15 sekund

 

Tokratna nedelja je postregla z lepim izletom v Motovun. Prevozil sem  nekaj novih, neznanih cest in prečkal kraje, ki so po nekem čudežu ostali nedotaknjeni. Na pot sem se s pomočjo navigacije odpravil dopoldne nekje okoli 10. ure. Odkljukal sem vse hitre in plačljive ceste. Po hitrem izračunu navigacije me je čakalo 124 kilometrov prijetno vijugastih cest. Za čuda je bila stara cesta še prazna, osamljena in to kljub lepemu jutru. Užival sem v ovinkih Planine, Črnega Kala, Kubeda vse do mejnega prehoda Sočerga.

Pred Buzetom sem zavil skrajno desno proti Škuljari, Žonti in po nekaj 10 kilometrih prišel do glavne ceste v Oprtalj. Lepa, široka cesta se vije ob reki Mirni vse do Motovuna, a na ljubo gradbincem sem bil prisiljen narediti obvoz, saj so cesto na Motovun popolnoma zaprli. Prijetna pot se je vila po ovinkih skozi več malih vasic in  naselij kot so Žudetiči, Vižinada, Piškovica, Brkač.

Motovun je manjše mestece na severozahodu Istre, 21 km jugozahodno od Buj z okoli tisoč prebivalci. Mestece stoji na vrhu 277 m visoke strme vzpetine, ki prevladuje nad dolino reke Mirne. V okolici so vinogradi, sadovnjaki in oljčni nasadi. Motovun je priznana izletniška točka. Čedalje bolj je poznan tudi po letnem filmskem festivalu, ki ga je leta 1999 na noge postavil hrvaški filmski režiser Rajko Grlić.

Motovun se je razvil na mestu nekdanje prazgodovinske utrdbe. V 10. in 11. stoletju so kraju gospodovali poreški škofje in patriarhi iz Ogleja, od leta 1278 pa je bil kraj v posesti Beneške republike.

Najstarejši del mestnega jedra je obzidan z dobro ohranjenim obzidjem iz 13. in 14. stoletja, ki danes služi kot sprehajališče, s katerega je lep razgled na okolico. Na južnem in vzhodnem pobočju hriba sta se razvili dve predmestji. Vsi trije deli so povezani v enotno mesto s sestavom utrdb in obzidij. Na glavnem mestnem trgu stoji trdnjava – zvonik iz 13. stoletja. Ob trdnjavi je baročna cerkev svetega Stjepana zgrajena leta 1614 na mestu starejše cerkve po načrtih beneškega arhitekta Paladia. Nekoč, v pozni antiki je tu stala starokrščanska bazilika, ki je bila večja od današnje. Nasproti cerkve leži Komunalna palača, grajena v 12. stoletju, razširjena in obnovljena v 16. in 17. stoletju. Renesančna loggia je iz 17. stoletja. Večina ostalih stavb je iz 16. in 17. stoletja.

Mesto leži ob nekdanji železniški progi Porečanki oz. Parenzani,  ki je Motovun na zahodu dobro povezovala s Porečem, na severu pa s Slovenijo in Trstom. Kolodvor je ohranjen in leži pod gričem na katerem stoji stari del mesta neposredno pred vhodom v Motovunski tunel.

Na sprehodu po Motovunu sem si še privoščil kosilo in degustiral domače Istrske dobrote. Cene niso pretirano visoke in vse je bilo slastno. Lepo vreme me je gnalo naprej, še do Grožnjana, ki je manjše, starejše, slikovito naselje v osrednjem delu Istre na Hrvaškem. Leži na vzpetini, na desnem bregu reke Mirne, okoli 12 km jugovzhodno od Buj in 15 km od Novigrada.  Grožnjan je ena od občin, kjer živi avtohtona slovenska manjšina v Istri.

Grožnjan je danes poznan kot »mesto umetnikov«. Med izvajanjem projekta revitalizacije so številne zapuščene hiše preuredili v slikarske ateljeje, galerije in druge objekte namenjene kulturni dejavnosti. Tako se v Grožnjanu nahaja dvajset galerij in umetniških ateljejev, poletna mednarodna filmska šola ter Mednarodni kulturni center hrvaške glasbene mladine. V poletnem času je tu sproščeno, čarobno, ustvarjalno vzdušje.  Prireditve, koncerti, priznani umetniki, kamnite ulice, galerije in zanimivi lokali vabijo na čudovit izlet odet v opojne mediteranske vonjave.

V daljavi sem mimogrede opazil, da se nad Trstom zbirajo črni oblaki in da obstaja verjetnost, da me bo dobil dež. Načrtovani sladoled v Portorožu je padel v vodo. Zaradi nevihtnih oblakov sem se prav na hitro odločil, da jo mahnem takoj proti domu, direktno v gnečo, po natrpani avtocesti, da bi čim prej dosegel domače dvorišče. Po nekaj kilometrih so se nad mano znesli grdi, črni oblaki, ulilo se je tako silovito, da se je promet skoraj zaustavil, jaz pa sem bil v 15 sekundah popolnoma moker. Znašel sem se v nemogočem položaju, ko se nikjer nisem mogel ustaviti in obleči  dežnih oblačil, po meni se je zlival dež, kot bi me polivali z ogromnimi škafi vode. Sicer pa se je vse zgodilo tako hitro in silovito, da se tega tako ali tako v danem trenutku ne bi dalo preprečiti. Izvoz Kastelec me je rešil iz obupne zagate, odločno sem zapustil avtocesto in poiskal zatočišče pod nadvozom Črnega Kala, kjer je že vedril motorist, mladi mož pa je pa menjal pnevmatiko na avtomobilu. Temperatura se je v 15 minutah prepolovila na 14*C.  Minilo je vsaj pol ure preden je šla nevihta mimo. Pošteno je zeblo, kljub temu, da sem si dal čez premočena poletna oblačila dežjaka. Med čakanjem sem sanjaril o suhih in toplih oblačilih, od katerih me je ločevalo približno 100 kilometrov vožnje. Hvaležno sem stiskal ogrevane ročke na motorju, res sem bil hvaležen za to toploto.

Povsem očitno je, da sem sprejel impulzivno, nepretehtano odločitev. V želji, da bi čim prej prišel domov in se izognil najhujšemu, sem se zagnal po avtocesti naravnost v najhujšo nevihto, kar sem jih doživel  v svoji motoristični karieri. Ko bi le ubogal svoj načrt in skočil še do Portoroža na sladoled, pa bi domov prišel popolnoma suh in s sladkim ustnicami.

Ob prihodu domov sem z muko spravil iz sebe vsa mokra, na kožo zalepljena oblačila, skočil pod vroč tuš, spil dva, tri »ta kratke« in na hladen poletni dan, 8.julija, zakuril kamin, da sem se takole do kosti premražen dodobra ogrel ob ognju. Konec dober, vse dobro. Izlet in lepi kraji so kljub temu ostali v lepem spominu. Nevihte bodo še presenečale, le upam, da ne prepogosto, upam pa tudi, da bom v neki prihodnji podobni situaciji znal ravnati bolj preudarno, z več intuicije in da ne bom dopustil, da panika odloča namesto mene.

Continue Reading

Na pravi espresso in pizzo v Gradež (Grado)

 

Na sobotno jutro sem razpiral krmežljave oči in v meni se je hipoma prebudila želja po pravem italijanskem espressu in po dobri pizzi. Pri nas je dosti barov, a dobre kave ne dobiš povsod. Pot sem si začrtal skozi Vrhniko, Kalce, Podkraj, ovinkasti Col do Ajdovščine in naprej po stari cesti Gorice. Na italijanski strani pa zapeljal skozi Molamatto, Redipuglia mimo Monfalcone, Rondon, mimo kanala Soče, kjer se izliva v morje, nadaljeval skozi Terranovo, nacionalni park Valle Cavanata in nato prispel do svojega cilja, Gradeža, ki je v tem času že počitniško obarvan, vendar miren in prijeten obmorski kraj, kjer zlahka pozabiš na naglico in vsakdanje sitnosti.

Kraj leži v tržaškem zalivu sredi Gradeške lagune (Laguna di Grado).  Že v času Avstro-Ogrske je bil Gradež evropsko znano letovišče in klimatsko zdravilišče. Ob turističnih dejavnostih ohranja precejšen pomen tudi ribolov. V začetku 21. stoletja se je kraj ponašal z več kot milijon turističnih prenočitev letno v hotelih in avtokampih. Turistična plovila pa imajo na razpolago dele obale v pristanih Porto S. Vito in Lega Navale ter marini S. Marco in La Couve.

S seboj sem vzel lahka oblačila, v katera sem se preoblekel takoj, ko se motor parkiral, saj me je že izučilo, da v teh vročih dneh ne prideš nikamor s težko motoristično opremo, sploh se pa ne moreš sprehajati. Prehodil sem 12 kilometrov in videl zanimive zgodovinske arhitekture.

V strogem centru stoji zanimiva cerkev Basilica di Sant’ Eufemia. Naselbino na otoku je že v antiki s kopnim povezoval nasip in razvila se je v trgovsko in pristaniško obmestje Ogleja. Na južnem delu Gradeža so same peščene, lepo urejene, čiste, dobro varovane in z ležalniki ter senčniki opremljene plaže, kjer je za vstop potrebno plačati. Dnevna vstopnina za odraslega je 2€, za otroke do 12. let pa 1€. Cena najemna ležalnika in senčnika je odvisna od pozicije – dražje so seveda tiste v prvi vrsti ob morju.

Tako sem prišel do pravega espressa, pizze in 0,4 l točenega piva za katerega sem odštel vrtoglavih 5€. Vedno znova me v Italiji preseneti tudi cena pogrinjka 1,5 €. Glede na to, da do Gradeža ni veliko kilometrov, si lahko kar hitro pričaraš lep in prijeten enodnevni izlet.

Nazaj grede sem jo ubral po cesti, ki je speljana po izredno zanimivem, dolgem nasipu čez celo Gredeško laguno, kjer dobiš krasen občutek, ko se takole zapelješ čez morje.  Od tam dalje sem izbiral druge ceste, ki so vodile skozi simpatične, manjše kraj vse do kraja Vilesse, ko sem se vrnil na svojo staro pot, po kateri sem prvotno prišel. Ves čas sem vozil samo po starih, regionalnih cestah, v sproščenem duhu prevozil 240 kilometrov, za kar sem  potreboval okoli štiri ure.

Continue Reading