Klic narave ali norost glede na napovedano vreme?

V avgustu sem  vse vikende preživel na morju, medtem ko je motor doma sameval. Med tednom  pa me je reševal med številnimi službenimi obveznostmi pred grozečimi kolonami in zastoji na vseh koncih in krajih. Kamorkoli si se obrnil, vse je stalo, tako, kot je v naši tranzitni deželi že običaj, na katerega se bomo morali očitno privaditi. Pametne glave, ki zasedajo pomembne položaje, namreč trdijo, da širitev cest ni rešitev. 

Prvi teden v septembru se je vreme čez noč obrnilo na glavo in prišla sta oba, dež in mraz. V ponedeljek zjutraj, ko sem se odpravljal proti Ljubljani,  je na števcu kazalo le 6,5°C.

V torek, 3. avgusta, sem se na hitro odločil za tridnevni izlet v prihajajočem vikendu,  nisem pa še vedel kam. Prva možnost je bila bivša juga, druga pa Gardsko jezero. Najprej sem potipal za drugo možnost in pisal za prosto sobo, a so mi hitro odgovorili, da mi jo lahko ponudijo samo za en dan.

Po hitrem premisleku sem se odločil, da pičim kar na jug. Vsak dan, ko sem gledal vremensko napoved, je za vse kraje kazalo samo dež, dež in dež. Komur koli sem omenil, da grem z motorjem na daljšo turo,  mi je to »norost« toplo odsvetoval zaradi izredno slabe vremenske prognoze.

V četrtek dopoldan sem iz servisa dobil nazaj svojo navigacijsko napravo, ker je imela nekaj težav z zaslonom. Niti toliko časa nisem imel, da bi si jo pred odhodom nastavil ali prilagodil svojim potrebam. Ko sem končal s službo, sem doma na hitro spakiral in ponovno preveril napoved za jug, ki se še vedno ni izboljšala.

V petek zjutraj se prebudim že zelo zgodaj, pogledam skozi okno, bila je tema. Napol zaspan sedem za računalnik, da preverim napoved in takoj, ko odprem vremenske napovedi po krajih, me kar mine, da bi kamor koli šel. Za vse dni so bile narisane le dežne kapljice. Priznam, bil sem v veliki zadregi ali naj krenem in me bo pralo na motorju, kar sploh ni prijetno ali pa nazaj spat in čez nekaj ur v službo.

Odločil sem se, da vseeno kar grem. Če bo res prehudo, se lahko še vedno obrnem in vrnem. Glede na napovedane temperature sem se oblekel v prehodna, bolj topla oblačila in poletna pustil doma. V kovček dal dežjaka, nekaj suhe hrane in vode za prvo silo, da preživim prvi dan. Domači pa  so le skeptično gledali, ko sem poln upov odpeljal z domačega dvorišča.

Petek, 6.9.

Od doma sem šel okoli 8ih in odpeljal prav nič pripravljen. Običajno si pot načrtujem v naprej in prav tako poskrbim za rezervacije nočitev. Tokrat se je vse skupaj odvijalo hitro, nenačrtovano, spontano.  Iz Ljubljane sem šel po avtocesti do Grosuplja , nato po regionalni cesti proti Velikim Laščam mimo Dolenjskih Toplic proti Črnomlju, nadaljeval  proti Vinici, kjer sem prečkal mejni prehod in reko Kolpo. Sledil je Karlovac, kjer sem nadaljeval proti Zagorju, Grabovacu in ponovno prečkal mejni prehod Izačići za Bosno. Pred prehodom se je že pripravljalo na dež, zato sem se  ustavil in preventivno oblekel v dežjaka. Vse bližje, ko sem bil Bihaču, nižje so bile temperature. 14 stopinj je kazalo na števcu. Turobno vreme se je vleklo do Vrtoče, kjer sem se ustavil v Čardakliji, da sem pojedel nekaj toplega. Običajno tu prespim in nadaljujem pot proti jugi, a tokrat je bilo drugače, saj sem imel na voljo le tri dni.

Ko sem se pogrel in je bil želodček poln, sem pot hitro nadaljeval proti Bosanski Petrovac-i in naprej proti Ključ-u, kjer se je na moje veliko veselje pokazal prvi sonček in znosnejše temperature. Naslednji kraj je bil Jajce, Bugojno, Jablenica in kmalu za tem še Mostar. Nekje tri kilometre pred Mostarjem sem ob glavni cesti uzrl Vilo Apartmani, ki je ponujala prenočišča. Imeli so šest apartmajev, kafič in trgovino z oblačili. Na »Šefa« naletim v kafiču, ki mi takoj ponudi prosto prenočišče. Brez preverjanja cene in kakovosti nastanitve se kar takoj strinjam tudi sam in najamem apartma.  Seznanil me je s ceno, ki naj bi na noč znesla 30. Vprašal sem ga evrov ali mark, on odvrne mark. V meni se je kar smejalo, da sem tako na lahko našel tako ugoden apartma. Takoj sem plačal, da ne bi imel naslednje jutro kakšnih »zamud« pri odhodu zaradi čakanja na šefa. Ker sem bil tako blizu centra, sem izkoristil večer za obisk starega dela Mostarja. Sprehod po uličicah mi je godil in napravil sem nekaj fotografij mostu, čeprav jih imam že celo zbirko. Zdelala me je utrujenost od celodnevne vožnje , zato sem se vrnil v apartma. Sredi noči me je prebudilo grmenje in močno deževje. Vstanem , pogledam skozi okno motor, ki je bil še vedno pokrit z dežno prevleko.  Padel sem se v posteljo in v trenutku zaspal.

Sobota, 7.9.

Noč sem kljub močni nevihti lepo prespal in se odpočil za nadaljevanje moje poti, ki sem jo kar sproti načrtoval. Zjutraj sem spet gledal v nebo . Na eni strani  jasnina, na drugi črnina, zato si navlekel  v dežno opravo in odpeljal proti Blagaj, Nevesinje, Gačko. Med Gačko in Dražljevo je večje jezero Klinje. Cesta me je vodila po lepi kotanji , ki jo je z obeh strani obdajalo skalovje do Tjentiša, nadaljeval sem proti kraju Brod, kjer sem prečka reko Drino. Od kraja Brod in vse do mejnega prehoda Hum je cesta ozka in na določenih delih v slabem stanju. V divjini sem naletel na moderne »Resorte«z bazeni in še čim v zakulisju. Tu je vedno veliko turistov željnih raftanja. Okoliški turizem živi samo od raftanja po Drini, Pivi  in Tapi. Po prehodu meje je cesta spet lepa in dovoljuje višjo hitrost za »polaganje« ovinkov, ki jih ne zmanjka. Prišel sem do velikega jeza, ki zadržuje vso vodo Pivskega jezera. Ta je izjemno velik oz. je umetno povečan za potrebe elektrarne. Po prečkanju mostu sem prispel v Plužine, ker sem naredil nekaj fotografij in obrnil nazaj do razcepa za Durmitor. Iz glavne ceste sem zavil desno v skalnato odprtino, cesta se počasi dviga, pogled na jezero je z vsako serpentino lepši in boljši.

Navigacija me hitro usmeri na razcepu desno, kljub temu, da sem pred leti šel tu ravno. Prepustil sem se navigacijski »pameti« in ji zaupal. Nekaj časa sem se vozil samo po ozki cesti, ki jo je obdajal gozd. Dozdevalo se mi je, da to verjetno ne bo prav, a sem si rekel, da počakam še kakšen kilometer in da vidim, kam me  to pripelje. Čez nekaj minut se je vse skupaj odprlo in pred menoj so se pokazale velike ravne planote in pastirske koče. Ves čas skozi Durmitor in še prej, me je na poti spremljal sonček ter prijetna temperatura ozračja. Višje ko sem se vzpenjal, nižje so bile temperature, a na najvišji točki ni šlo pod 14*C. Pred dvema letoma, ko sem šel v tem času na Durmitor pa sem imel le 2,5 °C in nikoli ne bom pozabil, kako me je zeblo.

Kamor koli sem se obrnil, sem lahko občudoval divjo, neokrnjeno naravo, ki sem si jo poslikal z vseh zornih kotov. Bilo je kar nekaj pravih pastirjev z ovcami in kravami. Najbolj sem se bal krav, ki so hodile po cesti, saj nikoli nisem vedel kdaj se bo kakšna zagnala vame in me podrla. Proti vrhu sem ulovil en avto nemških tablic, ki je bil vozil pred menoj in mi delal »prehod« med kravami. Zanj se žal ni tako dobro izšlo. Odganjal jih je s hupo, kar je razjezilo eno od krav in se je zaletela v njegov bok,  Pri čemer mu je poškodovala stransko ogledalo. V tistem trenutku sem hitro odpeljal mimo, da ne bi napadla še mene . Odkrito povem, da me je bilo na vsej poti najbolj strah krav. Ko sem obvozil Durmitor in prišel v dolino v Pošćenski Kraj sem zavil še do Žabljaka, ker sem bil prvič. Po malici in krajšemu premoru sem pot nadaljeval proti Grabovici, od Šavnika do Gradaca je cesta precej ovinkasta, kjer se uživa v zavojih. Nato sem šel skozi Miloševići, Jesenovo Polje, Miločanov mimo jezera Krupac in do centra v Nikšićih. Tu sem domačina povprašal po samostanu Ostrog, a smo imeli kar nekaj težav s komunikacijo, ker nisem vedel kako se reče samostan. Po pomoč sem se zatekel k stričku googlu, kjer nama je prevajalnik povedal, da je to v bosanskem jeziku Manstira. Takoj je izstrelil, da imam do tam okoli 14 kilometrov in nato še 8 kilometrov ovinkaste ceste v breg do samostana. Do odcepa za Ostrog sem prišel hitro, a zadnjih 8 kilometrov se je kar vleklo, saj je cesta zelo ozka in veliko prometa. Veliko se je stalo, saj se dva avtomobila ne moreta srečati. 

Ko sem prišel do večjega parkirišča je bilo tu parkiranih ogromno vozil in še več je bilo ljudi, ki so imeli veliko nahrbtnike in ogromne potovalne kovčke. Ni mi bilo jasno kam gredo in kako so prispeli gor z vso to prtljago. Enostavno so šli peš v breg in še vse to so vlekli s seboj. Sam sem šel z motorjem naprej in upal, da bom lahko prišel čim dlje ali celo do vrha, vendar se je ta želja hitro zalomila. Okoli 800 metrov pred vrhom je bila zapornica, od koder seje šlo samo še peš, medtem, ko so taksisti in določeni kombi prevozi lahko peljali naprej. Tu je bilo zelo toplo, termometer je kazal 25°C. Najprej sem se ubogljivo zapeljal na parkirišče, ko pa sem dojel kako daleč je to, da bom moral z vso motoristično opremo in čelado hoditi slab kilometer v klanec, me je vse skupaj minilo. Pri zapornici sem se ustavil, kjer sta stala dva varnostnika, ju povprašal, če je kakšna možnost, da me spustita do vrha, saj ne mislim ostati več kot 15 minut, me je gladko zavrnil, da moram parkirati. Obrnil sem se proti dolini, a v tistem trenutku je drugi rekel, da naj grem gor, a previdno, ker je na cesti veliko ljudi. Ta mi je dvignil zapornico in jaz sem se mu večkrat zahvalil. Ko sem prišel na vrh je ljudi mrgolelo kot v mravljišču in tam sem videl zakaj ti ljudje tovorijo toliko prtljage proti vrhu. Ljudje so pred samostanom na dvorišču in na parkirišču ležali en zraven drugega na tleh, kot sardele v konzervi. Verjetno ima ta romarski kraj iz 17 stoletja, ki je bil posvečen Vasiliju Ostroškemu kakšno zdravilno moč. Motor sem pustil pred vhodom in se počasi prebil na dvorišče samostana, pri čemer sem moral zelo paziti, da nisem koga pohodil. Med prebijanjem sem slišal, kako ljudje čakajo po tri, štiri ure v vrsti, da se pridejo v samostan pokloniti in kakšno zmoliti. Diskretno sem napravil nekaj fotografij in se vrnil proti motorju. V tej množici sem, v rumeni fluorescentni jakni , žarel kot svetilnik.

V dolino sem se vrnil po isti in edini poti, nato sem krednil proti Nikšićem in nato proti Dubrovniku. Obvozil sem kraje Štedim, Rudine, Vilusi, pred mejnim prehodom Klobuk pa me je končno ujelo hudo neurje s sodro. Ker nikjer ni bilo nobenega zavetja, sem bil prisiljen vztrajati v počasnem tempu. Tudi ob prihodu na mejni prehod se ni obetalo zavetje, saj je bil del prehoda odkrit, iz nasprotne smeri pa pokrit. Kljub vsemu so me policaji povabili k sebi pod streho, kjer sem lahko prevedril naslednjih 15 minut, da je šlo neurje mimo. Cesta je od Nikšićev do Dubrovnika je zelo odprta, potovalna hitrost se tam dvigne na dobrih 100-110km/h. Od Klobuka do Trebinja se vije Trebinjsko jezero, kjer imajo razna gojišča. Nekje med Trebinjem in Ljubovo delajo novo cesto in trenutno je v popolnoma  surovem stanju z nasutim peskom. Določeni deli so zvoženi, en del je povaljan. Imel sem res veliko smolo, da sem naletel na kakšnih 200 metrov dolžine na novo nasutega šodra, kjer sem naenkrat obstal sredi »ceste« vkopan. Med speljevanjem mi je motor dvakrat ugasnil, motor pa je bil  vedno bolj ugreznjen v šoder. Na pomoč mi je priskočil cestni delavec, ki mi je pomagal potiskati motor nekaj metrov, da sem prišel na utrjena tla. V tistem trenutku, ko sem se zakopal, mi ni bilo niti malo prijetno, bil sem zgrožen in pošteno sem se spotil. A na koncu se je vse skupaj le dobro končalo in pot sem varno nadaljeval. Počasi sem se začel spuščati proti morju, temperature so se višale in spet me je grel sonček. Na mejnem prehodu Ivanica sem lahko slekel del dežne opreme. Ta dan sem prečkal vsaj pet mejnih prehodov, a vsakič s hitro obravnavo. Ko so videli slovensko osebno, so vsi samo zamahnili z roko. Le na bosanskem mejnem prehodu so želeli preveriti še prometno od motorja. Prišel sem na obmorsko cesto in pred menoj se je pokazal Dubrovnik v sončne zahodu. Ura je bila pozna in ker so dnevi že precej krajši, se hitro stemni. Kljub vsemu sem zapeljal skozi Dubrovnik in napotim proti »staremu« znanemu in preizkušenemu prenočišču v Srebreno. Zaradi pozne ure sem bil v dvomih, saj bi moral nadaljevati naprej dol mimo Dubrovnika še dodatnih 20 kilometrov, ki bi jih dvojno zapravil, enako pa tudi dragoceni čas, če bi bili zasedeni. V temi mi ni bilo za iskat prenočišča. Na glavnem križišču v Dubrovniku sem si premislil in se odločil, da bom še malo stisnil v smer proti »domu«.

V navigacijo sem vnesel Neum. Pot do tja je bila dolga,  do tam je bilo še slabih 70 kilometrov in začelo me je skrbeti glede časa in spanja. Ni vrag, da ne bi našel te sobe v  kakem hotelu, pa ni važno koliko me stane. Po slabi uri vožnje sem prišel do Neuma že v temi in obšel  nekaj obcestnih hotelov. Na slepo sem se odločil za enega in zavil na dvorišče. Ko stopim na recepcijo, tam ni žive duše, stopim še v restavracijo, tam prav tako nobenega osebja. Kar na enkrat se mi  za hrbtom pojavi mlad fant in me skoraj prestraši, ko me povpraša kaj želim. Povem mu, da rabim sobo za eno noč, ta pa mi jo takoj pokaže. Vprašam še po ceni in dobim odgovor 40 evrov na noč. Brez besed vzamem ključ, njemu izročim osebno in se odpravim po kovčke, da se lahko čim prej raztovorim in osvežim. Cel dan sem preživel brez toplega obroka, zato sem si v hotelu naročil večerjo, ki je bila katastrofalna. Naročil sem mešano mesa iz žara in dobil »kao meso iz žara«. Mislim, da tako slabo pripravljenega mesa še nisem jedel. Pika za na i  pa je bil žur v sosednji sobi okoli enih zjutraj. Dozdevalo se mi je, da so se v sobo vrnili turisti in bo kmalu vsega konec. Počakam pol ure in hrupa je več, vse več ljudi se sliši v sobi. Ko mi prekipi, grem na recepcijo, kjer starejši možakar takoj izstreli, da ve zakaj sem prišel do njega. Pove mi, da je bil pri mojih sosedih, poljskih študentih, že petkrat in, da je vseh njih 10 študentov pošteno opitih. Bil je  nemočen in brez rešitve, čeprav bi mi rad pomagal. Po krajšem premisleku mi je dal ključe od druge sobe, ki je bila drugem koncu hotela, da se bom lahko naspal. Hvala bogu, da bila soba res na drugem koncu in da mi je omogočila mir za prepotreben počitek. Naslednjega dne sem imel pred seboj veliko kilometrov in še več ovinkov.

Nedelja, 8.9.

Po kratki in burni noči mi je budilka zvonila že ob 7ih, prislili sem se, ker sem vedel, da moram vstati in se pripraviti za na pot. Ob pogledu skozi okno so v daljavi spet grozili črni oblaki, a sem kljub temu dežno opremo pospravil v kovček. Na recepciji sem med urejanjem zadev izvedel, da je bila noč zelo težavna in da so Poljaki delali celo sranje po hotelu. Zaradi neljubega dogodka sem plačal »samo« 40 evrov za bivanje, katastrofalno večerjo pa so mi  častili oni. Čez nekaj trenutkov sem že na motorju proti domu. Pogledam v smeri Dubrovnika, kjer vidim, kako besni nevihta in upam, da me to ne dohiti. Pot sem nadaljeval po Jadranski magistrali do Makarske. Glede na to, da sem do tu moral prehiteti kar nekaj avtodomov in da je bila nedelja, sem predvideval, da bo pot do doma na tak način preveč naporna. Vreme je bilo lepo, temperature pa ugodne  tudi za eventuelne nedeljske »divjake«. Brez razmišljanja sem na za  krejem Promajna zavil v hrib proti Zagvozd, Šestanovcam, šel skozi Trilj, Sinj, Knin. Če odštejem ves vaški promet, sem na poti srečal le pet avtomobilov. Ta stara cesta popolnoma sameva in ni v tako slabem stanju, kot bi si mislil. Od Knina sem šel na Otrič, Deringaj, Jošan, Bjelopolje, Rudanovac in do tu vozil več ali manj sam. Okoli Plitvičkih Jerez je bilo več prometa in tudi skozi Slunj, Zagorje in Karlovac. Ne vem zakaj in kako, da me je navigacija preusmerila na Metliko in ne Črnomelj. Na mejnem prehodu je bila vsaj kilometrska kolona za vstop v Slovenijo, a sem jo obšel in se vrinil v kolono tri avtomobile pred Hrvaško kontrolo. Prehod sem hitro prečkal in na prvem krožnem krožišču naletel na obvestilno tablo, da veljala za Metliko  med tretjo in četrto popoldan popolna zapora. Pogledam na uro, ura pa mi kaže tri minute do tretje. Pritisnem na gas v upanju, da mi uspe prečkati Metliko pred zaporo. V Metliki je bilo že vse pripravljeno za zaporo, a me varnostnik kljub vsemu spusti skozi rdečo luč.

Nasmehnila se mi je še ena sreča in tako sem bil vse bližje domu. Na slovenski strani je bilo nebo precej zaprto in mračno, cesta na določenih delih razmočena in pripravljalo se je na dež. Od Metlike do Novega mesta se mi je vleklo in to verjetno zato, ker sem bil že zdelan, poleg tega je bilo še vreme je tako turobno. Takoj, ko je bilo možno, sem zavil na avtocesto. Tako zelo sem si želel  čim prej priti domov in po možnosti  suh. V Ljubljano sem res prišel popolnoma suh. Medtem, ko sem se na domačem dvorišču na kratko zaklepetal s sosedom je začelo deževati. Zdaj, ko sem končno doma, počivam in popisujem to malce nenavadno potovanje, zunaj pa dežuje in grmi.

Zaključek

Če potegnem črto, sem v treh dneh prevozil veliko ovinkov, naredil 1.665 kilometrov in imel veliko sreče glede vremena. Vsega skupaj sem imel le za pol ure dežja, kljub temu, da je bila napoved izredno slaba – pet dni dežja. Na pot sem se odpravil popolnoma nepripravljen, a po jugi se človek res težko izgubi in to še z vsemi današnjimi pripomočki, ki jih imamo na motorju ali pametnih telefonih. Včasih so bila potovanja še bolj zanimiva in razburljiva, ko so potovali s papirnatimi zemljevidi, se vmes tudi izgubili in na ta račun videli še več novih krajev. Izlet mi je prinesel nekaj sveže energije in veliko lepih spominov.  Glede na to, kako se je vreme skazilo, kaže, da »daljših« izletov ne bo več. Lani smo se lahko dolgo vozili, a imam občutek, da to leto ne bo tako. Pa vendar, upanje umre zadnje, pustimo se presenetiti.

You may also like

Leave a Reply