Veter v laseh še zadnjič

 

Mesec Oktober je v izteku, poslavlja se tudi »babje poletje« ali »indijansko poletje«, kakor kdo imenuje to dobrodošlo, nenadejano pozno jesensko izobilje sonca in toplote. Pa sem oblačnemu dnevu navkljub, letos še zadnjikrat sedel na motor v tej iztekajoči se sezoni 2017.

Za 21 Oktober je nenavadno toplo, česar tega ni za precenjevati, saj se v roku nekaj ur ohladi za samo par stopinj, ki jih na motorju preklemano dobro začutiš. Torej, primerna oprema in topla oblačila na zalogo.

Pa sem naložil še svojo boljšo polovico in zapeljala sva se na Krk. Žal je bila napoved za te kraje vseeno malo lepša, midva pa sva imela celo pot oblačno, s temperaturami med 12°C in 17°C. Napovedanih 20°C sva pogrešala. Ob tem letnem času vsaka stopinja šteje. Na poti sva srečala še nekaj malega nadobudnih slovenskih motoristov, ki so verjetno ravno tako, kot midva,  še zadnjikrat v sezoni zapeljali na lepše svoje dvokolesne konjiče .

Danes sem dodal dodatnih 362 kilometrov na že prevoženih 17.388 kilometrov in s tem letos prevozil kar lepih 17.749 kilometrov. Zaradi opravljene kilometraže sem v  letošnji sezoni kar dvakrat obiskal servis in enkrat zamenjal pnevmatike. Res si ne predstavljam, da bi vozil z obrabljenimi, kot nekateri motoristi, ki sem jih srečal na nekaterih svojih poteh. Dobre gume za dober oprijem in dobre zavore so ključnega pomena pri vseh vozilih, pri motorju pa sploh.

Letos sem obiskal veliko novih krajev, kdaj pa kdaj v enem dnevu prevozil kar preveč kilometrov in prvič od kar sem motorist, me je namočilo do gat in da sem iz škornjev zlival vodo. Tisto soboto naju je nenadno, vztrajno in močno deževje spremljalo najmanj dve uri. V celi sezoni sem, sva in smo doživeli veliko lepih trenutkov, ki si jih bom zapomnil za vse čase. Kadar sem na motorju, se mi odpre nov svet in okolico sprejemam drugače kot v avtomobilu. Res, da smo motoristi in motoristke na motorju bolj ranljiva kategorija, a kljub temu, če voziš z glavo, po pameti in pozorno spremljaš vse druge v prometu, bi moral vsak motorist, motoristka zaključiti sezono čil in zdrav in v enem kosu. Potrebne je res tudi nekaj sreče,  saj vemo, da je potniki na Titaniku niso imeli. Med vozniki avtomobilov in motorjev se še vedno najde kakšen odstotek  “norcev”, ki brezglavo, neodgovorno drvijo in včasih celo brez prave zaščitne opreme. Število motoristov se zadnja leta zelo povečuje. Upam, da bo vsako leto več zavedanja glede varnosti in manj smrtnih žrtev na cestah.

Na mojih motorističnih izletih je tudi letos šel južni veter, saj sem letos ponovno potoval po bivši jugi. Vedno znova najdem neke zanimive poti v nove kraje in srečam zelo gostoljubne, prijazne ljudi navkljub ponekod skromnim razmeram. Na tej poti me vedno spremljajo ugodne cene, dobra nastanitev in postrežba ter neokrnjene naravne lepote. Za pot po bivši jugi sem si vzel šest dni in dnevno prevozil okoli 280 kilometrov. Letos sem imel veliko enodnevnih in vikend izletov, saj si zaradi poslovnih obveznosti težko privoščim odsotnosti med tednom. Med zanimive enodnevne izlete lahko štejem Großglockner, po naše Veliki Klek, visok 3.798 mtr, ki mi je postregel s prekrasnim vremenom in prazno cesto, saj sem do vrha srečal le dva motorista in eno osebno vozilo. Razlog za prazno cesto je tičal v vremenski napovedi, ker so za tisti dan napovedovali sam dež. Zaradi neučakanosti sem se tisto jutri zbudil že ob 4ih zjutraj, res je deževalo kot iz škafa. Čez dobro uro mi je zvonila budilka, o dežju pa ni bilo več ne duha ne sluha. O njem je pričala le še mokra cesta. Zato sem se hitro uredil, opremil in odpravil na pot. Izkazala se je kot pravilna, odlična odločitev in še danes se mi smeji, ko pogledam video posnetek tiste vožnje, polne užitkov in čudovitih vtisov. Včasih je pač dobro reskirati.

Drug zanimiv poletni izlet je bil čez prelaz Passo Stelvio v Italiji, ki sem ga prevozil iz vseh treh smeri in to v enem dnevu. Proti Stelviu sem jo ubral čez avstrijski Villach, Spittal in Lienz, nato čez italijanski Brunico, Bolzano in Merano, kjer so številni in veliki nasadi jablan, zato se je to dolina jabolk. Še danes ne vem od kje sem imel tisti dan toliko energije in volje, da sem lahko prevozil kar 960 kilometrov v enem samem kosu. S seboj sem imel veliko količino vode, energijske hrane in na vsaki dve uri sem si privoščil nekaj minut za počitek. V prvotnem načrtu je bila nočitev v Bormiu, a kaj me je gnalo tisti dan, mi še danes ni jasno. Zaradi prevelikega prometa čez prelaz Stelvio nisem prav nič užival, saj sem moral ves čas paziti na kolesarje, prehitre motoriste, avtomobiliste in celo avto dome. Avstrijski Großglockner mi je resnično postregel z veliko večjo mero užitka.

Bolj ko rineš po  serpentinasti cesti, vsekano v goro proti 2.757 mtr visokemu vrhu, manj je bankin. Vročina iz doline se počasi pretaplja v hlad. Na vrhu sem jo mahnil v dolino na drugo stran, proti italijanskemu Bormiu, po izredno lepi cesti, precej bolj položni, kot na oni stran, z lepimi panoramskimi vedutami na poti. V Bormiu sem se odločil, da spal ne bom, ker me je razganjalo od želje po raziskovanju. Zato sem se vrnil po isti cesti in jo pod vrhom Stelvio mahnil še proti Švici. Zanimiv cestni odcep tam v gori, ki sem ga želel raziskati. Nekaj ceste proti dolini v Švici sem prevozil, obrnil in se vrnil na Stelvio, od tam pa spet dol v dolino jabolk in po isti poti nazaj proti domu, z rednimi, pogostimi postanki. Za pot tja in nazaj, z vsemi številnimi, kratkimi postanki, sem porabil 13 ur. Zanimiv, vzdržljivostni izlet, čeprav prvotno ni bil zamišljen tako.

Med enodnevnimi izleti so tu Hrvaški nacionalni park  RT Kamenjak, Pula oziroma kar  precejšen del hrvaške Istre, Mangart, Bovec, Predel, Idrija, večji del zahodne Slovenije, Logarska dolina, Avstrijska Koroška in še mnogo drugih krajev po Sloveniji in izven.

S prijatelji iz Obrtno-zborničnega motorističnega kluba Bikersi Maribor smo za vikend prevozili Blatno jezero na Madžarskem in okusili precej dobre hrane. Upam, da bomo v novi sezoni našli kaj več časa za skupne obiske lepih destinacij, ki jih v Sloveniji in bližnji okolici pri sosedih ne primanjkuje.

Čez zimo me zdaj čaka nekaj dela, da napišem kakšen krajši povzetek omenjenih izletov in naredim še kakšen nov načrt za prihajajočo motoristično sezono. Že zdaj priznam, da me vleče na jug čez Albanijo, vse do Grčije. Tu je še neizpolnjeno potovanje po Korziki ali Sardiniji, ki mi je letos zaradi dogovorov z nepravimi ljudmi v zadnjem hipu propadlo. Na koncu pravzaprav brez posebnega obžalovanja,  z zavedanjem, da se vse vedno zgodi z nekim pravim razlogom. Ta izlet vsekakor še pride na vrsto.

Vsem ljubiteljem motornih koles in vsem tistim, ki boste to še postali,  želim veliko varnih kilometrov in vzajemnega spoštovanja med vsemi udeleženci v prometu.

Želim vam prijetno zimovanje.

Continue Reading

6 dnevni izlet po jugi

 

Zaradi številnih obveznosti žal dajem svojega konjička precej na stran in vse potopise pišem z veliko zamudo. Bivšo jugo sem z motorjem prvič obiskal leta 2015 in te dni že tretjič, a tokrat sem se odločil, da takoj opišem doživljaje na tej pot. Vedno znova in znova me vleče na jug, saj sem velik ljubitelj morja, prijaznih ljudi, prečudovite, neokrnjene pokrajine in praznih cest. Vsako potovanje po jugi z motorjem mi je  pustilo izjemno lepe spomine. Južna smer je seveda tudi cenovno dosti ugodnejša od zahodne ali severne Evrope.

Kot kaže se letošnja motoristična sezona poslavlja hitreje kot po navadi, saj imamo že od sredine septembra nenaklonjeno vreme v smislu nizkih temperatur in ogromno deževja. Verjamem, da se bo za koga v oktobru vseeno še našel kašen topel, lep dan za krajši motoristični potep. Meni se je med enim in drugim deževjem nasmehnila sreča, posrečilo se mi je ujeti nekaj lepih dni, ki sem jih zapolnil s tem potovanjem in zadovoljen sem zaključil letošnjo motoristično sezono. Letos sem prevozil dobrih 16.000 kilometrov.

V začetku Septembra sem se začel spraševati o tem kdaj naj bi bil idealen čas za izlet po jugi. Odločil sem se, da bo to zadnji teden v mesecu. Bolj, ko se je približeval dan odhoda 27.9., bolj pozorno sem spremljal vremenske napovedi za mojo začrtano pot. Upal sem na izboljšanje. Napovedi so bile k sreči kar obetavne in na vidiku končno nekaj dni brez padavin. Dan pred odhodom sem še zadnjič pogledal vremenske karte in dokončno spakiral vse tri kovčke za na pot.

Notranji nemir me je že zarana spravil pokonci, preveril sem, če imam vse potrebne dokumente in brez odlašanja zajahal svoj dvokolesnik. Tokrat sem za potovanje  izbral povsem novo, drugačno pot in naredil tudi kakšen ovinek več kot običajno. Cilj prvega dne je bil  prevoziti dobrih 320 kilometrov do kraja Vrtoče v Bosni. Iz Ljubljane sem jo ubral do Kočevje in nato skozi Črnomelj,  kjer sem za nekaj kilometrov zašel in sem mejni prehod prečkal pri Sečjem selu. Temperature so se pri prečkanju Krajinskega parka Lahinj spustile kar do 8,5*C. Od Karlovca naprej sem se  »prebijal« skozi številne vasi do Slanj, Grabovec in hrvaško-bosansko mejo prečkal na mejnem prehodu Izačić. Tokrat je prečkanje meje minilo hitro, medtem, ko sem tu lansko leto čakal vsaj eno uro. Po prehodu sem si privoščil krajši postanek v vaški kafani in se pogrel s čajem. Kava, čaj ali sok se v Bosni dobi za 1 bosansko marko (0,5€). Žal me je skozi cel prvi dan spremljala oblačnost, temperature pa so se gibale med 13 in 15*C. Od postanka pa do cilja mi je ostalo le še 48 km. Cesta se je vila skozi Bihač, Pritoka, Dubovsko in na koncu Vrtoče kjer sem na ranču Čardaklije načrtoval prvo spanje in počitek. Ta ranč poznam že od predzadnjega potepanja in tudi tokrat sem si ga izbral za sproščujoč postanek. Vedno znova sem navdušen nad prijetnim ambientom, gostoljubnostjo, odlično hrano in zelo ugodnimi nočitvami. Noč je minila hitro in po dobrem zajtrku sem se spočit, poln energije podal po novih poteh do Sarajeva.

Drugi dan se je pričel z oblačnim vremenom in s temperaturo 13*C, a sem bil optimist. Temperature naj bi se nižje dol na poti dvignile, če nič prej, ob morju zagotovo. Za drugi dan sem planiral obisk Sarajeva, saj ga še nikoli doslej nisem obiskal, niti obvozil. Pot do Sarajeva je potekala skoraj tekoče, za popestritev je vseskozi skrbela množica stacionarnih radarjev in policajev. Na srečo stacionarni radarji slikajo samo od spredaj tako, da ne pričakujem nobene »razglednice« iz Bosne. S policaji sem imel tudi kar nekaj sreče, oni pa z mano manj, kar ni bilo najboljše za njihovo kaso. Pot je potekala skozi Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, mimo Zenice do Vogošća in v center Sarajeva. Skozi center je bila vožnja precej napeta, saj Sarajevčani vozijo divje in kaotično. V Sarajevu si v naprej nisem rezerviral prenočišča, saj sem predvideval, da je v tem času prostih veliko apartmajev ali sob. Slučajno sem se ustavil na Baščaršiji z namenom, da se s pomočjo  zemljevida malce orientiram. V tistem trenutku se pripelje skuter in na njem prijazen možakar srednjih let. Prijazno me pozdravi in povpraša če iščem prenočišče. Za trenutek otrpnem, hip za tem se vendarle izjasnim, da prenočišče še iščem. Iz žepa izvleče mobilni telefon in mi pokaže slike svoje nove, varovane hiše in apartmaja, ki ga oddaja. Skupaj se zapeljeva nekaj 100 metrov naprej in v ozki uličici se odprejo velika garažna vrata, za katerimi  se skriva nov ML420. Motor sem lahko parkiral kar v njegovi garaži. Takoj sem vedel, da mi je bila sreča mila in jasno je bilo,  da bom danes spal v luksuznem apartmaju. Za ceno nisem spraševal, le po tihoma sem upal, da me drugo jutro ne bo vrglo na rit. Prijazen lastnik me je takoj pogostil s pravo, izvrstno turško kavo, o kakršni lahko pri nas samo sanjaš. Ob kavi sva poklepetala iz kje prihajam in kam me še vodi pot. Na svojem  zemljevidu mi pokaže kje so gostilne z dobro jedačo in ne predrage. Res sem večerjal v priporočeni gostilni in naročil njihovo hišno mesno specialiteto, ki je bila noro dobra, odlična. Dnevi so že krajši, hitro se stemni in ob 19ih je bilo temno kot v rogu. V apartma sem se vrnil okoli 21ih, se šel osvežiti in zleknil v mehko posteljo. Zjutraj, pred odhodom me je lastnik spet prijetno presenetil s kavo in z ugodno ceno nočitve. Za konec najinega srečanja  me je še opremil z nekaterimi koristnimi nasveti za pot proti Podgorici.

Iz Sarajeva sem na hitro pobegnil iz naraščajoče gneče. Tretji dan so se ovinki stopnjevali in obetal se je lep dan.  V planu sem imel  prevoziti cesto na 1.954 m nadmorske višine. Na karti je ta cesta označena z M18 in se vije od Lukovica, Trnovo, Varoš, Miljevina, kjer se cesta prične vzpenjati. V okolici ni življenja. Tu sem prvič naletel na  kakšnih 200 metrov slabe ceste (zaradi nedokončanih del je ostal makadam).  Vsake toliko sem se peljal mimo rdeče opozorilne table za nevarnost min in vsakokrat te stisne v želodcu.  Ob reki Drini je več raftarskih naselij, dobesedno sredi niča gradijo nova eko mostiščarska naselja z bazeni ipd. Očitno je raftanje po Drini zelo IN. Sicer pa nič čudnega, saj je tu narava izjemno lepa, pristna, neokrnjena.

Na mejnem prehodu Hum je trajalo kar nekaj časa, da so vsakemu posebej zelo skrbno ali bolje rečeno »lagano« pregledali dokumente. Ob čakanju na prehod meje sta se za menoj pripeljala še dva ambiciozna slovenska motorista iz Murske Sobote. Takoj je nanesla beseda in zaupala sta, da imata na voljo tri dni za načrtovanih  2.000 kilometrov, vse do morske obale v Albaniji in nazaj. Po prehodu prve meje se nam je zatikalo tudi pri prečkanju druge meje, kjer je bila kolona še daljša kot malo prej na oni strani. Vsi se spogledujemo in sprašujemo, če si upamo prehiteti kolono, a nekega pravega poguma na koncu le nismo zbrali. Lepo se postavimo v vrsto, eden od prekmurcev  se le odpravi peš do policaja, da ga vpraša če lahko prehitimo vrsto, da bi se izognili čakanju na motorju. Odgovor mi je bil jasen iz policistove geste, ki sem jo videl od daleč in razumel sem, da bomo tako kot drugi, tudi mi počasi prišli na vrsto. In smo res in to res počasi! Od meje se začne cesta postopoma spuščati. Vije se po dolgi soteski, na vsaki strani so velika skalnata pobočja, na dnu teče reka Piva, veliko je neosvetljenih skalnatih predorov. Naenkrat se pred očmi pojavi tako velik jez, da ti vzame dih, za njim sledi čudovito Pivsko jezero. Tako velik jez sem videl prvič in tudi to prečudovito jezero, kjer je voda kristalno zelene barve. Kar nekajkrat sem se moral ustaviti, da sem užival v teh prelepih razgledih. To cesto priporočam vsem, ki vas bo pot zanesla na jug. Na karti jo najdete pod E762. Ko se pripeljemo do mostu, ki vodi v Plužine, stoji tam tabla za Durmitor in smerokaza za Trsa ter Žabljak. Tu se pričnejo prave ride za motoriste in vse do vrha Durmitorja sem srečal samo eno vozilo. Sama cesta ob jezeru, cesta na Durmitor je božanska in jo priporočam vsakemu motoristu ali strastnemu avtomobilistu. Pričakoval sem, da bodo na vrhu Durmitorja nizke temperature in se že pri odhodu iz Sarajeva oblekel bolj toplo. Pri vzpenjanju proti vrhu sem imel vključeno ogrevanje ročk, saj se je temperatura drastično nižala. Pokrajina je bila zaradi  nizkih temperatur že porumenela, a kljub temu sem imel prečudovite razglede na neokrnjeno naravo. Na najvišji cestni točki je potovalni računalnik pokazal le 3,5*C. Bolj, ko sem se približeval Podgorici,  boljša je bila cesta in vse več dolgih ovinkov, ki dopuščajo bolj dinamično vožnjo. Iz Durmitorja se pot nadaljuje skozi Šavnik, Stuba, Niksič, Frutak, Beri in Podgorico, kjer sem se ustavil in prenočil. S pomočjo Airbnb in googla sem kaj hitro našel apartma in se brez rezervacije dogovoril le za 20€.

Četrto jutro je bilo prvo sončno jutro brez oblačka na nebu in ugodno temperaturo 16*C že  ob 8ih zjutraj. Takoj mi je bilo jasno, da se mi obeta čudovit potovalni dan, lepi razgledi iz obalne ceste in obisk Dubrovnika. Iz Podgorice sem se vračal na Niksic mimo Slanega jezera, Spili, mejni prehod Ilino Brdo v Bosno za Župo, Trebinje, Ljubovo in spet na mejni prehod Brgat Gornji, mimo cerkve Rkt Crkva sv.Ane vse do morja in z veseljem nadaljeval proti Dubrovniku. Vse bližji je bil Dubrovnik, vse višja je bila temperatura. Na počivališču, na razgledni točni nad Dubrovnikom je obvezen postanek za par fascinantnih fotk in nekaj malega počitka.  Merilnik mi je na počivališču kazal 24,5*C . Lepo je občutiti še zadnji kanček poletja, ki ga v kotlini že nekaj časa ni več. Zaradi obsedenega stanja s turisti v Dubrovniku sem šel mimo in z mojim obiskom ni bilo nič. Hitro sem napredoval proti Makarski. Nič ni lepšega, kot to, da imaš pred seboj veliko ovinkov, dobro cesto, ki poskrbi za dober oprijem, lep razgled na odprto morje in malo prometa. Ko se voziš ob morju in vidiš vse te prelepe zalive in morsko prostranstvo, ki mu ni videti konca, ne moreš, da se ne bi vprašal zakaj je Hrvatom toliko do našega »Piranskega bajerja«. Morja imajo toliko, da ne vejo kaj bi z njim. Da sem prišel iz Podgorice do Makarske, sem mejo prečkal kar šestkrat, a najhitreje je šlo skozi Neum. V tem bosanskem predelu sem se ustavil, da sem do vrha natočil v svojega konjička, si odpočil in se okrepčal z lokalnimi dobrotami. Zadovoljen sem nadaljeval pot proti mestecu Komarna, kjer cesta zavije v notranjost za nekaj deset kilometrov  in pri kraju  Baćina pridemo spet ven k morju, s prelepim pogledom na obzorje. Od Ploč do Makarske sem potreboval še 55 kilometrov vožnje, ki je minila kot bi mignil. V Makarski je še preveč bogata ponudba sob in apartmajev. Na vsaki drugi hiši visi tabla »apartmani« ali »sobe«. Najprej sem se ustavil pri novejši hiši, kjer je lastnica s prstom pokazala na apartma v tretjem nadstropju, hkrati pa  si je zaželela preveč denarja. Ta opcija je k sreči takoj odpadla. Nič mi ni dišalo, da bi nosil vse tri potovalne kovčke v tretje nadstropje. Nasproti hotela Dubrovnik sem našel starejšo hišo, kjer so ponujali sobe.  Z gospodarjem sva se hitro dogovorila za ceno, čeprav me je sprva presenetil z izjavo, naj zdaj izven sezone kar sam  postavim ceno. Sklenila sva posel in ga zapečatila z rakijo.

Tudi peti dan me je skozi okno prebudilo krasno sonce. Z veseljem sem hitro vstal, pozajtrkoval in spakiral vse potrebno za na pot. Ob pol devetih sem se turistično in na »easy« odpeljal iz Makarske proti Zadru, kjer sem načrtoval peti postanek. Dan je bil fenomenalen, temperatura optimalna, cesta spet bolj kot ne prazna in zaradi precej novih pnevmatik sem vozil v ovinke bolj dinamično kot običajno. Med vikendi pridejo na plano tudi »vaški« motoristi s cestaki. Nekateri od njih sploh nimajo registrskih tablic ali pa jih enostavno prelepijo, da potem brezskrbno divjajo v ovinke in se izživljajo na polno. Prvotno sem načrtoval svoj naslednji postanek v Zadru, a sem zaradi odličnih vremenskih razmer pot podaljšal do Karlobaga. Ob prihodu sem se takoj počutil  zelo domače, saj so bili tam parkirani sami slovenski motorji in iz treh gostiln se je slišal materin jezik. Iz Ljubljane do Karlobaga je le 240 kilometrov in vsi tisti željni adrenalina lahko na en mah prevozijo to relacijo v enem dnevu. Tudi v tem kraju sem v prvo našel apartma za solidno ceno. Ko je sonce zašlo pa je v trenutku postalo zelo hladno in za povrh je pričela pihati močna burja. Ta noč je minevala počasi, saj mi žvižganje okoli hišnih vogalov ni pustilo sladko spati. Zjutraj sem se prebudil v tišini in soncu, kar mi je v trenutku vlilo novega veselja za nadaljevanje poti proti domu.

Žal je prišel na vrsto zadnji, šesti dan, čas za povratek v običajno rutino z veliko dela.  Na poti proti mejnemu prehodu Rupa sem že po malem premišljeval o tem kaj vse me čaka v elektronskem predalu, koliko računov v nabiralniku in kako hladno bo doma. Do Rijeke je bilo toplo, od tam do Postojne pa mračno in hladno. Iz kilometra v kilometer mi je postajalo čedalje bolj jasno, da je poletja konec, s tem pa je konec tudi  motoristične sezone za leto 2017.

Potovanje bi z veseljem ponovil in ga v letu 2018 vsekakor tudi bom. Svoj skrajni cilj bom prestavil na park Karavasta v Albaniji. Na tem šestdnevnem potovanju po bivši jugi sem v šestih dneh prevozil 1.759 kilometrov. Pretežni čas sem vozil po praznih cestah, polnih lepih zavojev, s čudovitimi razglednimi točkami, s pogledom na neokrnjeno naravo brez industrije. Vozni park v Bosni in bližnji okolici je precej  siromašen. Pretežno se po cestah vozijo Golfi II ali III, sem ter tja kakšen Audi in Lada Niva. Temperature so se gibale od pičlih 3,5*C in vse do 24,5*C.

Glede na to, da je bilo to »turistično potovanje« sem na celi poti porabil le 72 litrov goriva za 85 €. Za prenočišča sem vsega skupaj odštel 75 €, za odlično hrano in pijačo  na poti pa še 100 €. Celotni strošek 6-dnevne poti: 260 €.

1.dan

2. dan

3. dan

4. dan

5. dan

6. dan

Continue Reading