10 ur 10 minut Jadranske Magistrale

Letošnji Velikonočni prazniki so padli na vikend in ponedeljek. Ker si težko izborim prosti dan, se mi ni zdelo smiselno, da ostanem doma, pač pa, da čim bolje izkoristim prosti ponedeljek. Vremenska napoved je bila zelo obetavna, lepo in sončno za vse tri dni. Glede na pred sezonski čas sem računal na to, da ne bo nikakršnih težav pri iskanju prenočišča. Prvotni plan, ki sem si ga delal kar sproti med potjo, je bil prevoziti nekje do 350 km in nato poiskati prijetno in ugodno prenočišče. Vožnja do Reke je bila hladna, temperature nizke, a od tu dalje je bilo čedalje topleje in kmalu so se gibale že okoli dvajsetice. Jadranska Magistrala je bila navkljub praznikom precej prazna. Do tega dne sem v letošnji sezoni prevozil okoli 2000 kilometrov, zato nisem pretiraval z »polaganjem« ovinkov. Moj namen ni bil podirati časovnih rekordov, temveč ležerno občudovati spomladanske naravne lepote Mediterana. Morske obale ni in ni konec, kot ovinkov, ki so odlična motivacija za nas, motoriste.

Števec na motorju se je hitro odvrtel do Karlobaga, kjer je bil prvi oddih in malica. Vreme je bilo idealno in pravilno sem predvidel, da bo proti jugu še toplejše. Kadar koli se ustaviš v Karlobagu, se počutiš domače, saj je tu večina naših. Pot sem nadaljeval z enakim umirjenim tempom in se po nekaj urah vožnje približal 400 kilometrom, a sem se počutil še vedno spočit. Pri Šibeniku sem naredil drugi postanek, kjer sem si privoščil topel obrok in  pobrskal po navigaciji za informacijo po preostalih kilometrih do Dubrovnika. Po krajšemu premisleku sem se odločil, da bom pot kar nadaljeval in več časa raje preživel v Dubrovniku. Obvozil sem Makarsko, po kakšni uri vožnje pa že stal na mejnem prehodu v Neum-u. Tu se običajno vedno stoji in ni druge rešitve, kot čakati v vrsti. V poletnem času, ko so visoke temperature, vedno obidem kolono in se vrinem bolj proti koncu, kajti v poletnem času motorist ne zmore stati v kolonah, pod žgočim soncem v kombinezonu in čeladi. Do sedaj sem imel samo eno slabo izkušnjo s policistom na mejnem prehodu, ko me je kar nekaj časa zadrževal na meji in grozil z visoko kaznijo 4000 kun zaradi prehitevanja kolone.

Po prečkanju meje, je bil Dubrovnik oddaljen le še slabih 70 kilometrov. Vsak kilometer bližje cilju sem bil boljše volje, saj sem vedel, da bo zdaj-zdaj konec dolge poti in dobrih devet ur sedenja na motorju.

Vožnja z motorjem po bivši Jugi je vsakič znova zanimiva, ne glede na to, kolikokrat sem že prevozil magistralko. Dubrovnik obiščem enkrat letno in okolico kar dobro poznam, zato nimam problemov pri iskanju prenočišča. Tu vsaka hiša oddaja kakšno sobo ali apartma. V visoki turistični sezoni je težko najti ugodno nočitev, a v tem času ni nobenih težav. Takoj sem se odpeljal v kraj Srebreno, slabih deset kilometrov naprej od Dubrovnika in našel prijetno in za žep ugodno bivanje. Končno sem se razpakiral, osvežil in kakšno urico zasluženo oddremal, zvečer pa skočil še na porcijo odličnih čevapov in velik vrček piva. Potegnem črto in ugotovim, da je bil prvi dan uspešno zaključen; da sem prevozil izjemno veliko ovinkov in pot dolgo kar 668,8 kilometrov. Prepustil sem se prijetnemu spancu, ki je to bil, kljub tuji postelji.

Po jutranjem zajtrku sem odvihral na najvišjo točko utrdbe Imperial nad Dubrovnikom, do katere je moč priti iz centra z gondolo. Cesta je strma in ozka,  po kateri avtobusi ne morejo voziti, zato je običajno tu veliko kombijev. Razgled na Dubrovnik in okolico je izjemen v lepem vremenu. Počasi sem se spustil v strogi center, ker sem ob obzidju sparkiral svojega konjička in se sprehodil po notranjosti. Zaradi praznika so v vseh cerkvah potekale maše in zunaj njih razni glasbeni dogodki. Na nebu ni bilo niti enega oblačka, sonček pa je poskrbel za prijetne temperatura in kratke rokave. Prijetno je bilo martinčkanje na soncu in opazovanje okoliškega dogajanja. Večina turistov je bila Azijcev, ki so se kot po navadi vse vprek fotografirali. Tega dne sem si vzel čas za počitek in sprostitev, saj sem vedel, da bo treba čez slab dan spet sesti na motor in se vrniti v domače kraje.

Glede na to, da je bil torek že delaven, napoved deževna, sem se odločil, da grem nazaj v enem kosu. V ponedeljek sem zarana vstal, prijazni lastnik je že zgodaj pripravil zajtrk, da sem lahko čim prej odrinil na pot. Ta dan je bilo na Magistralki še manj prometa, ni bilo dosti prehitevanja, tako, da sem lahko samo užival v ovinkih. Ko sem obšel Zadar sem začel čutiti zadnjico, dovolj je imela sedenja na motorju, a kaj, ko sem imel do doma še okoli 300 kilometrov. Da sem si olajšal pot, sem se od tu naprej še dvakrat ustavil, naredil krajši počitek za »sprehod« in se razgibal. Ob prihodu na mejni prehod Rupa je že vse stalo, a morda sem čakal le minuto, ker sem zaradi »dovoljenja« hrvaškega policista obšel kolono po desni. Promet je bil precej tekoč. Iz Ilirske Bistrice sem zavil čez Knežak, hitro obšel Pivko, Staro vas in pred Postojno zavil kar na avtocesto.

Takoj, ko sem se vključil pa se je promet zaustavil in vsi smo vozili v strnjeni koloni 50km/h. Pri Uncu se je vse skupaj zaustavilo in slišal sem, da je tako do Ljubljane. Odločil sem se izkoristiti prednost motorja in sem strpno, počasi nadaljeval po sredini voznega in prehitevalnega pasu. Pri taki vožnji je potrebno biti zelo previden, saj nikoli ne veš kdaj bo kak potnik izstopil iz vozila oziroma brezbrižno na široko odprl vrata, ne da bi prej pogledal nazaj. V lanski sezoni se mi je to pripetilo, ko se je zgodila prometna nesreča in so avtocesto popolnoma zaprli za ves promet. Ljudje so začeli po dolgem čakanju zapuščati svoja vozila in se sprehajati po avtocesti, a na srečo sem imel nizko hitrost, da sem lahko pravočasno varno zaustavil in lastniku nisem snel vrat iz vozila.

Ob prihodu na domače dvorišče sem si oddahnil. Odleglo mi je, ko sem utrujen sestopil z motorja ter snel z glave čelado. Potovalni računalnik se je ustavil pri 1.379,9 kilometrih za dva dneva potovalnih užitkov skozi ovinke, napolnjenih s soncem,  mediteranskimi vonjavami in čudovito panoramo.

Continue Reading

Potreba

Na lenobno nedeljsko popoldne, prikovan v hiši, ker slabo vreme žal ne ponuja dosti drugega, razmišljam o tem, kaj mi prinaša nov delovni teden, hkrati pa se že veselim konca tedna. Prihodnji vikend po tihem načrtujem prvo letošnje potovanje z motorjem. V veselem pričakovanju se poraja neverjeten občutek. Komaj čakam, da spet sedem v sedlo, ko jaz in moj motor postaneva eno. Vožnja z motorjem mi prinaša posebne občutke radostne osvoboditve in me polni z neopisljivim občutkom izpolnjenosti.

Čeprav sam vozim varno, pa nikoli ne vem, kako mi bo naklonjena usoda, saj cesta vedno predstavlja tveganje, predvsem zaradi nekaterih, ki s svojo nevarno vožnjo postavljajo na kocko svoje in tuja žviljenja. Najpomembnejše ni biti najhitrejši, najdrznejši, ampak, da se vrnemo varno domov, k svoji družini.

Na cesto grem vedno pripravljen in s pozitivnim odnosom. Ko bi razmišljal le o tem kaj in kje me utegne pričakati neprilika, bi obsedel doma in dopuščal, da življenje teče mimo mene. Vožnja z motorjem me osvobodi spon vsakdanjosti in odžene slabe misli. Vožnja motorja je strast, ki zahteva znanje, izkušnje in presojo, kjer impulzivnost in divji temperament nista dobrodošla.

Hvaležen in vesel sem, da imam to možnost. Obožujem, ko me na motorju preplavi ta nepopisni občutek radosti in notranje osvoboditve. Veselim se trenutka.

Continue Reading

Trening varne vožnje na avtocestni bazi Postojna 2019

Letošnja zima je bila glede na pretekle precej mila in kratka. Motoristi smo imeli zelo malo »zimskega spanca«. Sam sem v letu 2018 motoristično sezono zaključil 1.decembra in na motor prvič sedel že 22.februarja, saj so se temperature nagibale proti dvajsetici. Topli, lepi dnevi so se hitro končali, saj smo imeli vmes še zelo hladna jutra in kakšen centimeter snega. Proti koncu marca pa je za vikende že precej brnelo na cestah, zato je Agencija za varnost prometa kaj hitro pričela opozarjati na ponovno prisotnost motoristov, saj se čez zimo nanje nekoliko pozabi.

Zadnja leta je vse več delavnic varne vožnje za motoriste in tudi letos je tako. Vsak pomladni vikend, nekje v Sloveniji poteka preventivno motoristično izobraževanje, s poudarkom na varnosti in osvežitvi znanja. Na avtocestni bazi Postojna  je DARS za letošnje leto pripravil kar nekaj terminov, ki so se hitro zapolnili. Prijavilo se je veliko »starih mačkov« motoristov, ki so trening varne vožnje že obiskali v preteklih letih in se radi vračajo, saj je delovno okolje zelo prijetno in team, ki poskrbi za dobro praktično in teoretično izobraževanje, je odličen.

Program je sestavljen iz praktičnega dela na poligonu, prve pomoči, teoretičnega dela, praktičnega dela z gasilci in kot novost je AVP pripeljala nov simulator Skidbike, ki omogoča preizkuse motorne vožnje v določenih situacijah, brez posledic. V tujini je ta simulator že zelo uveljavljen in upam, da ta ni zadnji in jih bo pri nas če več v uporabi.

Skidbike upravlja inštruktor na daljavo in lahko tudi izključi zavorni sistem ABS, dvigne zadnje ali prvo kolo, s čimer vidimo kako smo šibki, ko nimamo pravega oprijema s cestiščem, prepozno zaviramo ipd.

Letos sem obiskal prvi termin delavnice na DARS-ovi bazi in glede na pretekla tri leta, ko sem ga obiskal v maju, je bilo tokratno starostno povprečje okoli 50 let. Med vsemi udeleženci ni bilo niti enega športnega motorja »cestaka«. Seveda, to ni bila zadnja delavnica in na koledarju je rezerviranih še nekaj terminov.

Prednost take delavnice, kot jo organizirajo pri DARS-u je, da se oblikuje več skupin po pet motoristov in se vadi ena na ena. Inštruktor, policist se lahko osredotočeno posveti vsakemu posamezniku in pokaže na napake, pomanjkljivosti in na tehnike za izboljšanje. Tudi število ponovitev ni omejeno, s čimer lahko vsak vajo večkrat ponovi brez zadržka. Zavedati se moramo, da smo motoristi na cesti med najbolj ogroženimi in ranljivimi udeleženci, saj motorji dosežejo visoke hitrosti in nimamo toliko oklepa ali varnostnih sistemov kot v avtomobilu.

Želel bi se zahvaliti vsem organizatorjem, zaposleni trojici na DARS-u, policistoma iz PPP Koper, članu medicinske pomoči Postojna, gasilcem in Javni agenciji za promet (AVP).

MOTORISTI ne pozabite,  »Motor moramo upravljati MI in NE on nas«

Continue Reading