Motoristične JEANS hlače za vsako priložnost.

 

Podjetje Leny d.o.o. deluje od leta 1986. Že od vsega začetka so specializirani za izdelovanje hlač. Od začetka so izdelovali otroške, kasneje pa se preusmerili na moške in ženske hlače. Vseskozi so izpopolnjevali strojni park in imeli eni izmed prvih proizvajalcev izdelavo krojev v tehniki CAD/CAM.

Vsa leta so sodelovali z priznanimi izdelovalci metraže in tehničnih tekstilov tako, da so izdelali model hlač za motoriste. Njihov model je primeren za spomladanski, poletni, jesenski čas ko je motoristom vreme naklonjeno z lepim ali manj lepim vremenom. Hlače so namenjene panoramskim vožnjam, za vožnjo v službo in iz nje, izletniškim obiskom mest ali pa jih enostavno oblečete, ko si zaželite spiti kavo z kolegi. V nasprotju z klasičnimi usnjenimi ali goretex hlačami so jeans moto hlače zračne, udobne in vseeno nudijo določeno zaščito pri morebitnem padcu.

– izdelane so iz jeansa, ki vsebuje elastan; tako, da so hlače zelo prijetne za vožnjo ( ne zategujejo)

– zaščitna Cordura je delno elastična ( izdelek je proizvod nemškega izdelovalca, za katerega imamo vse certifikate)

– možnost količine Cordure, in s tem modela ( V1,V2,V3) ki je odvisna od potreb in načina vožnje stranke je opisana na strani: https://www.leny.eu/moto/

– prednost njihovih izdelkov je tudi v tem, da lahko vsaki stranki hlače prilagodimo ( v mejah mogočega/ drugače je bolj smiselna izdelava po meri)

– dodajo lahko žepe za kolčne ščitnike, trakove na hlačnicah proti pihanju pod škornji ipd

 

Continue Reading

15 sekund

 

Tokratna nedelja je postregla z lepim izletom v Motovun. Prevozil sem  nekaj novih, neznanih cest in prečkal kraje, ki so po nekem čudežu ostali nedotaknjeni. Na pot sem se s pomočjo navigacije odpravil dopoldne nekje okoli 10. ure. Odkljukal sem vse hitre in plačljive ceste. Po hitrem izračunu navigacije me je čakalo 124 kilometrov prijetno vijugastih cest. Za čuda je bila stara cesta še prazna, osamljena in to kljub lepemu jutru. Užival sem v ovinkih Planine, Črnega Kala, Kubeda vse do mejnega prehoda Sočerga.

Pred Buzetom sem zavil skrajno desno proti Škuljari, Žonti in po nekaj 10 kilometrih prišel do glavne ceste v Oprtalj. Lepa, široka cesta se vije ob reki Mirni vse do Motovuna, a na ljubo gradbincem sem bil prisiljen narediti obvoz, saj so cesto na Motovun popolnoma zaprli. Prijetna pot se je vila po ovinkih skozi več malih vasic in  naselij kot so Žudetiči, Vižinada, Piškovica, Brkač.

Motovun je manjše mestece na severozahodu Istre, 21 km jugozahodno od Buj z okoli tisoč prebivalci. Mestece stoji na vrhu 277 m visoke strme vzpetine, ki prevladuje nad dolino reke Mirne. V okolici so vinogradi, sadovnjaki in oljčni nasadi. Motovun je priznana izletniška točka. Čedalje bolj je poznan tudi po letnem filmskem festivalu, ki ga je leta 1999 na noge postavil hrvaški filmski režiser Rajko Grlić.

Motovun se je razvil na mestu nekdanje prazgodovinske utrdbe. V 10. in 11. stoletju so kraju gospodovali poreški škofje in patriarhi iz Ogleja, od leta 1278 pa je bil kraj v posesti Beneške republike.

Najstarejši del mestnega jedra je obzidan z dobro ohranjenim obzidjem iz 13. in 14. stoletja, ki danes služi kot sprehajališče, s katerega je lep razgled na okolico. Na južnem in vzhodnem pobočju hriba sta se razvili dve predmestji. Vsi trije deli so povezani v enotno mesto s sestavom utrdb in obzidij. Na glavnem mestnem trgu stoji trdnjava – zvonik iz 13. stoletja. Ob trdnjavi je baročna cerkev svetega Stjepana zgrajena leta 1614 na mestu starejše cerkve po načrtih beneškega arhitekta Paladia. Nekoč, v pozni antiki je tu stala starokrščanska bazilika, ki je bila večja od današnje. Nasproti cerkve leži Komunalna palača, grajena v 12. stoletju, razširjena in obnovljena v 16. in 17. stoletju. Renesančna loggia je iz 17. stoletja. Večina ostalih stavb je iz 16. in 17. stoletja.

Mesto leži ob nekdanji železniški progi Porečanki oz. Parenzani,  ki je Motovun na zahodu dobro povezovala s Porečem, na severu pa s Slovenijo in Trstom. Kolodvor je ohranjen in leži pod gričem na katerem stoji stari del mesta neposredno pred vhodom v Motovunski tunel.

Na sprehodu po Motovunu sem si še privoščil kosilo in degustiral domače Istrske dobrote. Cene niso pretirano visoke in vse je bilo slastno. Lepo vreme me je gnalo naprej, še do Grožnjana, ki je manjše, starejše, slikovito naselje v osrednjem delu Istre na Hrvaškem. Leži na vzpetini, na desnem bregu reke Mirne, okoli 12 km jugovzhodno od Buj in 15 km od Novigrada.  Grožnjan je ena od občin, kjer živi avtohtona slovenska manjšina v Istri.

Grožnjan je danes poznan kot »mesto umetnikov«. Med izvajanjem projekta revitalizacije so številne zapuščene hiše preuredili v slikarske ateljeje, galerije in druge objekte namenjene kulturni dejavnosti. Tako se v Grožnjanu nahaja dvajset galerij in umetniških ateljejev, poletna mednarodna filmska šola ter Mednarodni kulturni center hrvaške glasbene mladine. V poletnem času je tu sproščeno, čarobno, ustvarjalno vzdušje.  Prireditve, koncerti, priznani umetniki, kamnite ulice, galerije in zanimivi lokali vabijo na čudovit izlet odet v opojne mediteranske vonjave.

V daljavi sem mimogrede opazil, da se nad Trstom zbirajo črni oblaki in da obstaja verjetnost, da me bo dobil dež. Načrtovani sladoled v Portorožu je padel v vodo. Zaradi nevihtnih oblakov sem se prav na hitro odločil, da jo mahnem takoj proti domu, direktno v gnečo, po natrpani avtocesti, da bi čim prej dosegel domače dvorišče. Po nekaj kilometrih so se nad mano znesli grdi, črni oblaki, ulilo se je tako silovito, da se je promet skoraj zaustavil, jaz pa sem bil v 15 sekundah popolnoma moker. Znašel sem se v nemogočem položaju, ko se nikjer nisem mogel ustaviti in obleči  dežnih oblačil, po meni se je zlival dež, kot bi me polivali z ogromnimi škafi vode. Sicer pa se je vse zgodilo tako hitro in silovito, da se tega tako ali tako v danem trenutku ne bi dalo preprečiti. Izvoz Kastelec me je rešil iz obupne zagate, odločno sem zapustil avtocesto in poiskal zatočišče pod nadvozom Črnega Kala, kjer je že vedril motorist, mladi mož pa je pa menjal pnevmatiko na avtomobilu. Temperatura se je v 15 minutah prepolovila na 14*C.  Minilo je vsaj pol ure preden je šla nevihta mimo. Pošteno je zeblo, kljub temu, da sem si dal čez premočena poletna oblačila dežjaka. Med čakanjem sem sanjaril o suhih in toplih oblačilih, od katerih me je ločevalo približno 100 kilometrov vožnje. Hvaležno sem stiskal ogrevane ročke na motorju, res sem bil hvaležen za to toploto.

Povsem očitno je, da sem sprejel impulzivno, nepretehtano odločitev. V želji, da bi čim prej prišel domov in se izognil najhujšemu, sem se zagnal po avtocesti naravnost v najhujšo nevihto, kar sem jih doživel  v svoji motoristični karieri. Ko bi le ubogal svoj načrt in skočil še do Portoroža na sladoled, pa bi domov prišel popolnoma suh in s sladkim ustnicami.

Ob prihodu domov sem z muko spravil iz sebe vsa mokra, na kožo zalepljena oblačila, skočil pod vroč tuš, spil dva, tri »ta kratke« in na hladen poletni dan, 8.julija, zakuril kamin, da sem se takole do kosti premražen dodobra ogrel ob ognju. Konec dober, vse dobro. Izlet in lepi kraji so kljub temu ostali v lepem spominu. Nevihte bodo še presenečale, le upam, da ne prepogosto, upam pa tudi, da bom v neki prihodnji podobni situaciji znal ravnati bolj preudarno, z več intuicije in da ne bom dopustil, da panika odloča namesto mene.

Continue Reading

Na pravi espresso in pizzo v Gradež (Grado)

 

Na sobotno jutro sem razpiral krmežljave oči in v meni se je hipoma prebudila želja po pravem italijanskem espressu in po dobri pizzi. Pri nas je dosti barov, a dobre kave ne dobiš povsod. Pot sem si začrtal skozi Vrhniko, Kalce, Podkraj, ovinkasti Col do Ajdovščine in naprej po stari cesti Gorice. Na italijanski strani pa zapeljal skozi Molamatto, Redipuglia mimo Monfalcone, Rondon, mimo kanala Soče, kjer se izliva v morje, nadaljeval skozi Terranovo, nacionalni park Valle Cavanata in nato prispel do svojega cilja, Gradeža, ki je v tem času že počitniško obarvan, vendar miren in prijeten obmorski kraj, kjer zlahka pozabiš na naglico in vsakdanje sitnosti.

Kraj leži v tržaškem zalivu sredi Gradeške lagune (Laguna di Grado).  Že v času Avstro-Ogrske je bil Gradež evropsko znano letovišče in klimatsko zdravilišče. Ob turističnih dejavnostih ohranja precejšen pomen tudi ribolov. V začetku 21. stoletja se je kraj ponašal z več kot milijon turističnih prenočitev letno v hotelih in avtokampih. Turistična plovila pa imajo na razpolago dele obale v pristanih Porto S. Vito in Lega Navale ter marini S. Marco in La Couve.

S seboj sem vzel lahka oblačila, v katera sem se preoblekel takoj, ko se motor parkiral, saj me je že izučilo, da v teh vročih dneh ne prideš nikamor s težko motoristično opremo, sploh se pa ne moreš sprehajati. Prehodil sem 12 kilometrov in videl zanimive zgodovinske arhitekture.

V strogem centru stoji zanimiva cerkev Basilica di Sant’ Eufemia. Naselbino na otoku je že v antiki s kopnim povezoval nasip in razvila se je v trgovsko in pristaniško obmestje Ogleja. Na južnem delu Gradeža so same peščene, lepo urejene, čiste, dobro varovane in z ležalniki ter senčniki opremljene plaže, kjer je za vstop potrebno plačati. Dnevna vstopnina za odraslega je 2€, za otroke do 12. let pa 1€. Cena najemna ležalnika in senčnika je odvisna od pozicije – dražje so seveda tiste v prvi vrsti ob morju.

Tako sem prišel do pravega espressa, pizze in 0,4 l točenega piva za katerega sem odštel vrtoglavih 5€. Vedno znova me v Italiji preseneti tudi cena pogrinjka 1,5 €. Glede na to, da do Gradeža ni veliko kilometrov, si lahko kar hitro pričaraš lep in prijeten enodnevni izlet.

Nazaj grede sem jo ubral po cesti, ki je speljana po izredno zanimivem, dolgem nasipu čez celo Gredeško laguno, kjer dobiš krasen občutek, ko se takole zapelješ čez morje.  Od tam dalje sem izbiral druge ceste, ki so vodile skozi simpatične, manjše kraj vse do kraja Vilesse, ko sem se vrnil na svojo staro pot, po kateri sem prvotno prišel. Ves čas sem vozil samo po starih, regionalnih cestah, v sproščenem duhu prevozil 240 kilometrov, za kar sem  potreboval okoli štiri ure.

Continue Reading

Varna vožnja v sodelovanju DARSa, PPP Koper, ZD Postojna, gasilcev Pivka in Agencijo za varnost prometa RS.

 

Minilo je natanko 371 dni, odkar sem prvič obiskal trening varne vožnje na Darsovi cestninski postaji v Postojni. Letošnjemu dogodku sta se pridružila še Javna agencija za promet in gasilci iz Pivke. Program je vsako leto bolj pester in zahvala gre vsem organizatorjem, ki na tem zelo dobro pripravljenem dogodku zavzeto delajo s srcem in v želji, da bi motoriste na delavnicah pripravili za sezono in prispevali k manjši statistiki izgubljenih življenj na cestah.

Program je bil sestavljen iz praktičnega dela na štirih poligonih, prve pomoči, teoretičnega dela, praktičnega dela z gasilci in simulatorjih AVPja.

Policista iz PPP Koper sta nam pripravila poligone, katere bi moral vsak odgovoren motorist vsaj enkrat letno prevoziti ter ponavljati vaje, ki mu ne grejo, dokler jih ne zvozi. Prva ogrevalna vaja je bila vožnja med stožci, kjer je pomemben pogled naprej in poznavanje lastnega motorja. »Motor moramo upravljati MI in NE on nas«! Zaradi majhnih skupin po pet motoristov se je lahko policist posvetil vsakemu posebej in sproti popravljal napake.

Drugo vajo smo izvajali v velikem kvadratu, kjer smo delali osmice. Vsi tisti, ki niso pravilno gledali, so se kaj hitro zavozili in zapeljali iz kvadrata oz. zaradi prenizke hitrosti uporabljali noge. Pri vseh vajah je zelo pomemben pogled, uporaba sklopke in ročice za plin. Ko znamo vse tri stvari pravilno upravljati je osmica mala šala. Pri teh vajah, kjer je hitrost nizka se ne sme uporabiti prve zavore, ker si lahko na tleh, še preden se dobro zaveš.

V lanskem članku časnika Dnevnik je novinarka Nataša B. napisala »ob padcu na poligonu boli le ponos«, s čimer se zelo strinjam in sam lahko dopolnim, da na cesti lahko zaradi ponosa izgubimo življenje.

Tretji poligon je postregel s tremi krogi. Zunanji je bil največji in najlažji za izpeljavo. Vsak naslednji notranji je bil težji. Prevozili smo ga iz leve in desne strani. Vsakemu posamezniku ena stran odgovarja bolj kot druga in tisto stran boljše prevozi.

Zadnja, četrta vaja je bila namenjena spoznavanju motorja ob zaviranju s prednjo, zadnjo in obema zavorama hkrati. Tu smo lahko preizkusili izogibanje oviram brez zaviranja, pri čemer je pogumni policist nenačrtovano dvigoval roke, mi pa smo ga morali obvoziti po nasprotni strani. Za popestritev mi je dvignil obe roki, kar je pomenilo, da se moram popolnoma zaustaviti in da se pohvalim, mi je to tudi uspelo.

Erika iz ZD Postojna je poskrbela, da smo lahko praktično ponovili pravilno namestitev, uporabo obvez, uporabo defibratorja, oživljanje, komuniciranje s ponesrečencem in spregovorila je o različnih izkušnjah iz prakse.

Gasilci iz Pivke so na prostovoljcu prikazali, kako se poškodovanemu motoristu odstrani čelado, ga pravilno premesti na nosila, fiksira glavo ipd.

Teoretični del je vodil inštruktor iz Agencije za promet, kjer smo šli skozi nove prometne znake, problematična križišča in krožišča, situacije na cesti. Užitek je poslušati nekoga, ki je tudi sam v prostem času motorist in ima veliko lastnih izkušenj. Na zunanji ploščadi je imela AVP tudi paviljon s simulatorji, kjer smo preizkušali kakšna je sila v primeru trčenja motorista pri hitrosti 30, 50 in 90 km/h z lastno težo.

Za informacijo lahko povem, da je moja teža z opremo dobrih 80 kg.  V primeru, da bi se pri 90 km/h zaletel v zid, bi bila sila trka 6.036 kg. V takih primerih te lahko samo še sperejo z visokotlačnim čistilcem.

Drugi primer je reakcijski čas, ki je znašal 0,837 sekund in pri hitrosti 110 km/h bi že prevozil 25,3 metrov preden bi pričel zavirati. Do popolnega zaviranja bi prevozil že 92,3 metrov. V praksi so časi še daljši, saj sem tu natančno vedel, da bom moral zavirati, ko se mi na zaslonu prikaže znak stop.

Za zaključek uspešnega dne varne vožnje smo se v spremstvu policista zapeljali na relacijsko vožnjo, ki je trajala slabe tri ure. Trasa oz. pot je imela veliko ovinkov in zelo malo prometa.

Uspešnost takih dogodkov se ne meri s številom udeležencev, ampak s tem kaj in koliko znanja ter praktičnih veščin udeleženci odnesejo od takega dogodka. Iz srca bi se še enkrat zahvalil vsem organizatorjem za dobro organiziran dogodek. Upam, da jih bo v prihodnosti še več in da s tem rešimo kakšno življenje motorista.

Vsem motoristom, motoristkam in vsem tistim, ki to še boste, želim veliko varnih kilometrov!

Continue Reading

Ko obmolkneš za nekaj trenutkov!

 

V večernih urah sem na križišču Blaiweisove in Šubičeve ulice v Ljubljani za nekaj sekund prenehal dihati. Z motornim kolesom sem se vozil po desnem pasu, ob boku črnega enoprostorca, kjer sva vozila po omejitvah okoli 50-55km/h. Ko sva se približevala omenjenemu križišču, sem kot običajno spustil ročico za plin, ko se v tistem trenutku pred nama znajde mlada gospodična, ki je nad volanom v roki držala mobilni telefon in brala sporočilce prijateljice ali fanta. Zagotovo sploh ni gledala na cesto kaj in kdo se ji približuje, ampak vso pozornost usmerila na zaslon mobitela in brez kakršne koli odgovornosti zapeljala v križišče. V hipu sem se zavedal, da se to ne bo dobro končalo in uporabil vse svoje moči za zaviranje. Jaz in avto sva se ustavila sredi križišča in na srečo, da za menoj ni bilo vozila ali še kakšnega voznika, ki bi bil na mobitelu, ker bi me enostavno pokosil.

V tistih nekaj sekundah sem obmolknil in izrekel marsikatero kletvico. Spomnim se, da sem se ozrl okoli sebe in pogledal v ogledalo, stisnil desni smerokaz in bil hitro za sivim Citroenom Picassojem, ki je hitel zaviti na Prešernovo ulico. Pri veleposlaništvu ZD sem se ji pripeljal ob bok, vklopil vse štiri smernike in mladi voznici nakazal, da zapelje na stran. Ob prvem prostem parkirnem mestu je zavila nanj in ustavila. Zaradi adrenalina, ki je še vrel v meni sem brez zadržka mladi voznici s povišanim glasom povedal kar ji gre in če se sploh zaveda kaj je naredila v križišču zaradi nepozornosti in nepazljivosti in vse to zgolj zaradi uporabe mobilnega telefona. Mlada voznica se je prestrašila in iz nje ni prišla niti ena beseda. Izrekel sem ji nekaj krepkih in resnično upam, da ji je bila to šola in se je zamislila nad svojo vožnjo skozi križišče. Danes izjemoma  nisem imel kamere, a naslednjič ko se peljem skozi mesto bo definitivno vključena. Če bi vozil hitreje ne bi mogel predvidevati situacije. Verjetno bi se danes končalo nekoliko drugače in samo vprašanje je, če bi sedaj pisal to besedilo in bi vi brali te vrstice. Upam, da to ni bil moj zadnji joker v rokavu.

Na vse udeležence v prometu brez izjeme (tako mlade kot starejše) apeliram, da naj med vožnjo ne uporabljajo mobilnega telefona (velja tudi za vse ostale moteče dejavnike med vožnjo mobilni telefon, cigareti, brskanje po torbici, glasna glasba), ker ni nič tako pomembnega, da ne bi lahko počakalo na potem, ko pridete srečno na cilj.

VSEM ŽELIM SREČNO NA DVEH IN ŠTIRIH KOLESIH, PREDVSEM PA VARNO NA CESTI!

Continue Reading

Pot v neznano in moški ego

 

Tokratna pot se je zgodila v hipu in nenačrtovano, zaradi predčasne vrnitve iz potovanja po Balkanu, ker nisem znal kontrolirati svojega ega. Srce je polno ljubezni, a ego je utrpel prehitro užaljenost in rezultat je bil, da sem že po prevoženih 722 kilometrih odspal kratko noč in se zjutraj prebudil z idejo, da grem sam v neznano prevetrit svoje misli. Kocka je padla za Lago di Garda in se v nekaj minutah spakiral. Običajno si vsa potovanja do potankosti splaniram, v naprej rezerviram spanje in vzamem malico za na pot. Tokrat sem spil skodelico kave in odvihral.

Pred odhodom sem v navigaciji odkljukal plačljive ceste in naključno izbral ulico ob jezeru. Po nekaj sekundah mi je navigacija Wayteq izrisala pot in čas potovanja šestih ur. Slovenski del, sem kar se da hitro prevozil po avtocesti do Podnanosa in nato po hitri cesti do Gorice. Veliko prometa je bilo od okolice Palmanove do Pordenone, a od tu naprej ga je bilo vedno manj. Izognil sem se avtocestam in cestninskim postajam, s čimer sem privarčeval evro ali dva. Obvozil sem Belluno in še veliko manjših krajev, ki so po dolini polnih plantaž trt. Dolino so obdajali visoki hribi skoraj že gorovja in veliko neokrnjene narave. Pot sem nadaljeval skozi Trento, pri Podergnone obšel prekrasno jezero in se bližal mestecu Arco od katerega sem imel le še dobrih 20 kilometrov do izbrane ulice, ki se mi ni še najmanj sanjalo kje sploh je. Ob prihodu na »cilj«, sem se hitro lotil iskanja prenočišča po mobitelu, a takoj ugotovil, da ne bo tako lahko kot je to kje drugje. Okoli jezera je na tisoče ponudnikov sob, apartmajev ipd. Seveda mi je izbrani iskalnik najprej ponudil vse sponzorirane hotele z visokimi cenami. Uporabil sem klasično metodo iskanja sob od vrat do vrat. Odrinil sem se proti Limone in imel v mislih, da ni vrag, da v vsej tej številčni ponudbi najdem nekaj pametnega za udobno ceno. Ob jezeru so večinoma hoteli z štirimi, petimi zvezdicami in nad glavno cesto privatni ponudniki. Nekaj zasebnih ponudnikov še ni obratovalo, a sem hitro prispel do zadnje hiše v ulici.  Iz hiše pomoli glava gospe in v italijanščini pove, da so zasedeni, nekaj trenutkov za tem pride gospod, ki je v roki držal mobitel in odprto aplikacijo za prevajanje. Vprašam ga, če imajo sobo za dve nočitvi. Odvrne, da naj se vrnem čez uro in mi jo bodo pripravili. Vprašam ga po ceni, on odvrne 60€/noč, kar se mi je zdelo preveč. Prav lepo se mu zahvalim in nadaljujem z iskanjem. Po slabi uri, sem se ustavil pri praznem parkirišču pred Villa Margharita. Vstopil sem in v recepciji povprašal po sobi. Hitro smo se dogovorili za dve nočitvi in zajtrkom za 60€, kar je bila odlična kupčija. Sobe nisem šel pogledati, ampak najprej preparkirati motor na parkirišče in ob vrnitvi oddal osebno izkaznico, ter pograbil ključe. Soba je bila velika kakšnih 15 m2-, čista, s televizorjem, dvema posteljama in z brisačami v kopalnici itd. Po zadnjih težkih dneh sem se zvečer lahko končno ulegel  v posteljo z mislijo, kako »zajeban« karakter imam.

Zjutraj sem se prebudil naspan, spočit, z manjšim glavobolom, a po zajtrku je hitro minil. Ob vstopu v jedilnico sem bil zelo presenečen, kaj vse so pripravili za zajtrk. Kaj takega še nisem doživel v privat ali celo v hotelski ponudbi. Za to ceno sem mislil, da bom dobil kakšen prepečenec, suh kruh, kakšno kocko marmelade in posušene mortadele. Vse pohvale za Villa Margharita. Najedel sem se, a pred potjo sem mogel tudi napolniti rezervoar na motorju, saj sem imel goriva le še  okoli 50 kilometrov. V načrtu sem imel prevoziti znano Strado Della Forra, a sem pričakoval več kot sem doživel. Pot sem nadaljeval proti Tignale in prevozil še dodatnih 32 kilometrov ovinkastih cest, kjer sem zaradi rane ure zelo užival. Po deseti uri se je pričelo vse prebujati in začele so nastajati kolone. Toscolano Moderno in Gardone sem prevozil v koloni kot kulturen voznik, a kaj hitro ugotovil, da tako ne bom prišel daleč in bom za obvoz celega jezera rabil cel dan. Hitro sem «zasledoval« domačina in skupaj sva prevozila kar nekaj stoječih kolon, a je bil zame prehiter, zato sem s podobno vožnjo nadaljeval sam. Tu je to edina možnost za hiter premik. Italijani so znani, da vozijo zelo dinamično, kar bi si vsaj polovico tega želel za slovenske voznike, ki spijo za volanom. Kljub dolgim kolonam so se mi okoli jezera, vozniki avtomobilov lepo umikali in dali dovolj prostora za varno prehitevanje. Slabih pet ur sem potreboval, da sem obvozil jezero in števec mi je kazal celih 155 kilometrov. Po končanem krogu se mi je toplo kosilo zelo prileglo in v pravem času se je pokazal tudi sonček, saj ga skozi dan ni bilo v izobilju. Po kosilu sem se vrnil v sobo, da sem za kakšno minuto zaprl oči, se odpočil in na hitro zbral misli od odtisov, ki sem jih doživel med vožnjo. Seveda vmes nisem mogel odmisliti, svojega ega iz prvega potovanja, a po končani »vojni« je lahko vsak general. Žal se nihče, ne rodi vseved.

Drugo jutro v Villa Margherita me je pričakal še en obilen zajtrk in veliko misli glede odhoda, saj je zunaj deževalo. Po zajtrku sem šel na motor preveriti kako mrzlo je in termometer je kazal le 12stopinj. Oblekel sem se toplo, ker nisem vedel kaj me bo čakalo na poti. Navigacija me je z istimi kriteriji peljala nazaj po isti poti kot sem prišel. Zaradi slabega vremena nisem prav nič kompliciral. V dežni opravi sem se usedel na motor in sledil navodilom navigacije. Hitrost sem seveda prilagodil razmeram na cesti in dež me je pral slabe tri ure in 161 kilometrov. Na hitri cesti pred mestom Trento se je vse skupaj ustavilo in prevozil kar nekaj kilometrov stoječe kolone. Predvideval sem, da se je morala zgoditi kakšna večja nesreča in je zaradi tega prišlo do zapore ceste. Ustavil sem se pri policaju, ki je bil v koloni in povprašal za pot oz. če bo naprej kakšen izvoz. Dobil sem nasvet za pot proti Candriani. Sploh se mi ni sanjalo kam bom šel in kje. Navigacija me je ves čas vračala na začrtano pot, a moral sem slediti svojim občutkom. V dežju sem se počasi vzpenjal v hrib, ki je postajal vedno bolj strm in ovinkast. Kmalu me je že začelo zebsti, v tistem trenutku pogledam v potovalni računalnik, ki je prikazoval le še 5 stopinj. Upal sem, da ne pridem na vrh »hriba«, kjer me bo čakal sneg. Hvala bogu se to ni uresničilo. Pot me je peljala skozi Candriai, Serdagna in prišel na drugo stran hriba, kjer je bila moja željena hitra cesta za Trevernaro. V Conegliano je postajala cesta vedno bolj suha in na nebu so se redčili črni oblaki, ki so nakazovali na lepše vreme. Na srečo se je prikazalo sonce, ki me je začel greti in sušiti. Vedno bolj sem se bližal domu, bolj je bilo toplo. Pri San Giorgio di Nogaro sem se mogel ustaviti in sleči vse nepotrebne stvari, ker je bilo še 28 stopinj celzija in sem se v vsej opravi že kuhal. Ta trenutek sem izkoristil za manjšo malico, pijačo in naredil nekaj korakov, da sem sprehodil noge. Za nagrado me je navigacija zapeljala skozi Vipavo, Col, Podkraj, da sem še pred prihodom domov »položil« nekaj ovinkov, kot da jih nisem imel dosti okoli jezera.

Ob zaključku z vsem svojim prepričanjem lahko potegnem črto, da je bila pot v neznano lepa in bi lahko bila  bistveno lepša, če na prvem potovanju po Balkanu ne bi s svojo močno trmo pokvaril izlet. Žal sem trmast vodnar in kdaj si ne moram pomagati. Kljub temu, da se zavedam, da sem s svojim dejanjem prizadel bližnjega, ki ga imam rad mi je sedaj žal, a časa se zavrteti nazaj ne da. Upam in želim si, da bo naslednji izlet načrtovan v dvoje in sem se iz mojega dejanja kaj naučil. Vse življenje se učimo in to velja tudi za mene. V treh dneh v neznano sem prevozil 999,6 kilometrov in imel zelo raznoliko vreme. Lago di Grda z vso okolico je prečudovito in še veliko krajev je, ki bi jih lahko obiskal, a bi potreboval še kakšen dan več. Verjetno se bom še kdaj vrnil na jezero in temeljito raziskal okoliška, manjša jezera. Kdor ga še ni obiskal, mu ga toplo priporočam in naj si že v naprej rezervira prenočišče, ker zna biti v vrhuncu sezone problem najti prostor za prespati po ugodni ceni.

Vsem želim srečno na dveh kolesih in predvsem varno na cesti!

 

Continue Reading

Motoristi, vabljeni na delavnice!

 

Motoristi, ustrezna priprava na novo motoristično sezono je izjemno pomembna. Zato vas vabimo, da se udeležite preventivnih prireditev, kjer vam bomo policisti skupaj s predstavniki drugih institucij, motorističnih klubov idr. svetovali, kako najbolje poskrbeti, da bo motoristična sezona prijetna in varna.

PU Novo mesto

  • ponedeljek, 2. april 2018, od 10. do 13. ure (Mirna Peč): tradicionalni blagoslov motoristov in motorjev. Policisti motoristi bodo predstavili svoje delo in opremo, obiskovalci pa bodo lahko svoje spretnosti varno preizkusili tudi na posebnem trenažerju, t. i. simulatorju varne vožnje. Ogledali si boste lahko posnetke videonadzornega sistema Provida in druge posnetke policije, ki se nanašajo na varnost motoristov. Spoznali boste lahko tudi delo policistov z ostalih področij, policisti pa vam bodo tudi preventivno svetovali. Za najmlajše pa bosta skrbela policijska medveda, policist Leon in policistka Pika.
  • sobota, 7. april. 2018, od 9.30 do 16. ure (Raceland, center varne vožnje Krško): na dogodku bo policist motorist, ki je sicer tudi inštruktor, predstavil prvine varne vožnje z motorjem, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda itd. Tisti, ki boste svoje spretnosti želeli preizkusiti na popolnoma varen način, pa boste ob budnem očesu policijskega inštruktorja to lahko storili na simulatorju varne vožnje z motornim kolesom.
  • nedelja, 8. april 2018, od 9. do 13. ure (Krmelj, parkirišče pred podjetjem Armat): preventivna delavnica za motoriste, na kateri bo sodeloval tudi policist motorist. Ta bo predstavil prvine varne vožnje, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog.
  • sobota, 14. april 2018, od 10. do 15. ure (Sevnica, parkirišče Športnega doma na Prvomajski ulici v bližini bazena Sevnica): udeležite se preventivnega dogodka za varno motoristično sezono. Poleg policistov Policijske postaje Sevnica bo na dogodku tudi policist motorist, ki bo predstavil prvine varne vožnje, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog.
  • sobota, 21. april 2018, od 9. do 12. ure (Novo mesto, parkirišče pri Centru srednjih šol): preventivna delavnica za večjo varnost motoristov. Na dogodku bo sodeloval tudi policist motorist, ki bo predstavil prvine varne vožnje, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog. Spoznali boste lahko tudi policiste Policijske postaje Novo mesto, ki vam bodo predstavili zanimivosti policijskega dela, pri njih pa lahko poiščete tudi preventivne nasvete za večjo varnost.

PU Celje

  • sobota, 21. april 2018, ob 10. uri (poligon Centra varne vožnje ZŠAM na Ljubečni): sodelovali bodo predstavniki Nujne medicinske pomoči Šmarje pri Jelšah, Poklicne gasilske enote Celje, Javne agencije RS za varnost prometa in predstavniki ZŠAM Celje. Policisti Postaje prometne policije Celje bodo na poligonu prikazali prvine spretnostne vožnje, svoje motoristične spretnosti pa bodo lahko na poligonu pod budnim očesom policistov preizkusili tudi motoristi. Policisti ter predstavniki sodelujočih interventnih služb bodo prikazali primer obravnave prometne nesreče ter reševanje poškodovanega v prometni nesreči.

PU Ljubljana

  • sobota, 14. april 2018, med 9. in 16. uro (parkirišče pred TC Moto Shop, Leskoškova 12 v Ljubljani): otvoritev motoristične sezone in prireditev Varno z motorjem 2018. Motoristi si bodo lahko ogledali različne aktivnosti in predstavitve opreme. Potekalo bo tudi “žegnanje” motorjev. Policisti Postaje prometne policije Ljubljana in Specializirane enote za nadzor prometa bodo na ogled postavili policijsko motorno kolo z opremo in vozilo z videonadzornim sistemom Provida, ki ga uporabljajo za nadzor nad prehitrimi vozniki. Ti namreč ogrožajo varnost vseh prometnih udeležencev. Na dogodku sodelujejo še predstavniki avtošol, tehničnih pregledov, moto društev, ekipi pa se bo pridružil tudi motorist reševalec, ki bo z vami delil tudi svoje izkušnje.
  • sobota, 14. april 2018, med 10. in 14. uro (asfaltna športna površina pri Občini Trbovlje): preventivna prireditev Policijska izkušnja kot nasvet, ki jo organizira ZŠAM Trbovlje. Na prireditvi bodo svoje izkušnje z vami delili tudi gasilci in policisti. Policisti Postaje prometne policije Ljubljana vam bodo na postavljenem poligonu predstavili prvine varne vožnje z motornim kolesom, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog. Ogledali si boste lahko tudi vozilo z videonadzornim sistemom Provida.
  • sobota, 19. maj 2018, od 10. do 13. ure (Sokolska ulica v Ivančni Gorici): preventivna prireditev Motorist za vedno. Policisti motoristi bodo na poligonu prikazali prvine varne vožnje z motorjem. Skupaj z ostalimi službami pa bodo predstavili tudi pravilni postopek nudenja prve pomoči poškodovanemu motoristu. Na dogodku, ki ga organizira ZŠAM Ivančna Gorica, sodelujejo še Občina Ivančna Gorica, SPV Ivančna Gorica, policisti Policijske postaje Grosuplje in Postaje prometne policije Ljubljana, Zdravstveni dom Ivančna Gorica, Reševalna postaja Ljubljana, motoristični klub Fire Grup Ivančna Gorica, AMD Šentvid pri Stični, Oldtimer klub Škofljica, Goldeing klub Dolenjska, Šola vožnje ZŠAM Grosuplje in gasilci iz PGD Stična.

PU Maribor

  • nedelja, 6. maj 2018, med 9. in 13. uro (na platoju pred gasilskim domom v Pernici): po blagoslovu motorjev bo sledila še preventivna delavnica za motoriste. Na prireditvi, ki jo organizira moto klub Perniški asi, bodo policisti predstavili simulator vožnje z motornim kolesom in postavili priročen poligon za vožnjo z motornimi kolesi, na katerem bosta policista motorista predstavila spretnostno vožnjo in svetovala motoristom pri njihovi vožnji na poligonu. Vsak udeleženec bo imel možnost, da se tudi sam preizkusi v vožnji, ob upoštevanju vseh elementov za varno udeležbo (tehnična izpravnost motornega kolesa, izpolnjeni zakonski pogoji za udeležbo v cestnem prometu).

PU Koper

  • sobota, 7. april 2018, od 9. do 17. ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na olga.kobal@dars.si ali darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
  • sobota, 21. april 2018, od 9. do 17. ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na   olga.kobal@dars.si ali   darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
  • sobota, 12. maj 2018, od 9. do 17. ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na   olga.kobal@dars.si ali   darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
  • sobota, 19. maj 2018, od 9. do 17. Ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na   olga.kobal@dars.si ali   darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
Continue Reading

Navigacija WayteqXrider GPS je prijetno presenečenje

 

Podjetje Garmin je bilo med prvimi ponudniki navigacije za splošno rabo na svetovnem tržišču. Verjetno je že marsikdo med nami uporabljal navigacijo Garmin ali pa vsaj slišal zanjo.

Razvoj se je zaradi pametnih telefonov nekoliko upočasnil, zdaj nam že vsak pametni telefon ponuja možnost navigacije z uporabo aplikacij s kartografijo.

Do pred kratkim sem tudi sam redno in po potrebi uporabljal navigacijo iz telefona, a sem žal imel kar nekaj težav v vročih poletnih dneh zaradi pregrevanja baterije ali pa zaradi dežja, luž, blata v slabih vremenskih pogojih. Ves čas sem uporabljal licenčni program Sygic in še danes ga, ko sem v vozilu brez vgrajene navigacije.

Nekako tri zime nazaj sem se odločil, da bom telefon zamenjal za pravo navigacijsko napravo in se s tem izognil sitnostim, ki sem jih doživljal v manj idealnih vremenskih pogojih. Najprej sem si ogledoval originalno BMW-jevo navigacijo, ki je sicer znamke Garmin, a me je takoj odvrnila pretirano visoka cena. Predvideval sem, da ne more biti tako pretirano boljša od nekaterih drugih znamk oz. prepričan sem bil, da ne nudi petkrat več od ostalih. V zimskem času sem imel več časa za raziskovanje in primerjave, tako, da sem prebrskal razne forume in si ogledal teste na Youtube.

Naletel sem na navigacijsko napravo WayteqXrider, ki so jo zelo pohvalili glede cene in uporabnosti. Ob brskanju po spletu sem našel tudi slovenskega zastopnika opreme Wayteq, s katerim sem stopil v stik. Izredno prijazen zastopnik mi je postregel z obširnimi informacijami in tako sem se, prepričan v dober nakup, zanj brez obotavljanja tudi odločil.  Da sem lahko omenjeno napravo hitro in enostavno priklopil na obstoječo napeljavo za navigacijo sem si pri BMWju naročil konektor, s katerim sem v dveh minutah priklopil na napajanje svojo novo navigacijo.

Navigacijska naprava Wayteq je zasnovana za motoriste, kar pomeni, da je popolnoma vodoodporna in da ji dež ali blato ne bosta prišla do živega. V navigacijsko napravo se lahko povežemo s pametnim telefonom ali s čelado preko  Bluetooth brezžične povezave. Navigacija ima še veliko drugih uporabnih programov in ni nikakršnih ovir za uporabo zaslona na dotik ko imamo na rokah rokavice. Zaslon je velik 4,3-palce, vgrajen ima procesor  DualCoreARM Cortex A7 800 MHz, z delovnim pomnilnikom 256MB in notranjim spominom 8GB. Povečamo ga lahko z Micro SD kartico do 32GB. Z Wayteqom sem prevozil že več kot 25.000 kilometrov po Jugi, po bližnji zahodni in severni Evropi, malo manj proti vzhodu in povsod sem vedno brez zapletov prišel na cilj.

Pri nakupu sem se določil za napravo z vnaprej naloženo programsko opremo Sygic 3D, a kljub temu uporabljam programsko opremo iGo, ki sem si jo sam dodatno naložil, ker mi deluje prijaznejše za uporabo.  V vsem tem času uporabe sem ugotovil, da ima samo en manjši minus glede svetilnosti, konkretno gre za to, da je na zaslonu slabša vidljivost v sončnih dneh, ko imamo sonce v hrbet. Kako je s tem pri drugih navigacijskih napravah, ne bi vedel!

Wayteq je po moji izkušnji odlična izbira glede kakovosti, uporabnosti in razmerja med ceno in kvaliteto. Pri uvozniku sta na izbiro dva kompleta, eden brez kartografije za 115€ in drugi s kartografijo za 160€. Komplet vsebuje že vso potrebno opremo za takojšno uporabo na motorju. Kljub temu, da je namenjena za motorje, so kompletu dodali še vse pripomočke za uporabo v vozilu.

Toplo priporočam! Napravo lahko kupite pri uvozniku www.wayteq.si

Continue Reading

Veter v laseh še zadnjič

 

Mesec Oktober je v izteku, poslavlja se tudi »babje poletje« ali »indijansko poletje«, kakor kdo imenuje to dobrodošlo, nenadejano pozno jesensko izobilje sonca in toplote. Pa sem oblačnemu dnevu navkljub, letos še zadnjikrat sedel na motor v tej iztekajoči se sezoni 2017.

Za 21 Oktober je nenavadno toplo, česar tega ni za precenjevati, saj se v roku nekaj ur ohladi za samo par stopinj, ki jih na motorju preklemano dobro začutiš. Torej, primerna oprema in topla oblačila na zalogo.

Pa sem naložil še svojo boljšo polovico in zapeljala sva se na Krk. Žal je bila napoved za te kraje vseeno malo lepša, midva pa sva imela celo pot oblačno, s temperaturami med 12°C in 17°C. Napovedanih 20°C sva pogrešala. Ob tem letnem času vsaka stopinja šteje. Na poti sva srečala še nekaj malega nadobudnih slovenskih motoristov, ki so verjetno ravno tako, kot midva,  še zadnjikrat v sezoni zapeljali na lepše svoje dvokolesne konjiče .

Danes sem dodal dodatnih 362 kilometrov na že prevoženih 17.388 kilometrov in s tem letos prevozil kar lepih 17.749 kilometrov. Zaradi opravljene kilometraže sem v  letošnji sezoni kar dvakrat obiskal servis in enkrat zamenjal pnevmatike. Res si ne predstavljam, da bi vozil z obrabljenimi, kot nekateri motoristi, ki sem jih srečal na nekaterih svojih poteh. Dobre gume za dober oprijem in dobre zavore so ključnega pomena pri vseh vozilih, pri motorju pa sploh.

Letos sem obiskal veliko novih krajev, kdaj pa kdaj v enem dnevu prevozil kar preveč kilometrov in prvič od kar sem motorist, me je namočilo do gat in da sem iz škornjev zlival vodo. Tisto soboto naju je nenadno, vztrajno in močno deževje spremljalo najmanj dve uri. V celi sezoni sem, sva in smo doživeli veliko lepih trenutkov, ki si jih bom zapomnil za vse čase. Kadar sem na motorju, se mi odpre nov svet in okolico sprejemam drugače kot v avtomobilu. Res, da smo motoristi in motoristke na motorju bolj ranljiva kategorija, a kljub temu, če voziš z glavo, po pameti in pozorno spremljaš vse druge v prometu, bi moral vsak motorist, motoristka zaključiti sezono čil in zdrav in v enem kosu. Potrebne je res tudi nekaj sreče,  saj vemo, da je potniki na Titaniku niso imeli. Med vozniki avtomobilov in motorjev se še vedno najde kakšen odstotek  “norcev”, ki brezglavo, neodgovorno drvijo in včasih celo brez prave zaščitne opreme. Število motoristov se zadnja leta zelo povečuje. Upam, da bo vsako leto več zavedanja glede varnosti in manj smrtnih žrtev na cestah.

Na mojih motorističnih izletih je tudi letos šel južni veter, saj sem letos ponovno potoval po bivši jugi. Vedno znova najdem neke zanimive poti v nove kraje in srečam zelo gostoljubne, prijazne ljudi navkljub ponekod skromnim razmeram. Na tej poti me vedno spremljajo ugodne cene, dobra nastanitev in postrežba ter neokrnjene naravne lepote. Za pot po bivši jugi sem si vzel šest dni in dnevno prevozil okoli 280 kilometrov. Letos sem imel veliko enodnevnih in vikend izletov, saj si zaradi poslovnih obveznosti težko privoščim odsotnosti med tednom. Med zanimive enodnevne izlete lahko štejem Großglockner, po naše Veliki Klek, visok 3.798 mtr, ki mi je postregel s prekrasnim vremenom in prazno cesto, saj sem do vrha srečal le dva motorista in eno osebno vozilo. Razlog za prazno cesto je tičal v vremenski napovedi, ker so za tisti dan napovedovali sam dež. Zaradi neučakanosti sem se tisto jutri zbudil že ob 4ih zjutraj, res je deževalo kot iz škafa. Čez dobro uro mi je zvonila budilka, o dežju pa ni bilo več ne duha ne sluha. O njem je pričala le še mokra cesta. Zato sem se hitro uredil, opremil in odpravil na pot. Izkazala se je kot pravilna, odlična odločitev in še danes se mi smeji, ko pogledam video posnetek tiste vožnje, polne užitkov in čudovitih vtisov. Včasih je pač dobro reskirati.

Drug zanimiv poletni izlet je bil čez prelaz Passo Stelvio v Italiji, ki sem ga prevozil iz vseh treh smeri in to v enem dnevu. Proti Stelviu sem jo ubral čez avstrijski Villach, Spittal in Lienz, nato čez italijanski Brunico, Bolzano in Merano, kjer so številni in veliki nasadi jablan, zato se je to dolina jabolk. Še danes ne vem od kje sem imel tisti dan toliko energije in volje, da sem lahko prevozil kar 960 kilometrov v enem samem kosu. S seboj sem imel veliko količino vode, energijske hrane in na vsaki dve uri sem si privoščil nekaj minut za počitek. V prvotnem načrtu je bila nočitev v Bormiu, a kaj me je gnalo tisti dan, mi še danes ni jasno. Zaradi prevelikega prometa čez prelaz Stelvio nisem prav nič užival, saj sem moral ves čas paziti na kolesarje, prehitre motoriste, avtomobiliste in celo avto dome. Avstrijski Großglockner mi je resnično postregel z veliko večjo mero užitka.

Bolj ko rineš po  serpentinasti cesti, vsekano v goro proti 2.757 mtr visokemu vrhu, manj je bankin. Vročina iz doline se počasi pretaplja v hlad. Na vrhu sem jo mahnil v dolino na drugo stran, proti italijanskemu Bormiu, po izredno lepi cesti, precej bolj položni, kot na oni stran, z lepimi panoramskimi vedutami na poti. V Bormiu sem se odločil, da spal ne bom, ker me je razganjalo od želje po raziskovanju. Zato sem se vrnil po isti cesti in jo pod vrhom Stelvio mahnil še proti Švici. Zanimiv cestni odcep tam v gori, ki sem ga želel raziskati. Nekaj ceste proti dolini v Švici sem prevozil, obrnil in se vrnil na Stelvio, od tam pa spet dol v dolino jabolk in po isti poti nazaj proti domu, z rednimi, pogostimi postanki. Za pot tja in nazaj, z vsemi številnimi, kratkimi postanki, sem porabil 13 ur. Zanimiv, vzdržljivostni izlet, čeprav prvotno ni bil zamišljen tako.

Med enodnevnimi izleti so tu Hrvaški nacionalni park  RT Kamenjak, Pula oziroma kar  precejšen del hrvaške Istre, Mangart, Bovec, Predel, Idrija, večji del zahodne Slovenije, Logarska dolina, Avstrijska Koroška in še mnogo drugih krajev po Sloveniji in izven.

S prijatelji iz Obrtno-zborničnega motorističnega kluba Bikersi Maribor smo za vikend prevozili Blatno jezero na Madžarskem in okusili precej dobre hrane. Upam, da bomo v novi sezoni našli kaj več časa za skupne obiske lepih destinacij, ki jih v Sloveniji in bližnji okolici pri sosedih ne primanjkuje.

Čez zimo me zdaj čaka nekaj dela, da napišem kakšen krajši povzetek omenjenih izletov in naredim še kakšen nov načrt za prihajajočo motoristično sezono. Že zdaj priznam, da me vleče na jug čez Albanijo, vse do Grčije. Tu je še neizpolnjeno potovanje po Korziki ali Sardiniji, ki mi je letos zaradi dogovorov z nepravimi ljudmi v zadnjem hipu propadlo. Na koncu pravzaprav brez posebnega obžalovanja,  z zavedanjem, da se vse vedno zgodi z nekim pravim razlogom. Ta izlet vsekakor še pride na vrsto.

Vsem ljubiteljem motornih koles in vsem tistim, ki boste to še postali,  želim veliko varnih kilometrov in vzajemnega spoštovanja med vsemi udeleženci v prometu.

Želim vam prijetno zimovanje.

Continue Reading

6 dnevni izlet po jugi

 

Zaradi številnih obveznosti žal dajem svojega konjička precej na stran in vse potopise pišem z veliko zamudo. Bivšo jugo sem z motorjem prvič obiskal leta 2015 in te dni že tretjič, a tokrat sem se odločil, da takoj opišem doživljaje na tej pot. Vedno znova in znova me vleče na jug, saj sem velik ljubitelj morja, prijaznih ljudi, prečudovite, neokrnjene pokrajine in praznih cest. Vsako potovanje po jugi z motorjem mi je  pustilo izjemno lepe spomine. Južna smer je seveda tudi cenovno dosti ugodnejša od zahodne ali severne Evrope.

Kot kaže se letošnja motoristična sezona poslavlja hitreje kot po navadi, saj imamo že od sredine septembra nenaklonjeno vreme v smislu nizkih temperatur in ogromno deževja. Verjamem, da se bo za koga v oktobru vseeno še našel kašen topel, lep dan za krajši motoristični potep. Meni se je med enim in drugim deževjem nasmehnila sreča, posrečilo se mi je ujeti nekaj lepih dni, ki sem jih zapolnil s tem potovanjem in zadovoljen sem zaključil letošnjo motoristično sezono. Letos sem prevozil dobrih 16.000 kilometrov.

V začetku Septembra sem se začel spraševati o tem kdaj naj bi bil idealen čas za izlet po jugi. Odločil sem se, da bo to zadnji teden v mesecu. Bolj, ko se je približeval dan odhoda 27.9., bolj pozorno sem spremljal vremenske napovedi za mojo začrtano pot. Upal sem na izboljšanje. Napovedi so bile k sreči kar obetavne in na vidiku končno nekaj dni brez padavin. Dan pred odhodom sem še zadnjič pogledal vremenske karte in dokončno spakiral vse tri kovčke za na pot.

Notranji nemir me je že zarana spravil pokonci, preveril sem, če imam vse potrebne dokumente in brez odlašanja zajahal svoj dvokolesnik. Tokrat sem za potovanje  izbral povsem novo, drugačno pot in naredil tudi kakšen ovinek več kot običajno. Cilj prvega dne je bil  prevoziti dobrih 320 kilometrov do kraja Vrtoče v Bosni. Iz Ljubljane sem jo ubral do Kočevje in nato skozi Črnomelj,  kjer sem za nekaj kilometrov zašel in sem mejni prehod prečkal pri Sečjem selu. Temperature so se pri prečkanju Krajinskega parka Lahinj spustile kar do 8,5*C. Od Karlovca naprej sem se  »prebijal« skozi številne vasi do Slanj, Grabovec in hrvaško-bosansko mejo prečkal na mejnem prehodu Izačić. Tokrat je prečkanje meje minilo hitro, medtem, ko sem tu lansko leto čakal vsaj eno uro. Po prehodu sem si privoščil krajši postanek v vaški kafani in se pogrel s čajem. Kava, čaj ali sok se v Bosni dobi za 1 bosansko marko (0,5€). Žal me je skozi cel prvi dan spremljala oblačnost, temperature pa so se gibale med 13 in 15*C. Od postanka pa do cilja mi je ostalo le še 48 km. Cesta se je vila skozi Bihač, Pritoka, Dubovsko in na koncu Vrtoče kjer sem na ranču Čardaklije načrtoval prvo spanje in počitek. Ta ranč poznam že od predzadnjega potepanja in tudi tokrat sem si ga izbral za sproščujoč postanek. Vedno znova sem navdušen nad prijetnim ambientom, gostoljubnostjo, odlično hrano in zelo ugodnimi nočitvami. Noč je minila hitro in po dobrem zajtrku sem se spočit, poln energije podal po novih poteh do Sarajeva.

Drugi dan se je pričel z oblačnim vremenom in s temperaturo 13*C, a sem bil optimist. Temperature naj bi se nižje dol na poti dvignile, če nič prej, ob morju zagotovo. Za drugi dan sem planiral obisk Sarajeva, saj ga še nikoli doslej nisem obiskal, niti obvozil. Pot do Sarajeva je potekala skoraj tekoče, za popestritev je vseskozi skrbela množica stacionarnih radarjev in policajev. Na srečo stacionarni radarji slikajo samo od spredaj tako, da ne pričakujem nobene »razglednice« iz Bosne. S policaji sem imel tudi kar nekaj sreče, oni pa z mano manj, kar ni bilo najboljše za njihovo kaso. Pot je potekala skozi Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, mimo Zenice do Vogošća in v center Sarajeva. Skozi center je bila vožnja precej napeta, saj Sarajevčani vozijo divje in kaotično. V Sarajevu si v naprej nisem rezerviral prenočišča, saj sem predvideval, da je v tem času prostih veliko apartmajev ali sob. Slučajno sem se ustavil na Baščaršiji z namenom, da se s pomočjo  zemljevida malce orientiram. V tistem trenutku se pripelje skuter in na njem prijazen možakar srednjih let. Prijazno me pozdravi in povpraša če iščem prenočišče. Za trenutek otrpnem, hip za tem se vendarle izjasnim, da prenočišče še iščem. Iz žepa izvleče mobilni telefon in mi pokaže slike svoje nove, varovane hiše in apartmaja, ki ga oddaja. Skupaj se zapeljeva nekaj 100 metrov naprej in v ozki uličici se odprejo velika garažna vrata, za katerimi  se skriva nov ML420. Motor sem lahko parkiral kar v njegovi garaži. Takoj sem vedel, da mi je bila sreča mila in jasno je bilo,  da bom danes spal v luksuznem apartmaju. Za ceno nisem spraševal, le po tihoma sem upal, da me drugo jutro ne bo vrglo na rit. Prijazen lastnik me je takoj pogostil s pravo, izvrstno turško kavo, o kakršni lahko pri nas samo sanjaš. Ob kavi sva poklepetala iz kje prihajam in kam me še vodi pot. Na svojem  zemljevidu mi pokaže kje so gostilne z dobro jedačo in ne predrage. Res sem večerjal v priporočeni gostilni in naročil njihovo hišno mesno specialiteto, ki je bila noro dobra, odlična. Dnevi so že krajši, hitro se stemni in ob 19ih je bilo temno kot v rogu. V apartma sem se vrnil okoli 21ih, se šel osvežiti in zleknil v mehko posteljo. Zjutraj, pred odhodom me je lastnik spet prijetno presenetil s kavo in z ugodno ceno nočitve. Za konec najinega srečanja  me je še opremil z nekaterimi koristnimi nasveti za pot proti Podgorici.

Iz Sarajeva sem na hitro pobegnil iz naraščajoče gneče. Tretji dan so se ovinki stopnjevali in obetal se je lep dan.  V planu sem imel  prevoziti cesto na 1.954 m nadmorske višine. Na karti je ta cesta označena z M18 in se vije od Lukovica, Trnovo, Varoš, Miljevina, kjer se cesta prične vzpenjati. V okolici ni življenja. Tu sem prvič naletel na  kakšnih 200 metrov slabe ceste (zaradi nedokončanih del je ostal makadam).  Vsake toliko sem se peljal mimo rdeče opozorilne table za nevarnost min in vsakokrat te stisne v želodcu.  Ob reki Drini je več raftarskih naselij, dobesedno sredi niča gradijo nova eko mostiščarska naselja z bazeni ipd. Očitno je raftanje po Drini zelo IN. Sicer pa nič čudnega, saj je tu narava izjemno lepa, pristna, neokrnjena.

Na mejnem prehodu Hum je trajalo kar nekaj časa, da so vsakemu posebej zelo skrbno ali bolje rečeno »lagano« pregledali dokumente. Ob čakanju na prehod meje sta se za menoj pripeljala še dva ambiciozna slovenska motorista iz Murske Sobote. Takoj je nanesla beseda in zaupala sta, da imata na voljo tri dni za načrtovanih  2.000 kilometrov, vse do morske obale v Albaniji in nazaj. Po prehodu prve meje se nam je zatikalo tudi pri prečkanju druge meje, kjer je bila kolona še daljša kot malo prej na oni strani. Vsi se spogledujemo in sprašujemo, če si upamo prehiteti kolono, a nekega pravega poguma na koncu le nismo zbrali. Lepo se postavimo v vrsto, eden od prekmurcev  se le odpravi peš do policaja, da ga vpraša če lahko prehitimo vrsto, da bi se izognili čakanju na motorju. Odgovor mi je bil jasen iz policistove geste, ki sem jo videl od daleč in razumel sem, da bomo tako kot drugi, tudi mi počasi prišli na vrsto. In smo res in to res počasi! Od meje se začne cesta postopoma spuščati. Vije se po dolgi soteski, na vsaki strani so velika skalnata pobočja, na dnu teče reka Piva, veliko je neosvetljenih skalnatih predorov. Naenkrat se pred očmi pojavi tako velik jez, da ti vzame dih, za njim sledi čudovito Pivsko jezero. Tako velik jez sem videl prvič in tudi to prečudovito jezero, kjer je voda kristalno zelene barve. Kar nekajkrat sem se moral ustaviti, da sem užival v teh prelepih razgledih. To cesto priporočam vsem, ki vas bo pot zanesla na jug. Na karti jo najdete pod E762. Ko se pripeljemo do mostu, ki vodi v Plužine, stoji tam tabla za Durmitor in smerokaza za Trsa ter Žabljak. Tu se pričnejo prave ride za motoriste in vse do vrha Durmitorja sem srečal samo eno vozilo. Sama cesta ob jezeru, cesta na Durmitor je božanska in jo priporočam vsakemu motoristu ali strastnemu avtomobilistu. Pričakoval sem, da bodo na vrhu Durmitorja nizke temperature in se že pri odhodu iz Sarajeva oblekel bolj toplo. Pri vzpenjanju proti vrhu sem imel vključeno ogrevanje ročk, saj se je temperatura drastično nižala. Pokrajina je bila zaradi  nizkih temperatur že porumenela, a kljub temu sem imel prečudovite razglede na neokrnjeno naravo. Na najvišji cestni točki je potovalni računalnik pokazal le 3,5*C. Bolj, ko sem se približeval Podgorici,  boljša je bila cesta in vse več dolgih ovinkov, ki dopuščajo bolj dinamično vožnjo. Iz Durmitorja se pot nadaljuje skozi Šavnik, Stuba, Niksič, Frutak, Beri in Podgorico, kjer sem se ustavil in prenočil. S pomočjo Airbnb in googla sem kaj hitro našel apartma in se brez rezervacije dogovoril le za 20€.

Četrto jutro je bilo prvo sončno jutro brez oblačka na nebu in ugodno temperaturo 16*C že  ob 8ih zjutraj. Takoj mi je bilo jasno, da se mi obeta čudovit potovalni dan, lepi razgledi iz obalne ceste in obisk Dubrovnika. Iz Podgorice sem se vračal na Niksic mimo Slanega jezera, Spili, mejni prehod Ilino Brdo v Bosno za Župo, Trebinje, Ljubovo in spet na mejni prehod Brgat Gornji, mimo cerkve Rkt Crkva sv.Ane vse do morja in z veseljem nadaljeval proti Dubrovniku. Vse bližji je bil Dubrovnik, vse višja je bila temperatura. Na počivališču, na razgledni točni nad Dubrovnikom je obvezen postanek za par fascinantnih fotk in nekaj malega počitka.  Merilnik mi je na počivališču kazal 24,5*C . Lepo je občutiti še zadnji kanček poletja, ki ga v kotlini že nekaj časa ni več. Zaradi obsedenega stanja s turisti v Dubrovniku sem šel mimo in z mojim obiskom ni bilo nič. Hitro sem napredoval proti Makarski. Nič ni lepšega, kot to, da imaš pred seboj veliko ovinkov, dobro cesto, ki poskrbi za dober oprijem, lep razgled na odprto morje in malo prometa. Ko se voziš ob morju in vidiš vse te prelepe zalive in morsko prostranstvo, ki mu ni videti konca, ne moreš, da se ne bi vprašal zakaj je Hrvatom toliko do našega »Piranskega bajerja«. Morja imajo toliko, da ne vejo kaj bi z njim. Da sem prišel iz Podgorice do Makarske, sem mejo prečkal kar šestkrat, a najhitreje je šlo skozi Neum. V tem bosanskem predelu sem se ustavil, da sem do vrha natočil v svojega konjička, si odpočil in se okrepčal z lokalnimi dobrotami. Zadovoljen sem nadaljeval pot proti mestecu Komarna, kjer cesta zavije v notranjost za nekaj deset kilometrov  in pri kraju  Baćina pridemo spet ven k morju, s prelepim pogledom na obzorje. Od Ploč do Makarske sem potreboval še 55 kilometrov vožnje, ki je minila kot bi mignil. V Makarski je še preveč bogata ponudba sob in apartmajev. Na vsaki drugi hiši visi tabla »apartmani« ali »sobe«. Najprej sem se ustavil pri novejši hiši, kjer je lastnica s prstom pokazala na apartma v tretjem nadstropju, hkrati pa  si je zaželela preveč denarja. Ta opcija je k sreči takoj odpadla. Nič mi ni dišalo, da bi nosil vse tri potovalne kovčke v tretje nadstropje. Nasproti hotela Dubrovnik sem našel starejšo hišo, kjer so ponujali sobe.  Z gospodarjem sva se hitro dogovorila za ceno, čeprav me je sprva presenetil z izjavo, naj zdaj izven sezone kar sam  postavim ceno. Sklenila sva posel in ga zapečatila z rakijo.

Tudi peti dan me je skozi okno prebudilo krasno sonce. Z veseljem sem hitro vstal, pozajtrkoval in spakiral vse potrebno za na pot. Ob pol devetih sem se turistično in na »easy« odpeljal iz Makarske proti Zadru, kjer sem načrtoval peti postanek. Dan je bil fenomenalen, temperatura optimalna, cesta spet bolj kot ne prazna in zaradi precej novih pnevmatik sem vozil v ovinke bolj dinamično kot običajno. Med vikendi pridejo na plano tudi »vaški« motoristi s cestaki. Nekateri od njih sploh nimajo registrskih tablic ali pa jih enostavno prelepijo, da potem brezskrbno divjajo v ovinke in se izživljajo na polno. Prvotno sem načrtoval svoj naslednji postanek v Zadru, a sem zaradi odličnih vremenskih razmer pot podaljšal do Karlobaga. Ob prihodu sem se takoj počutil  zelo domače, saj so bili tam parkirani sami slovenski motorji in iz treh gostiln se je slišal materin jezik. Iz Ljubljane do Karlobaga je le 240 kilometrov in vsi tisti željni adrenalina lahko na en mah prevozijo to relacijo v enem dnevu. Tudi v tem kraju sem v prvo našel apartma za solidno ceno. Ko je sonce zašlo pa je v trenutku postalo zelo hladno in za povrh je pričela pihati močna burja. Ta noč je minevala počasi, saj mi žvižganje okoli hišnih vogalov ni pustilo sladko spati. Zjutraj sem se prebudil v tišini in soncu, kar mi je v trenutku vlilo novega veselja za nadaljevanje poti proti domu.

Žal je prišel na vrsto zadnji, šesti dan, čas za povratek v običajno rutino z veliko dela.  Na poti proti mejnemu prehodu Rupa sem že po malem premišljeval o tem kaj vse me čaka v elektronskem predalu, koliko računov v nabiralniku in kako hladno bo doma. Do Rijeke je bilo toplo, od tam do Postojne pa mračno in hladno. Iz kilometra v kilometer mi je postajalo čedalje bolj jasno, da je poletja konec, s tem pa je konec tudi  motoristične sezone za leto 2017.

Potovanje bi z veseljem ponovil in ga v letu 2018 vsekakor tudi bom. Svoj skrajni cilj bom prestavil na park Karavasta v Albaniji. Na tem šestdnevnem potovanju po bivši jugi sem v šestih dneh prevozil 1.759 kilometrov. Pretežni čas sem vozil po praznih cestah, polnih lepih zavojev, s čudovitimi razglednimi točkami, s pogledom na neokrnjeno naravo brez industrije. Vozni park v Bosni in bližnji okolici je precej  siromašen. Pretežno se po cestah vozijo Golfi II ali III, sem ter tja kakšen Audi in Lada Niva. Temperature so se gibale od pičlih 3,5*C in vse do 24,5*C.

Glede na to, da je bilo to »turistično potovanje« sem na celi poti porabil le 72 litrov goriva za 85 €. Za prenočišča sem vsega skupaj odštel 75 €, za odlično hrano in pijačo  na poti pa še 100 €. Celotni strošek 6-dnevne poti: 260 €.

1.dan

2. dan

3. dan

4. dan

5. dan

6. dan

Continue Reading