prijetna in varna, se morate nanjo ustrezno pripraviti. Nikar ne preskočite priprav!” opozarja tudi Rok Mihelčič, inštruktor vožnje z motornimi kolesi na Policijski akademiji. 

Voznikom motornih koles in mopedov zato svetujemo, da se udeležite predavanj in brezplačnih preventivnih delavnic, ki jih organiziramo policisti skupaj s predstavniki drugih organizacij na vaših območjih.

  • Pred vožnjo preverite zračni tlak v pnevmatikah in jih v prvih kilometrih vožnje primerno ogrejte.
  • Pri vožnji dosledno uporabljajte zaščitno motoristično čelado.Pravilno si jo zapnite. Čist vizir vam omogoča potrebno vidljivost.
  • Ne pozabite na oblačila s ščitniki.
  • Motorno kolo je ozko, zato vas pri večji hitrosti drugi prometni udeleženci hitro lahko spregledajo. Naj bo vaša hitrost primerna okoliščinam, da vas bodo drugi pravočasno opazili, pa tudi vi njih.
  • Poskrbite tudi, da boste čim bolj vidni. Na motornem kolesu imejte vedno prižgane luči. Nosite zaščitna oblačila s čim več odsevniki(nalepkami, trakovi) in čelado svetle barve. Nosite tudi odsevni brezrokavnik.
  • Pri vožnji skozi levi ovinek se odmaknite od ločilne črte na sredini vozišča, sicer bo vaša glava brzela tudi meter globoko po smernem vozišču za nasprotni promet.
  • Hitrost in način vožnje motornih koles še posebej prilagodite v prvih minutah deževja.
  • Če vaše motorno kolo nima zavornega sistema ABS, v dežju ali na spolzkem vozišču ne zavirajte na talnih označbah.
  • Izogibajte se asfaltnim površinam, na katerih je posut pesekrazlito olje ali podobno (predvsem v ovinku).
  • Reakcijski čas v idealnih pogojih je 0,6 – 0,8 sekunde, v cestnem prometu v povprečju 1 sekundo, pri nezbranem ali utrujenem vozniku pa že 2 sekundi ali več.
  • Zavorna pot do ustavitve je pri hitrosti 100 km/h 40 metrov. Pot ustavljanja je seštevek reakcijske in zavorne poti.
  • Ne vozite, če ste uživali alkohol, mamila, psihoaktivna zdravila ali ste utrujeni. Sicer to lahko hitro postane vaša zadnja vožnja. (vir:policija.si)
Continue Reading

V pričakovanju nove motoristične sezone

No, pa sem si po dolgem času spet vzel nekaj trenutkov za svojo motoristično strast. Čeprav je zimski čas, se že spogledujem s prihajajočo sezono in izbiram destinacije za nove izlete. Nove motoristične rokavice že čakajo na prvo vožnjo, vijolična vinjeta prav tako, posodobljene fluorescentne nalepke so pripravljene za polepitev in nova močnejša hupa je nekje na poti proti Sloveniji. Pred dnevi so nekateri zagrizeni motoristi lepo izkoristili toplo, lepo vreme za sobotni izlet. Sam bom take izzive raje prestavil na kasnejši čas, počakal mesec, dva, da se asfalt ogreje in da se iz cest spereta sol in pesek.

Med letošnjimi izleti bo eden od njih zagotovo ponovitev lanskoletnega solo izleta v Lago di Garda, le da bo tokrat v številčni motoristični zasedbi OZ Bikersov in naj bi predstavljal otvoritev sezone. Mamljive destinacije med katerimi se odločam pa so še  jez Koelnbrein, Toscana, zloglasni objekt 505 v BIH, morda Albanija in zagotovo bo še nekaj drugih mamljivih poti, ki mi še niso prišle na misel pa upam, da mi bodo. Za sanje je zdaj pravi čas, realno pa se vse želje letos zagotovo ne bodo izšle, nekaj bo ostalo na zalogi za prihodnje leto.

Seveda se ne sme pozabiti na svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, zato se bom tudi letos vsaj enkrat udeležil tečaja varne vožnje in s tem osvežil spomin prve pomoči, praktičnega dela in teorije predpisov. Letos se bom že tretje leto udejstoval tečaja varne vožnje v Postojni, kjer DARS, PPP Koper, ZD Postojna, gasilci in Agencija za varnost prometa organizirajo tečaj za motoriste. Vedno se z veseljem vračam, zato že nestrpno pričakujem datum tečaja, da si ga zabeležim v svoj koledar, saj to organizirajo pravi, strokovno podkovani ljudje. Vsi izvajalci programov delajo s srcem in dušo, tam se občuti, da nismo le številke za statistiko. Želijo, da od tistega dne odnesemo čim več koristnih informacij in, da se opravi čim več praktičnega dela.

Naj nova motoristična sezona prinese precej zanimivih izletov in varnih kilometrov brez nesreč. Ponavadi je največ nesreč v začetku sezone, saj smo po dolgem zimskem spancu vsi nekoliko iz prakse in motoristične sposobnosti so zakrnele. Če bomo želeli zmanjšati število nesreč in nesreč s smrtnimi izidi,  je potrebno najprej spremeniti miselnost vseh voznikov in izboljšati kulturo vožnje, ki je že nekaj časa precej na psu. Sezono je potrebno začeti po pameti, obiskati kakšen poligon, obnoviti vaje zaviranja, izogib oviram, vožnjo med stožci ipd. Marsikdo med nami si sam pri sebi misli, kaj mu je treba tega, da zna voziti in, da so to same neumnosti. Upam, da bo takih razmišljanj čim manj in se bo z leti statistika obrnila na bolje.

Continue Reading
1 2 3 5