Učka

Na tokratni izlet sem se odpeljal na slepo in sem se sproti odločal, v katero smer bom zavil. V nedeljsko jutro smo se zbudili v sonce in prijetne temperature, ravno pravšnje za ležerno vožnjo v neznano.

Še pred zajtrkom se mi je zaželelo Primorske, saj jo nekoliko pogrešam iz študentskih let. V nedeljskem slogu sem se počasi ob 11h oblekel in odpravil v neznano. Kot vedno, sem se do Vrhnike peljal po avtocesti, od tam naprej pa pot nadaljeval po regionalni cesti. Na srečo je bilo tudi ta dan na regionalki malo prometa, saj so se vsi živčno prerivali na avtocesti in tekmovali, kdo bo prej na cilju.

Kmalu sem pripeljal v Postojno, nato pa pot nadaljeval proti Nanosu in Kozini. V Kozini sem zapeljal do bencinskega servisa, da sem svojega konjička napolnil do vrha, saj še kar nisem vedel, kam me bo odpeljala pot. Pri Kortini sem se držal levega odcepa in pot nadaljeval proti južnim sosedom. Mejo sem prečkal na Sočergi. Opozoriti moram, da je trenutno cesta med slovenskim in starim hrvaškim mejnim prehodom v delu oz. je cestišče makadamsko, zato dodatna previdnost ni odveč. Predvidevam, da jo bodo hrvaški cestarji dokončali do poletne turistične sezone.

Cesta skozi Buzet in vse do Lupoglava je lepa, kvalitetna in omogoča prave motoristične užitke ob dolgih ovinkih. Pri Lupoglavu sem se ustavil pred hitro cesto, da sem občudoval Učko, na katero je res lep razgled. Tabla na desno me je vabila v Pulo in moral sem malce premisliti, kam bi zavil. Ali se vrnem nazaj po isti poti? Ponavadi se ne, zato sem se tudi tokrat odločil za pot naprej.

Odločil sem se, da grem do Učke, kljub temu, da še nikoli nisem bil gor in nisem poznal prave poti. V Dolenji vasi sem starejšega gospoda povprašal za pravo pot do vrha in rekel je, naj samo nadaljujem pot in se držim leve. Učka je bila vse bližje in bližje. Cesta na Učko je ovinkasta in ozka. Predvideval sem, da se bom kar nekaj časa vozil do vrha, a sem ga osvojil 1, 2, 3. Na koncu asfaltirane ceste je na vrhu večje parkirišče, gostilna in pešpot, po kateri lahko pridemo do oddajnikov. Zaradi motoristične opreme mi ni bilo za hoditi po pešpoti, poleg tega pa so me čakale še druge neraziskane poti.

Pot z Učke se počasi širi, ovinki se vijejo in lepe ceste kar ni konec. Na desni se hitro prikaže lep razgled na morje, za katerega se zdi, da je neskončno. Spuščal in spuščal sem se proti morju in kmalu sem prispel v Opatijo ter svojega konjička parkiral na plaži Slatina. Vzel sem si nekaj trenutkov za počitek, pijačo in jedačo. Navigacije nisem imel, doma si tudi nisem ogledal, kje bom nadaljeval pot, zato sem se vrnil v center in iskal kakšno tablo za Rijeko, a sem pred tem zasledil tablo Rupa (SLO, A, IT).

Rupa je postala moj novi cilj, ki me je vodil nazaj na domače ozemlje. Iz Opatije se gre proti Matuljem, Jurdanim, Mučičem, Permanim, ves čas pa sledimo smerokazom Rupa. Po kraju Rupa je opevani mejni prehod Jelšane, preko katerega v turistični sezoni ogromno turistov potuje na jug.

Pot od mejnega prehoda se nadaljuje proti Ilirski Bistrici, Bitanju, Pivki, Prestanku in Postojni. Od Postojne naprej je že vsem znana Planina, Kalce, Logatec, Vrhnika in od tu spet avtocesta do prestolnice.

Izlet je prinesel okoli 350 kilometrov in izjemno lepe spomine. Če bi izlete ocenjeval, bi si ta zaslužil oceno 9/10. Verjetno sem izkoristil še zadnji umirjeni vikend, saj je pred nami turistična sezona. Letos se nam obeta še več pločevine na cestah ter še več stanja in potenja v vroči pločevini. Mi motoristi bomo na cilj morda prišli nekoliko hitreje in z manj potenja. A ne pozabimo, da se nam na motorju ne sme muditi, saj je varnost na prvem mestu in nismo na dirki Moto GP.

You may also like

Leave a Reply