Varna vožnja v sodelovanju DARSa, PPP Koper, ZD Postojna, gasilcev Pivka in Agencijo za varnost prometa RS.

 

Minilo je natanko 371 dni, odkar sem prvič obiskal trening varne vožnje na Darsovi cestninski postaji v Postojni. Letošnjemu dogodku sta se pridružila še Javna agencija za promet in gasilci iz Pivke. Program je vsako leto bolj pester in zahvala gre vsem organizatorjem, ki na tem zelo dobro pripravljenem dogodku zavzeto delajo s srcem in v želji, da bi motoriste na delavnicah pripravili za sezono in prispevali k manjši statistiki izgubljenih življenj na cestah.

Program je bil sestavljen iz praktičnega dela na štirih poligonih, prve pomoči, teoretičnega dela, praktičnega dela z gasilci in simulatorjih AVPja.

Policista iz PPP Koper sta nam pripravila poligone, katere bi moral vsak odgovoren motorist vsaj enkrat letno prevoziti ter ponavljati vaje, ki mu ne grejo, dokler jih ne zvozi. Prva ogrevalna vaja je bila vožnja med stožci, kjer je pomemben pogled naprej in poznavanje lastnega motorja. »Motor moramo upravljati MI in NE on nas«! Zaradi majhnih skupin po pet motoristov se je lahko policist posvetil vsakemu posebej in sproti popravljal napake.

Drugo vajo smo izvajali v velikem kvadratu, kjer smo delali osmice. Vsi tisti, ki niso pravilno gledali, so se kaj hitro zavozili in zapeljali iz kvadrata oz. zaradi prenizke hitrosti uporabljali noge. Pri vseh vajah je zelo pomemben pogled, uporaba sklopke in ročice za plin. Ko znamo vse tri stvari pravilno upravljati je osmica mala šala. Pri teh vajah, kjer je hitrost nizka se ne sme uporabiti prve zavore, ker si lahko na tleh, še preden se dobro zaveš.

V lanskem članku časnika Dnevnik je novinarka Nataša B. napisala »ob padcu na poligonu boli le ponos«, s čimer se zelo strinjam in sam lahko dopolnim, da na cesti lahko zaradi ponosa izgubimo življenje.

Tretji poligon je postregel s tremi krogi. Zunanji je bil največji in najlažji za izpeljavo. Vsak naslednji notranji je bil težji. Prevozili smo ga iz leve in desne strani. Vsakemu posamezniku ena stran odgovarja bolj kot druga in tisto stran boljše prevozi.

Zadnja, četrta vaja je bila namenjena spoznavanju motorja ob zaviranju s prednjo, zadnjo in obema zavorama hkrati. Tu smo lahko preizkusili izogibanje oviram brez zaviranja, pri čemer je pogumni policist nenačrtovano dvigoval roke, mi pa smo ga morali obvoziti po nasprotni strani. Za popestritev mi je dvignil obe roki, kar je pomenilo, da se moram popolnoma zaustaviti in da se pohvalim, mi je to tudi uspelo.

Erika iz ZD Postojna je poskrbela, da smo lahko praktično ponovili pravilno namestitev, uporabo obvez, uporabo defibratorja, oživljanje, komuniciranje s ponesrečencem in spregovorila je o različnih izkušnjah iz prakse.

Gasilci iz Pivke so na prostovoljcu prikazali, kako se poškodovanemu motoristu odstrani čelado, ga pravilno premesti na nosila, fiksira glavo ipd.

Teoretični del je vodil inštruktor iz Agencije za promet, kjer smo šli skozi nove prometne znake, problematična križišča in krožišča, situacije na cesti. Užitek je poslušati nekoga, ki je tudi sam v prostem času motorist in ima veliko lastnih izkušenj. Na zunanji ploščadi je imela AVP tudi paviljon s simulatorji, kjer smo preizkušali kakšna je sila v primeru trčenja motorista pri hitrosti 30, 50 in 90 km/h z lastno težo.

Za informacijo lahko povem, da je moja teža z opremo dobrih 80 kg.  V primeru, da bi se pri 90 km/h zaletel v zid, bi bila sila trka 6.036 kg. V takih primerih te lahko samo še sperejo z visokotlačnim čistilcem.

Drugi primer je reakcijski čas, ki je znašal 0,837 sekund in pri hitrosti 110 km/h bi že prevozil 25,3 metrov preden bi pričel zavirati. Do popolnega zaviranja bi prevozil že 92,3 metrov. V praksi so časi še daljši, saj sem tu natančno vedel, da bom moral zavirati, ko se mi na zaslonu prikaže znak stop.

Za zaključek uspešnega dne varne vožnje smo se v spremstvu policista zapeljali na relacijsko vožnjo, ki je trajala slabe tri ure. Trasa oz. pot je imela veliko ovinkov in zelo malo prometa.

Uspešnost takih dogodkov se ne meri s številom udeležencev, ampak s tem kaj in koliko znanja ter praktičnih veščin udeleženci odnesejo od takega dogodka. Iz srca bi se še enkrat zahvalil vsem organizatorjem za dobro organiziran dogodek. Upam, da jih bo v prihodnosti še več in da s tem rešimo kakšno življenje motorista.

Vsem motoristom, motoristkam in vsem tistim, ki to še boste, želim veliko varnih kilometrov!

Continue Reading

Ko obmolkneš za nekaj trenutkov!

 

V večernih urah sem na križišču Blaiweisove in Šubičeve ulice v Ljubljani za nekaj sekund prenehal dihati. Z motornim kolesom sem se vozil po desnem pasu, ob boku črnega enoprostorca, kjer sva vozila po omejitvah okoli 50-55km/h. Ko sva se približevala omenjenemu križišču, sem kot običajno spustil ročico za plin, ko se v tistem trenutku pred nama znajde mlada gospodična, ki je nad volanom v roki držala mobilni telefon in brala sporočilce prijateljice ali fanta. Zagotovo sploh ni gledala na cesto kaj in kdo se ji približuje, ampak vso pozornost usmerila na zaslon mobitela in brez kakršne koli odgovornosti zapeljala v križišče. V hipu sem se zavedal, da se to ne bo dobro končalo in uporabil vse svoje moči za zaviranje. Jaz in avto sva se ustavila sredi križišča in na srečo, da za menoj ni bilo vozila ali še kakšnega voznika, ki bi bil na mobitelu, ker bi me enostavno pokosil.

V tistih nekaj sekundah sem obmolknil in izrekel marsikatero kletvico. Spomnim se, da sem se ozrl okoli sebe in pogledal v ogledalo, stisnil desni smerokaz in bil hitro za sivim Citroenom Picassojem, ki je hitel zaviti na Prešernovo ulico. Pri veleposlaništvu ZD sem se ji pripeljal ob bok, vklopil vse štiri smernike in mladi voznici nakazal, da zapelje na stran. Ob prvem prostem parkirnem mestu je zavila nanj in ustavila. Zaradi adrenalina, ki je še vrel v meni sem brez zadržka mladi voznici s povišanim glasom povedal kar ji gre in če se sploh zaveda kaj je naredila v križišču zaradi nepozornosti in nepazljivosti in vse to zgolj zaradi uporabe mobilnega telefona. Mlada voznica se je prestrašila in iz nje ni prišla niti ena beseda. Izrekel sem ji nekaj krepkih in resnično upam, da ji je bila to šola in se je zamislila nad svojo vožnjo skozi križišče. Danes izjemoma  nisem imel kamere, a naslednjič ko se peljem skozi mesto bo definitivno vključena. Če bi vozil hitreje ne bi mogel predvidevati situacije. Verjetno bi se danes končalo nekoliko drugače in samo vprašanje je, če bi sedaj pisal to besedilo in bi vi brali te vrstice. Upam, da to ni bil moj zadnji joker v rokavu.

Na vse udeležence v prometu brez izjeme (tako mlade kot starejše) apeliram, da naj med vožnjo ne uporabljajo mobilnega telefona (velja tudi za vse ostale moteče dejavnike med vožnjo mobilni telefon, cigareti, brskanje po torbici, glasna glasba), ker ni nič tako pomembnega, da ne bi lahko počakalo na potem, ko pridete srečno na cilj.

VSEM ŽELIM SREČNO NA DVEH IN ŠTIRIH KOLESIH, PREDVSEM PA VARNO NA CESTI!

Continue Reading

Pot v neznano in moški ego

 

Tokratna pot se je zgodila v hipu in nenačrtovano, zaradi predčasne vrnitve iz potovanja po Balkanu, ker nisem znal kontrolirati svojega ega. Srce je polno ljubezni, a ego je utrpel prehitro užaljenost in rezultat je bil, da sem že po prevoženih 722 kilometrih odspal kratko noč in se zjutraj prebudil z idejo, da grem sam v neznano prevetrit svoje misli. Kocka je padla za Lago di Garda in se v nekaj minutah spakiral. Običajno si vsa potovanja do potankosti splaniram, v naprej rezerviram spanje in vzamem malico za na pot. Tokrat sem spil skodelico kave in odvihral.

Pred odhodom sem v navigaciji odkljukal plačljive ceste in naključno izbral ulico ob jezeru. Po nekaj sekundah mi je navigacija Wayteq izrisala pot in čas potovanja šestih ur. Slovenski del, sem kar se da hitro prevozil po avtocesti do Podnanosa in nato po hitri cesti do Gorice. Veliko prometa je bilo od okolice Palmanove do Pordenone, a od tu naprej ga je bilo vedno manj. Izognil sem se avtocestam in cestninskim postajam, s čimer sem privarčeval evro ali dva. Obvozil sem Belluno in še veliko manjših krajev, ki so po dolini polnih plantaž trt. Dolino so obdajali visoki hribi skoraj že gorovja in veliko neokrnjene narave. Pot sem nadaljeval skozi Trento, pri Podergnone obšel prekrasno jezero in se bližal mestecu Arco od katerega sem imel le še dobrih 20 kilometrov do izbrane ulice, ki se mi ni še najmanj sanjalo kje sploh je. Ob prihodu na »cilj«, sem se hitro lotil iskanja prenočišča po mobitelu, a takoj ugotovil, da ne bo tako lahko kot je to kje drugje. Okoli jezera je na tisoče ponudnikov sob, apartmajev ipd. Seveda mi je izbrani iskalnik najprej ponudil vse sponzorirane hotele z visokimi cenami. Uporabil sem klasično metodo iskanja sob od vrat do vrat. Odrinil sem se proti Limone in imel v mislih, da ni vrag, da v vsej tej številčni ponudbi najdem nekaj pametnega za udobno ceno. Ob jezeru so večinoma hoteli z štirimi, petimi zvezdicami in nad glavno cesto privatni ponudniki. Nekaj zasebnih ponudnikov še ni obratovalo, a sem hitro prispel do zadnje hiše v ulici.  Iz hiše pomoli glava gospe in v italijanščini pove, da so zasedeni, nekaj trenutkov za tem pride gospod, ki je v roki držal mobitel in odprto aplikacijo za prevajanje. Vprašam ga, če imajo sobo za dve nočitvi. Odvrne, da naj se vrnem čez uro in mi jo bodo pripravili. Vprašam ga po ceni, on odvrne 60€/noč, kar se mi je zdelo preveč. Prav lepo se mu zahvalim in nadaljujem z iskanjem. Po slabi uri, sem se ustavil pri praznem parkirišču pred Villa Margharita. Vstopil sem in v recepciji povprašal po sobi. Hitro smo se dogovorili za dve nočitvi in zajtrkom za 60€, kar je bila odlična kupčija. Sobe nisem šel pogledati, ampak najprej preparkirati motor na parkirišče in ob vrnitvi oddal osebno izkaznico, ter pograbil ključe. Soba je bila velika kakšnih 15 m2-, čista, s televizorjem, dvema posteljama in z brisačami v kopalnici itd. Po zadnjih težkih dneh sem se zvečer lahko končno ulegel  v posteljo z mislijo, kako »zajeban« karakter imam.

Zjutraj sem se prebudil naspan, spočit, z manjšim glavobolom, a po zajtrku je hitro minil. Ob vstopu v jedilnico sem bil zelo presenečen, kaj vse so pripravili za zajtrk. Kaj takega še nisem doživel v privat ali celo v hotelski ponudbi. Za to ceno sem mislil, da bom dobil kakšen prepečenec, suh kruh, kakšno kocko marmelade in posušene mortadele. Vse pohvale za Villa Margharita. Najedel sem se, a pred potjo sem mogel tudi napolniti rezervoar na motorju, saj sem imel goriva le še  okoli 50 kilometrov. V načrtu sem imel prevoziti znano Strado Della Forra, a sem pričakoval več kot sem doživel. Pot sem nadaljeval proti Tignale in prevozil še dodatnih 32 kilometrov ovinkastih cest, kjer sem zaradi rane ure zelo užival. Po deseti uri se je pričelo vse prebujati in začele so nastajati kolone. Toscolano Moderno in Gardone sem prevozil v koloni kot kulturen voznik, a kaj hitro ugotovil, da tako ne bom prišel daleč in bom za obvoz celega jezera rabil cel dan. Hitro sem «zasledoval« domačina in skupaj sva prevozila kar nekaj stoječih kolon, a je bil zame prehiter, zato sem s podobno vožnjo nadaljeval sam. Tu je to edina možnost za hiter premik. Italijani so znani, da vozijo zelo dinamično, kar bi si vsaj polovico tega želel za slovenske voznike, ki spijo za volanom. Kljub dolgim kolonam so se mi okoli jezera, vozniki avtomobilov lepo umikali in dali dovolj prostora za varno prehitevanje. Slabih pet ur sem potreboval, da sem obvozil jezero in števec mi je kazal celih 155 kilometrov. Po končanem krogu se mi je toplo kosilo zelo prileglo in v pravem času se je pokazal tudi sonček, saj ga skozi dan ni bilo v izobilju. Po kosilu sem se vrnil v sobo, da sem za kakšno minuto zaprl oči, se odpočil in na hitro zbral misli od odtisov, ki sem jih doživel med vožnjo. Seveda vmes nisem mogel odmisliti, svojega ega iz prvega potovanja, a po končani »vojni« je lahko vsak general. Žal se nihče, ne rodi vseved.

Drugo jutro v Villa Margherita me je pričakal še en obilen zajtrk in veliko misli glede odhoda, saj je zunaj deževalo. Po zajtrku sem šel na motor preveriti kako mrzlo je in termometer je kazal le 12stopinj. Oblekel sem se toplo, ker nisem vedel kaj me bo čakalo na poti. Navigacija me je z istimi kriteriji peljala nazaj po isti poti kot sem prišel. Zaradi slabega vremena nisem prav nič kompliciral. V dežni opravi sem se usedel na motor in sledil navodilom navigacije. Hitrost sem seveda prilagodil razmeram na cesti in dež me je pral slabe tri ure in 161 kilometrov. Na hitri cesti pred mestom Trento se je vse skupaj ustavilo in prevozil kar nekaj kilometrov stoječe kolone. Predvideval sem, da se je morala zgoditi kakšna večja nesreča in je zaradi tega prišlo do zapore ceste. Ustavil sem se pri policaju, ki je bil v koloni in povprašal za pot oz. če bo naprej kakšen izvoz. Dobil sem nasvet za pot proti Candriani. Sploh se mi ni sanjalo kam bom šel in kje. Navigacija me je ves čas vračala na začrtano pot, a moral sem slediti svojim občutkom. V dežju sem se počasi vzpenjal v hrib, ki je postajal vedno bolj strm in ovinkast. Kmalu me je že začelo zebsti, v tistem trenutku pogledam v potovalni računalnik, ki je prikazoval le še 5 stopinj. Upal sem, da ne pridem na vrh »hriba«, kjer me bo čakal sneg. Hvala bogu se to ni uresničilo. Pot me je peljala skozi Candriai, Serdagna in prišel na drugo stran hriba, kjer je bila moja željena hitra cesta za Trevernaro. V Conegliano je postajala cesta vedno bolj suha in na nebu so se redčili črni oblaki, ki so nakazovali na lepše vreme. Na srečo se je prikazalo sonce, ki me je začel greti in sušiti. Vedno bolj sem se bližal domu, bolj je bilo toplo. Pri San Giorgio di Nogaro sem se mogel ustaviti in sleči vse nepotrebne stvari, ker je bilo še 28 stopinj celzija in sem se v vsej opravi že kuhal. Ta trenutek sem izkoristil za manjšo malico, pijačo in naredil nekaj korakov, da sem sprehodil noge. Za nagrado me je navigacija zapeljala skozi Vipavo, Col, Podkraj, da sem še pred prihodom domov »položil« nekaj ovinkov, kot da jih nisem imel dosti okoli jezera.

Ob zaključku z vsem svojim prepričanjem lahko potegnem črto, da je bila pot v neznano lepa in bi lahko bila  bistveno lepša, če na prvem potovanju po Balkanu ne bi s svojo močno trmo pokvaril izlet. Žal sem trmast vodnar in kdaj si ne moram pomagati. Kljub temu, da se zavedam, da sem s svojim dejanjem prizadel bližnjega, ki ga imam rad mi je sedaj žal, a časa se zavrteti nazaj ne da. Upam in želim si, da bo naslednji izlet načrtovan v dvoje in sem se iz mojega dejanja kaj naučil. Vse življenje se učimo in to velja tudi za mene. V treh dneh v neznano sem prevozil 999,6 kilometrov in imel zelo raznoliko vreme. Lago di Grda z vso okolico je prečudovito in še veliko krajev je, ki bi jih lahko obiskal, a bi potreboval še kakšen dan več. Verjetno se bom še kdaj vrnil na jezero in temeljito raziskal okoliška, manjša jezera. Kdor ga še ni obiskal, mu ga toplo priporočam in naj si že v naprej rezervira prenočišče, ker zna biti v vrhuncu sezone problem najti prostor za prespati po ugodni ceni.

Vsem želim srečno na dveh kolesih in predvsem varno na cesti!

 

Continue Reading