Solkan-Vršič

Kljub oblačni in vetrovni soboti je za mano prijetno potovanje na dveh kolesih po zahodni Sloveniji. Naša dežela je sicer majhna, a ponuja ogromno raznolikih in res čudovitih krajev.

Pot me je ponovno peljala skozi Vrhniko, Postojno, Razdrto, Ajdovščino in Novo Gorico, kjer sem naredil prvi postanek za počitek, malico in krajši sprehod. Ustavil sem se tudi v Solkanu, nekaj kilometrov naprej od Gorice, da sem si ogledal Solkanski most, ki je 219,70 metrov dolg železniški ločni most čez reko Sočo pri Solkanu. Viadukt se vzpenja 36 m nad srednjo gladino reke. Solkanski viadukt je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največji kamniti viadukt/most na svetu.

Vetrovna in hladna sobota je poskrbela za to, da so se ljudje večinoma skrivali med štirimi stenami, kar me sploh ni motilo. Ceste so bile celo pot prazne, da so razveseljevale motoriste. Na levi strani me je ves čas spremljala prelepa Soča. Po poti lepe razglede zmoti tovarna Salonit Anhovo, ki niti najmanj ne pristaja v to prelepo okolje. Pot se nato vije proti Tolminu, Kobaridu in Bovcu. Bovec in Trenta ponujata prelepo dolino, ki se jo izplača obiskati v poletnem času, saj so takrat tu dosti bolj prijetne temperature kot drugod po Sloveniji. Takšen izlet najbolj prija s kolesom in šotorom. Prespimo lahko v katerem od kampov, ki jih je na tem koncu kar nekaj.

Med hitečimi temnimi oblaki, ki jih je preganjal močan jugo, so se prikazovale zasnežene gore in med njimi tudi Vršič, ki je bil moj naslednji cilj. Proti vrhu Vršiča se je temperatura nenehno spuščala in s 17°C pristala pri 9,3°C. V takšnih razmerah še kako prav pridejo ogrevane ročke in nič nebi imel proti ogrevanem sedežu, a to so že sanje hahahaha. Zaradi močnega vetra in mraza se na vrhu nisem kaj dolgo zadrževal, zato sem počasi in previdno nadaljeval pot proti Kranjski Gori. Cesta je bolj v slabem stanju in bi bila potrebna obnove. Granitne kocke in luknje zahtevajo dodatno zbranost pri vožnji. Cesta iz smeri Trente absolutno ponuja večje užitke v vožnji.

V Kranjski Gori se je temperatura dvignila, a sem si kljub temu zaželel kakšnega toplega napitka, ki ga žal zaradi zaprtih gostinskih-hotelskih objektov nisem našel. Tudi želja po čaju me je minila, zato sem pot nadaljeval proti Jesenicam. O tej cesti glede asfalta ne bom izgubljal besed, saj je na določenih delih res katastrofalna.

Od Jesenic proti Radovljici, skozi Naklo, Brnik in do Ljubljane pa je pot bolj ali manj dolgočasna. Tokratni izlet je nudil veliko lepih razgledov na čudovito pokrajino, prijetno pot in po večini široko cesto z dobrim asfaltom. Ne smem pozabiti tudi to, da ovinkov ni manjkalo! Naredil sem nekaj več kot 400 km, kar ta izlet uvrsti na drugo mesto po kilometrini v moji motoristični karieri. Morda se ta že šteje v priprave za obisk Dubrovnika.

You may also like

Leave a Reply