Klic narave ali norost glede na napovedano vreme?

V avgustu sem  vse vikende preživel na morju, medtem ko je motor doma sameval. Med tednom  pa me je reševal med številnimi službenimi obveznostmi pred grozečimi kolonami in zastoji na vseh koncih in krajih. Kamorkoli si se obrnil, vse je stalo, tako, kot je v naši tranzitni deželi že običaj, na katerega se bomo morali očitno privaditi. Pametne glave, ki zasedajo pomembne položaje, namreč trdijo, da širitev cest ni rešitev. 

Prvi teden v septembru se je vreme čez noč obrnilo na glavo in prišla sta oba, dež in mraz. V ponedeljek zjutraj, ko sem se odpravljal proti Ljubljani,  je na števcu kazalo le 6,5°C.

V torek, 3. avgusta, sem se na hitro odločil za tridnevni izlet v prihajajočem vikendu,  nisem pa še vedel kam. Prva možnost je bila bivša juga, druga pa Gardsko jezero. Najprej sem potipal za drugo možnost in pisal za prosto sobo, a so mi hitro odgovorili, da mi jo lahko ponudijo samo za en dan.

Po hitrem premisleku sem se odločil, da pičim kar na jug. Vsak dan, ko sem gledal vremensko napoved, je za vse kraje kazalo samo dež, dež in dež. Komur koli sem omenil, da grem z motorjem na daljšo turo,  mi je to »norost« toplo odsvetoval zaradi izredno slabe vremenske prognoze.

V četrtek dopoldan sem iz servisa dobil nazaj svojo navigacijsko napravo, ker je imela nekaj težav z zaslonom. Niti toliko časa nisem imel, da bi si jo pred odhodom nastavil ali prilagodil svojim potrebam. Ko sem končal s službo, sem doma na hitro spakiral in ponovno preveril napoved za jug, ki se še vedno ni izboljšala.

V petek zjutraj se prebudim že zelo zgodaj, pogledam skozi okno, bila je tema. Napol zaspan sedem za računalnik, da preverim napoved in takoj, ko odprem vremenske napovedi po krajih, me kar mine, da bi kamor koli šel. Za vse dni so bile narisane le dežne kapljice. Priznam, bil sem v veliki zadregi ali naj krenem in me bo pralo na motorju, kar sploh ni prijetno ali pa nazaj spat in čez nekaj ur v službo.

Odločil sem se, da vseeno kar grem. Če bo res prehudo, se lahko še vedno obrnem in vrnem. Glede na napovedane temperature sem se oblekel v prehodna, bolj topla oblačila in poletna pustil doma. V kovček dal dežjaka, nekaj suhe hrane in vode za prvo silo, da preživim prvi dan. Domači pa  so le skeptično gledali, ko sem poln upov odpeljal z domačega dvorišča.

Petek, 6.9.

Od doma sem šel okoli 8ih in odpeljal prav nič pripravljen. Običajno si pot načrtujem v naprej in prav tako poskrbim za rezervacije nočitev. Tokrat se je vse skupaj odvijalo hitro, nenačrtovano, spontano.  Iz Ljubljane sem šel po avtocesti do Grosuplja , nato po regionalni cesti proti Velikim Laščam mimo Dolenjskih Toplic proti Črnomlju, nadaljeval  proti Vinici, kjer sem prečkal mejni prehod in reko Kolpo. Sledil je Karlovac, kjer sem nadaljeval proti Zagorju, Grabovacu in ponovno prečkal mejni prehod Izačići za Bosno. Pred prehodom se je že pripravljalo na dež, zato sem se  ustavil in preventivno oblekel v dežjaka. Vse bližje, ko sem bil Bihaču, nižje so bile temperature. 14 stopinj je kazalo na števcu. Turobno vreme se je vleklo do Vrtoče, kjer sem se ustavil v Čardakliji, da sem pojedel nekaj toplega. Običajno tu prespim in nadaljujem pot proti jugi, a tokrat je bilo drugače, saj sem imel na voljo le tri dni.

Ko sem se pogrel in je bil želodček poln, sem pot hitro nadaljeval proti Bosanski Petrovac-i in naprej proti Ključ-u, kjer se je na moje veliko veselje pokazal prvi sonček in znosnejše temperature. Naslednji kraj je bil Jajce, Bugojno, Jablenica in kmalu za tem še Mostar. Nekje tri kilometre pred Mostarjem sem ob glavni cesti uzrl Vilo Apartmani, ki je ponujala prenočišča. Imeli so šest apartmajev, kafič in trgovino z oblačili. Na »Šefa« naletim v kafiču, ki mi takoj ponudi prosto prenočišče. Brez preverjanja cene in kakovosti nastanitve se kar takoj strinjam tudi sam in najamem apartma.  Seznanil me je s ceno, ki naj bi na noč znesla 30. Vprašal sem ga evrov ali mark, on odvrne mark. V meni se je kar smejalo, da sem tako na lahko našel tako ugoden apartma. Takoj sem plačal, da ne bi imel naslednje jutro kakšnih »zamud« pri odhodu zaradi čakanja na šefa. Ker sem bil tako blizu centra, sem izkoristil večer za obisk starega dela Mostarja. Sprehod po uličicah mi je godil in napravil sem nekaj fotografij mostu, čeprav jih imam že celo zbirko. Zdelala me je utrujenost od celodnevne vožnje , zato sem se vrnil v apartma. Sredi noči me je prebudilo grmenje in močno deževje. Vstanem , pogledam skozi okno motor, ki je bil še vedno pokrit z dežno prevleko.  Padel sem se v posteljo in v trenutku zaspal.

Sobota, 7.9.

Noč sem kljub močni nevihti lepo prespal in se odpočil za nadaljevanje moje poti, ki sem jo kar sproti načrtoval. Zjutraj sem spet gledal v nebo . Na eni strani  jasnina, na drugi črnina, zato si navlekel  v dežno opravo in odpeljal proti Blagaj, Nevesinje, Gačko. Med Gačko in Dražljevo je večje jezero Klinje. Cesta me je vodila po lepi kotanji , ki jo je z obeh strani obdajalo skalovje do Tjentiša, nadaljeval sem proti kraju Brod, kjer sem prečka reko Drino. Od kraja Brod in vse do mejnega prehoda Hum je cesta ozka in na določenih delih v slabem stanju. V divjini sem naletel na moderne »Resorte«z bazeni in še čim v zakulisju. Tu je vedno veliko turistov željnih raftanja. Okoliški turizem živi samo od raftanja po Drini, Pivi  in Tapi. Po prehodu meje je cesta spet lepa in dovoljuje višjo hitrost za »polaganje« ovinkov, ki jih ne zmanjka. Prišel sem do velikega jeza, ki zadržuje vso vodo Pivskega jezera. Ta je izjemno velik oz. je umetno povečan za potrebe elektrarne. Po prečkanju mostu sem prispel v Plužine, ker sem naredil nekaj fotografij in obrnil nazaj do razcepa za Durmitor. Iz glavne ceste sem zavil desno v skalnato odprtino, cesta se počasi dviga, pogled na jezero je z vsako serpentino lepši in boljši.

Navigacija me hitro usmeri na razcepu desno, kljub temu, da sem pred leti šel tu ravno. Prepustil sem se navigacijski »pameti« in ji zaupal. Nekaj časa sem se vozil samo po ozki cesti, ki jo je obdajal gozd. Dozdevalo se mi je, da to verjetno ne bo prav, a sem si rekel, da počakam še kakšen kilometer in da vidim, kam me  to pripelje. Čez nekaj minut se je vse skupaj odprlo in pred menoj so se pokazale velike ravne planote in pastirske koče. Ves čas skozi Durmitor in še prej, me je na poti spremljal sonček ter prijetna temperatura ozračja. Višje ko sem se vzpenjal, nižje so bile temperature, a na najvišji točki ni šlo pod 14*C. Pred dvema letoma, ko sem šel v tem času na Durmitor pa sem imel le 2,5 °C in nikoli ne bom pozabil, kako me je zeblo.

Kamor koli sem se obrnil, sem lahko občudoval divjo, neokrnjeno naravo, ki sem si jo poslikal z vseh zornih kotov. Bilo je kar nekaj pravih pastirjev z ovcami in kravami. Najbolj sem se bal krav, ki so hodile po cesti, saj nikoli nisem vedel kdaj se bo kakšna zagnala vame in me podrla. Proti vrhu sem ulovil en avto nemških tablic, ki je bil vozil pred menoj in mi delal »prehod« med kravami. Zanj se žal ni tako dobro izšlo. Odganjal jih je s hupo, kar je razjezilo eno od krav in se je zaletela v njegov bok,  Pri čemer mu je poškodovala stransko ogledalo. V tistem trenutku sem hitro odpeljal mimo, da ne bi napadla še mene . Odkrito povem, da me je bilo na vsej poti najbolj strah krav. Ko sem obvozil Durmitor in prišel v dolino v Pošćenski Kraj sem zavil še do Žabljaka, ker sem bil prvič. Po malici in krajšemu premoru sem pot nadaljeval proti Grabovici, od Šavnika do Gradaca je cesta precej ovinkasta, kjer se uživa v zavojih. Nato sem šel skozi Miloševići, Jesenovo Polje, Miločanov mimo jezera Krupac in do centra v Nikšićih. Tu sem domačina povprašal po samostanu Ostrog, a smo imeli kar nekaj težav s komunikacijo, ker nisem vedel kako se reče samostan. Po pomoč sem se zatekel k stričku googlu, kjer nama je prevajalnik povedal, da je to v bosanskem jeziku Manstira. Takoj je izstrelil, da imam do tam okoli 14 kilometrov in nato še 8 kilometrov ovinkaste ceste v breg do samostana. Do odcepa za Ostrog sem prišel hitro, a zadnjih 8 kilometrov se je kar vleklo, saj je cesta zelo ozka in veliko prometa. Veliko se je stalo, saj se dva avtomobila ne moreta srečati. 

Ko sem prišel do večjega parkirišča je bilo tu parkiranih ogromno vozil in še več je bilo ljudi, ki so imeli veliko nahrbtnike in ogromne potovalne kovčke. Ni mi bilo jasno kam gredo in kako so prispeli gor z vso to prtljago. Enostavno so šli peš v breg in še vse to so vlekli s seboj. Sam sem šel z motorjem naprej in upal, da bom lahko prišel čim dlje ali celo do vrha, vendar se je ta želja hitro zalomila. Okoli 800 metrov pred vrhom je bila zapornica, od koder seje šlo samo še peš, medtem, ko so taksisti in določeni kombi prevozi lahko peljali naprej. Tu je bilo zelo toplo, termometer je kazal 25°C. Najprej sem se ubogljivo zapeljal na parkirišče, ko pa sem dojel kako daleč je to, da bom moral z vso motoristično opremo in čelado hoditi slab kilometer v klanec, me je vse skupaj minilo. Pri zapornici sem se ustavil, kjer sta stala dva varnostnika, ju povprašal, če je kakšna možnost, da me spustita do vrha, saj ne mislim ostati več kot 15 minut, me je gladko zavrnil, da moram parkirati. Obrnil sem se proti dolini, a v tistem trenutku je drugi rekel, da naj grem gor, a previdno, ker je na cesti veliko ljudi. Ta mi je dvignil zapornico in jaz sem se mu večkrat zahvalil. Ko sem prišel na vrh je ljudi mrgolelo kot v mravljišču in tam sem videl zakaj ti ljudje tovorijo toliko prtljage proti vrhu. Ljudje so pred samostanom na dvorišču in na parkirišču ležali en zraven drugega na tleh, kot sardele v konzervi. Verjetno ima ta romarski kraj iz 17 stoletja, ki je bil posvečen Vasiliju Ostroškemu kakšno zdravilno moč. Motor sem pustil pred vhodom in se počasi prebil na dvorišče samostana, pri čemer sem moral zelo paziti, da nisem koga pohodil. Med prebijanjem sem slišal, kako ljudje čakajo po tri, štiri ure v vrsti, da se pridejo v samostan pokloniti in kakšno zmoliti. Diskretno sem napravil nekaj fotografij in se vrnil proti motorju. V tej množici sem, v rumeni fluorescentni jakni , žarel kot svetilnik.

V dolino sem se vrnil po isti in edini poti, nato sem krednil proti Nikšićem in nato proti Dubrovniku. Obvozil sem kraje Štedim, Rudine, Vilusi, pred mejnim prehodom Klobuk pa me je končno ujelo hudo neurje s sodro. Ker nikjer ni bilo nobenega zavetja, sem bil prisiljen vztrajati v počasnem tempu. Tudi ob prihodu na mejni prehod se ni obetalo zavetje, saj je bil del prehoda odkrit, iz nasprotne smeri pa pokrit. Kljub vsemu so me policaji povabili k sebi pod streho, kjer sem lahko prevedril naslednjih 15 minut, da je šlo neurje mimo. Cesta je od Nikšićev do Dubrovnika je zelo odprta, potovalna hitrost se tam dvigne na dobrih 100-110km/h. Od Klobuka do Trebinja se vije Trebinjsko jezero, kjer imajo razna gojišča. Nekje med Trebinjem in Ljubovo delajo novo cesto in trenutno je v popolnoma  surovem stanju z nasutim peskom. Določeni deli so zvoženi, en del je povaljan. Imel sem res veliko smolo, da sem naletel na kakšnih 200 metrov dolžine na novo nasutega šodra, kjer sem naenkrat obstal sredi »ceste« vkopan. Med speljevanjem mi je motor dvakrat ugasnil, motor pa je bil  vedno bolj ugreznjen v šoder. Na pomoč mi je priskočil cestni delavec, ki mi je pomagal potiskati motor nekaj metrov, da sem prišel na utrjena tla. V tistem trenutku, ko sem se zakopal, mi ni bilo niti malo prijetno, bil sem zgrožen in pošteno sem se spotil. A na koncu se je vse skupaj le dobro končalo in pot sem varno nadaljeval. Počasi sem se začel spuščati proti morju, temperature so se višale in spet me je grel sonček. Na mejnem prehodu Ivanica sem lahko slekel del dežne opreme. Ta dan sem prečkal vsaj pet mejnih prehodov, a vsakič s hitro obravnavo. Ko so videli slovensko osebno, so vsi samo zamahnili z roko. Le na bosanskem mejnem prehodu so želeli preveriti še prometno od motorja. Prišel sem na obmorsko cesto in pred menoj se je pokazal Dubrovnik v sončne zahodu. Ura je bila pozna in ker so dnevi že precej krajši, se hitro stemni. Kljub vsemu sem zapeljal skozi Dubrovnik in napotim proti »staremu« znanemu in preizkušenemu prenočišču v Srebreno. Zaradi pozne ure sem bil v dvomih, saj bi moral nadaljevati naprej dol mimo Dubrovnika še dodatnih 20 kilometrov, ki bi jih dvojno zapravil, enako pa tudi dragoceni čas, če bi bili zasedeni. V temi mi ni bilo za iskat prenočišča. Na glavnem križišču v Dubrovniku sem si premislil in se odločil, da bom še malo stisnil v smer proti »domu«.

V navigacijo sem vnesel Neum. Pot do tja je bila dolga,  do tam je bilo še slabih 70 kilometrov in začelo me je skrbeti glede časa in spanja. Ni vrag, da ne bi našel te sobe v  kakem hotelu, pa ni važno koliko me stane. Po slabi uri vožnje sem prišel do Neuma že v temi in obšel  nekaj obcestnih hotelov. Na slepo sem se odločil za enega in zavil na dvorišče. Ko stopim na recepcijo, tam ni žive duše, stopim še v restavracijo, tam prav tako nobenega osebja. Kar na enkrat se mi  za hrbtom pojavi mlad fant in me skoraj prestraši, ko me povpraša kaj želim. Povem mu, da rabim sobo za eno noč, ta pa mi jo takoj pokaže. Vprašam še po ceni in dobim odgovor 40 evrov na noč. Brez besed vzamem ključ, njemu izročim osebno in se odpravim po kovčke, da se lahko čim prej raztovorim in osvežim. Cel dan sem preživel brez toplega obroka, zato sem si v hotelu naročil večerjo, ki je bila katastrofalna. Naročil sem mešano mesa iz žara in dobil »kao meso iz žara«. Mislim, da tako slabo pripravljenega mesa še nisem jedel. Pika za na i  pa je bil žur v sosednji sobi okoli enih zjutraj. Dozdevalo se mi je, da so se v sobo vrnili turisti in bo kmalu vsega konec. Počakam pol ure in hrupa je več, vse več ljudi se sliši v sobi. Ko mi prekipi, grem na recepcijo, kjer starejši možakar takoj izstreli, da ve zakaj sem prišel do njega. Pove mi, da je bil pri mojih sosedih, poljskih študentih, že petkrat in, da je vseh njih 10 študentov pošteno opitih. Bil je  nemočen in brez rešitve, čeprav bi mi rad pomagal. Po krajšem premisleku mi je dal ključe od druge sobe, ki je bila drugem koncu hotela, da se bom lahko naspal. Hvala bogu, da bila soba res na drugem koncu in da mi je omogočila mir za prepotreben počitek. Naslednjega dne sem imel pred seboj veliko kilometrov in še več ovinkov.

Nedelja, 8.9.

Po kratki in burni noči mi je budilka zvonila že ob 7ih, prislili sem se, ker sem vedel, da moram vstati in se pripraviti za na pot. Ob pogledu skozi okno so v daljavi spet grozili črni oblaki, a sem kljub temu dežno opremo pospravil v kovček. Na recepciji sem med urejanjem zadev izvedel, da je bila noč zelo težavna in da so Poljaki delali celo sranje po hotelu. Zaradi neljubega dogodka sem plačal »samo« 40 evrov za bivanje, katastrofalno večerjo pa so mi  častili oni. Čez nekaj trenutkov sem že na motorju proti domu. Pogledam v smeri Dubrovnika, kjer vidim, kako besni nevihta in upam, da me to ne dohiti. Pot sem nadaljeval po Jadranski magistrali do Makarske. Glede na to, da sem do tu moral prehiteti kar nekaj avtodomov in da je bila nedelja, sem predvideval, da bo pot do doma na tak način preveč naporna. Vreme je bilo lepo, temperature pa ugodne  tudi za eventuelne nedeljske »divjake«. Brez razmišljanja sem na za  krejem Promajna zavil v hrib proti Zagvozd, Šestanovcam, šel skozi Trilj, Sinj, Knin. Če odštejem ves vaški promet, sem na poti srečal le pet avtomobilov. Ta stara cesta popolnoma sameva in ni v tako slabem stanju, kot bi si mislil. Od Knina sem šel na Otrič, Deringaj, Jošan, Bjelopolje, Rudanovac in do tu vozil več ali manj sam. Okoli Plitvičkih Jerez je bilo več prometa in tudi skozi Slunj, Zagorje in Karlovac. Ne vem zakaj in kako, da me je navigacija preusmerila na Metliko in ne Črnomelj. Na mejnem prehodu je bila vsaj kilometrska kolona za vstop v Slovenijo, a sem jo obšel in se vrinil v kolono tri avtomobile pred Hrvaško kontrolo. Prehod sem hitro prečkal in na prvem krožnem krožišču naletel na obvestilno tablo, da veljala za Metliko  med tretjo in četrto popoldan popolna zapora. Pogledam na uro, ura pa mi kaže tri minute do tretje. Pritisnem na gas v upanju, da mi uspe prečkati Metliko pred zaporo. V Metliki je bilo že vse pripravljeno za zaporo, a me varnostnik kljub vsemu spusti skozi rdečo luč.

Nasmehnila se mi je še ena sreča in tako sem bil vse bližje domu. Na slovenski strani je bilo nebo precej zaprto in mračno, cesta na določenih delih razmočena in pripravljalo se je na dež. Od Metlike do Novega mesta se mi je vleklo in to verjetno zato, ker sem bil že zdelan, poleg tega je bilo še vreme je tako turobno. Takoj, ko je bilo možno, sem zavil na avtocesto. Tako zelo sem si želel  čim prej priti domov in po možnosti  suh. V Ljubljano sem res prišel popolnoma suh. Medtem, ko sem se na domačem dvorišču na kratko zaklepetal s sosedom je začelo deževati. Zdaj, ko sem končno doma, počivam in popisujem to malce nenavadno potovanje, zunaj pa dežuje in grmi.

Zaključek

Če potegnem črto, sem v treh dneh prevozil veliko ovinkov, naredil 1.665 kilometrov in imel veliko sreče glede vremena. Vsega skupaj sem imel le za pol ure dežja, kljub temu, da je bila napoved izredno slaba – pet dni dežja. Na pot sem se odpravil popolnoma nepripravljen, a po jugi se človek res težko izgubi in to še z vsemi današnjimi pripomočki, ki jih imamo na motorju ali pametnih telefonih. Včasih so bila potovanja še bolj zanimiva in razburljiva, ko so potovali s papirnatimi zemljevidi, se vmes tudi izgubili in na ta račun videli še več novih krajev. Izlet mi je prinesel nekaj sveže energije in veliko lepih spominov.  Glede na to, kako se je vreme skazilo, kaže, da »daljših« izletov ne bo več. Lani smo se lahko dolgo vozili, a imam občutek, da to leto ne bo tako. Pa vendar, upanje umre zadnje, pustimo se presenetiti.

Continue Reading

10 ur 10 minut Jadranske Magistrale

Letošnji Velikonočni prazniki so padli na vikend in ponedeljek. Ker si težko izborim prosti dan, se mi ni zdelo smiselno, da ostanem doma, pač pa, da čim bolje izkoristim prosti ponedeljek. Vremenska napoved je bila zelo obetavna, lepo in sončno za vse tri dni. Glede na pred sezonski čas sem računal na to, da ne bo nikakršnih težav pri iskanju prenočišča. Prvotni plan, ki sem si ga delal kar sproti med potjo, je bil prevoziti nekje do 350 km in nato poiskati prijetno in ugodno prenočišče. Vožnja do Reke je bila hladna, temperature nizke, a od tu dalje je bilo čedalje topleje in kmalu so se gibale že okoli dvajsetice. Jadranska Magistrala je bila navkljub praznikom precej prazna. Do tega dne sem v letošnji sezoni prevozil okoli 2000 kilometrov, zato nisem pretiraval z »polaganjem« ovinkov. Moj namen ni bil podirati časovnih rekordov, temveč ležerno občudovati spomladanske naravne lepote Mediterana. Morske obale ni in ni konec, kot ovinkov, ki so odlična motivacija za nas, motoriste.

Števec na motorju se je hitro odvrtel do Karlobaga, kjer je bil prvi oddih in malica. Vreme je bilo idealno in pravilno sem predvidel, da bo proti jugu še toplejše. Kadar koli se ustaviš v Karlobagu, se počutiš domače, saj je tu večina naših. Pot sem nadaljeval z enakim umirjenim tempom in se po nekaj urah vožnje približal 400 kilometrom, a sem se počutil še vedno spočit. Pri Šibeniku sem naredil drugi postanek, kjer sem si privoščil topel obrok in  pobrskal po navigaciji za informacijo po preostalih kilometrih do Dubrovnika. Po krajšemu premisleku sem se odločil, da bom pot kar nadaljeval in več časa raje preživel v Dubrovniku. Obvozil sem Makarsko, po kakšni uri vožnje pa že stal na mejnem prehodu v Neum-u. Tu se običajno vedno stoji in ni druge rešitve, kot čakati v vrsti. V poletnem času, ko so visoke temperature, vedno obidem kolono in se vrinem bolj proti koncu, kajti v poletnem času motorist ne zmore stati v kolonah, pod žgočim soncem v kombinezonu in čeladi. Do sedaj sem imel samo eno slabo izkušnjo s policistom na mejnem prehodu, ko me je kar nekaj časa zadrževal na meji in grozil z visoko kaznijo 4000 kun zaradi prehitevanja kolone.

Po prečkanju meje, je bil Dubrovnik oddaljen le še slabih 70 kilometrov. Vsak kilometer bližje cilju sem bil boljše volje, saj sem vedel, da bo zdaj-zdaj konec dolge poti in dobrih devet ur sedenja na motorju.

Vožnja z motorjem po bivši Jugi je vsakič znova zanimiva, ne glede na to, kolikokrat sem že prevozil magistralko. Dubrovnik obiščem enkrat letno in okolico kar dobro poznam, zato nimam problemov pri iskanju prenočišča. Tu vsaka hiša oddaja kakšno sobo ali apartma. V visoki turistični sezoni je težko najti ugodno nočitev, a v tem času ni nobenih težav. Takoj sem se odpeljal v kraj Srebreno, slabih deset kilometrov naprej od Dubrovnika in našel prijetno in za žep ugodno bivanje. Končno sem se razpakiral, osvežil in kakšno urico zasluženo oddremal, zvečer pa skočil še na porcijo odličnih čevapov in velik vrček piva. Potegnem črto in ugotovim, da je bil prvi dan uspešno zaključen; da sem prevozil izjemno veliko ovinkov in pot dolgo kar 668,8 kilometrov. Prepustil sem se prijetnemu spancu, ki je to bil, kljub tuji postelji.

Po jutranjem zajtrku sem odvihral na najvišjo točko utrdbe Imperial nad Dubrovnikom, do katere je moč priti iz centra z gondolo. Cesta je strma in ozka,  po kateri avtobusi ne morejo voziti, zato je običajno tu veliko kombijev. Razgled na Dubrovnik in okolico je izjemen v lepem vremenu. Počasi sem se spustil v strogi center, ker sem ob obzidju sparkiral svojega konjička in se sprehodil po notranjosti. Zaradi praznika so v vseh cerkvah potekale maše in zunaj njih razni glasbeni dogodki. Na nebu ni bilo niti enega oblačka, sonček pa je poskrbel za prijetne temperatura in kratke rokave. Prijetno je bilo martinčkanje na soncu in opazovanje okoliškega dogajanja. Večina turistov je bila Azijcev, ki so se kot po navadi vse vprek fotografirali. Tega dne sem si vzel čas za počitek in sprostitev, saj sem vedel, da bo treba čez slab dan spet sesti na motor in se vrniti v domače kraje.

Glede na to, da je bil torek že delaven, napoved deževna, sem se odločil, da grem nazaj v enem kosu. V ponedeljek sem zarana vstal, prijazni lastnik je že zgodaj pripravil zajtrk, da sem lahko čim prej odrinil na pot. Ta dan je bilo na Magistralki še manj prometa, ni bilo dosti prehitevanja, tako, da sem lahko samo užival v ovinkih. Ko sem obšel Zadar sem začel čutiti zadnjico, dovolj je imela sedenja na motorju, a kaj, ko sem imel do doma še okoli 300 kilometrov. Da sem si olajšal pot, sem se od tu naprej še dvakrat ustavil, naredil krajši počitek za »sprehod« in se razgibal. Ob prihodu na mejni prehod Rupa je že vse stalo, a morda sem čakal le minuto, ker sem zaradi »dovoljenja« hrvaškega policista obšel kolono po desni. Promet je bil precej tekoč. Iz Ilirske Bistrice sem zavil čez Knežak, hitro obšel Pivko, Staro vas in pred Postojno zavil kar na avtocesto.

Takoj, ko sem se vključil pa se je promet zaustavil in vsi smo vozili v strnjeni koloni 50km/h. Pri Uncu se je vse skupaj zaustavilo in slišal sem, da je tako do Ljubljane. Odločil sem se izkoristiti prednost motorja in sem strpno, počasi nadaljeval po sredini voznega in prehitevalnega pasu. Pri taki vožnji je potrebno biti zelo previden, saj nikoli ne veš kdaj bo kak potnik izstopil iz vozila oziroma brezbrižno na široko odprl vrata, ne da bi prej pogledal nazaj. V lanski sezoni se mi je to pripetilo, ko se je zgodila prometna nesreča in so avtocesto popolnoma zaprli za ves promet. Ljudje so začeli po dolgem čakanju zapuščati svoja vozila in se sprehajati po avtocesti, a na srečo sem imel nizko hitrost, da sem lahko pravočasno varno zaustavil in lastniku nisem snel vrat iz vozila.

Ob prihodu na domače dvorišče sem si oddahnil. Odleglo mi je, ko sem utrujen sestopil z motorja ter snel z glave čelado. Potovalni računalnik se je ustavil pri 1.379,9 kilometrih za dva dneva potovalnih užitkov skozi ovinke, napolnjenih s soncem,  mediteranskimi vonjavami in čudovito panoramo.

Continue Reading

15 sekund

 

Tokratna nedelja je postregla z lepim izletom v Motovun. Prevozil sem  nekaj novih, neznanih cest in prečkal kraje, ki so po nekem čudežu ostali nedotaknjeni. Na pot sem se s pomočjo navigacije odpravil dopoldne nekje okoli 10. ure. Odkljukal sem vse hitre in plačljive ceste. Po hitrem izračunu navigacije me je čakalo 124 kilometrov prijetno vijugastih cest. Za čuda je bila stara cesta še prazna, osamljena in to kljub lepemu jutru. Užival sem v ovinkih Planine, Črnega Kala, Kubeda vse do mejnega prehoda Sočerga.

Pred Buzetom sem zavil skrajno desno proti Škuljari, Žonti in po nekaj 10 kilometrih prišel do glavne ceste v Oprtalj. Lepa, široka cesta se vije ob reki Mirni vse do Motovuna, a na ljubo gradbincem sem bil prisiljen narediti obvoz, saj so cesto na Motovun popolnoma zaprli. Prijetna pot se je vila po ovinkih skozi več malih vasic in  naselij kot so Žudetiči, Vižinada, Piškovica, Brkač.

Motovun je manjše mestece na severozahodu Istre, 21 km jugozahodno od Buj z okoli tisoč prebivalci. Mestece stoji na vrhu 277 m visoke strme vzpetine, ki prevladuje nad dolino reke Mirne. V okolici so vinogradi, sadovnjaki in oljčni nasadi. Motovun je priznana izletniška točka. Čedalje bolj je poznan tudi po letnem filmskem festivalu, ki ga je leta 1999 na noge postavil hrvaški filmski režiser Rajko Grlić.

Motovun se je razvil na mestu nekdanje prazgodovinske utrdbe. V 10. in 11. stoletju so kraju gospodovali poreški škofje in patriarhi iz Ogleja, od leta 1278 pa je bil kraj v posesti Beneške republike.

Najstarejši del mestnega jedra je obzidan z dobro ohranjenim obzidjem iz 13. in 14. stoletja, ki danes služi kot sprehajališče, s katerega je lep razgled na okolico. Na južnem in vzhodnem pobočju hriba sta se razvili dve predmestji. Vsi trije deli so povezani v enotno mesto s sestavom utrdb in obzidij. Na glavnem mestnem trgu stoji trdnjava – zvonik iz 13. stoletja. Ob trdnjavi je baročna cerkev svetega Stjepana zgrajena leta 1614 na mestu starejše cerkve po načrtih beneškega arhitekta Paladia. Nekoč, v pozni antiki je tu stala starokrščanska bazilika, ki je bila večja od današnje. Nasproti cerkve leži Komunalna palača, grajena v 12. stoletju, razširjena in obnovljena v 16. in 17. stoletju. Renesančna loggia je iz 17. stoletja. Večina ostalih stavb je iz 16. in 17. stoletja.

Mesto leži ob nekdanji železniški progi Porečanki oz. Parenzani,  ki je Motovun na zahodu dobro povezovala s Porečem, na severu pa s Slovenijo in Trstom. Kolodvor je ohranjen in leži pod gričem na katerem stoji stari del mesta neposredno pred vhodom v Motovunski tunel.

Na sprehodu po Motovunu sem si še privoščil kosilo in degustiral domače Istrske dobrote. Cene niso pretirano visoke in vse je bilo slastno. Lepo vreme me je gnalo naprej, še do Grožnjana, ki je manjše, starejše, slikovito naselje v osrednjem delu Istre na Hrvaškem. Leži na vzpetini, na desnem bregu reke Mirne, okoli 12 km jugovzhodno od Buj in 15 km od Novigrada.  Grožnjan je ena od občin, kjer živi avtohtona slovenska manjšina v Istri.

Grožnjan je danes poznan kot »mesto umetnikov«. Med izvajanjem projekta revitalizacije so številne zapuščene hiše preuredili v slikarske ateljeje, galerije in druge objekte namenjene kulturni dejavnosti. Tako se v Grožnjanu nahaja dvajset galerij in umetniških ateljejev, poletna mednarodna filmska šola ter Mednarodni kulturni center hrvaške glasbene mladine. V poletnem času je tu sproščeno, čarobno, ustvarjalno vzdušje.  Prireditve, koncerti, priznani umetniki, kamnite ulice, galerije in zanimivi lokali vabijo na čudovit izlet odet v opojne mediteranske vonjave.

V daljavi sem mimogrede opazil, da se nad Trstom zbirajo črni oblaki in da obstaja verjetnost, da me bo dobil dež. Načrtovani sladoled v Portorožu je padel v vodo. Zaradi nevihtnih oblakov sem se prav na hitro odločil, da jo mahnem takoj proti domu, direktno v gnečo, po natrpani avtocesti, da bi čim prej dosegel domače dvorišče. Po nekaj kilometrih so se nad mano znesli grdi, črni oblaki, ulilo se je tako silovito, da se je promet skoraj zaustavil, jaz pa sem bil v 15 sekundah popolnoma moker. Znašel sem se v nemogočem položaju, ko se nikjer nisem mogel ustaviti in obleči  dežnih oblačil, po meni se je zlival dež, kot bi me polivali z ogromnimi škafi vode. Sicer pa se je vse zgodilo tako hitro in silovito, da se tega tako ali tako v danem trenutku ne bi dalo preprečiti. Izvoz Kastelec me je rešil iz obupne zagate, odločno sem zapustil avtocesto in poiskal zatočišče pod nadvozom Črnega Kala, kjer je že vedril motorist, mladi mož pa je pa menjal pnevmatiko na avtomobilu. Temperatura se je v 15 minutah prepolovila na 14*C.  Minilo je vsaj pol ure preden je šla nevihta mimo. Pošteno je zeblo, kljub temu, da sem si dal čez premočena poletna oblačila dežjaka. Med čakanjem sem sanjaril o suhih in toplih oblačilih, od katerih me je ločevalo približno 100 kilometrov vožnje. Hvaležno sem stiskal ogrevane ročke na motorju, res sem bil hvaležen za to toploto.

Povsem očitno je, da sem sprejel impulzivno, nepretehtano odločitev. V želji, da bi čim prej prišel domov in se izognil najhujšemu, sem se zagnal po avtocesti naravnost v najhujšo nevihto, kar sem jih doživel  v svoji motoristični karieri. Ko bi le ubogal svoj načrt in skočil še do Portoroža na sladoled, pa bi domov prišel popolnoma suh in s sladkim ustnicami.

Ob prihodu domov sem z muko spravil iz sebe vsa mokra, na kožo zalepljena oblačila, skočil pod vroč tuš, spil dva, tri »ta kratke« in na hladen poletni dan, 8.julija, zakuril kamin, da sem se takole do kosti premražen dodobra ogrel ob ognju. Konec dober, vse dobro. Izlet in lepi kraji so kljub temu ostali v lepem spominu. Nevihte bodo še presenečale, le upam, da ne prepogosto, upam pa tudi, da bom v neki prihodnji podobni situaciji znal ravnati bolj preudarno, z več intuicije in da ne bom dopustil, da panika odloča namesto mene.

Continue Reading

Na pravi espresso in pizzo v Gradež (Grado)

 

Na sobotno jutro sem razpiral krmežljave oči in v meni se je hipoma prebudila želja po pravem italijanskem espressu in po dobri pizzi. Pri nas je dosti barov, a dobre kave ne dobiš povsod. Pot sem si začrtal skozi Vrhniko, Kalce, Podkraj, ovinkasti Col do Ajdovščine in naprej po stari cesti Gorice. Na italijanski strani pa zapeljal skozi Molamatto, Redipuglia mimo Monfalcone, Rondon, mimo kanala Soče, kjer se izliva v morje, nadaljeval skozi Terranovo, nacionalni park Valle Cavanata in nato prispel do svojega cilja, Gradeža, ki je v tem času že počitniško obarvan, vendar miren in prijeten obmorski kraj, kjer zlahka pozabiš na naglico in vsakdanje sitnosti.

Kraj leži v tržaškem zalivu sredi Gradeške lagune (Laguna di Grado).  Že v času Avstro-Ogrske je bil Gradež evropsko znano letovišče in klimatsko zdravilišče. Ob turističnih dejavnostih ohranja precejšen pomen tudi ribolov. V začetku 21. stoletja se je kraj ponašal z več kot milijon turističnih prenočitev letno v hotelih in avtokampih. Turistična plovila pa imajo na razpolago dele obale v pristanih Porto S. Vito in Lega Navale ter marini S. Marco in La Couve.

S seboj sem vzel lahka oblačila, v katera sem se preoblekel takoj, ko se motor parkiral, saj me je že izučilo, da v teh vročih dneh ne prideš nikamor s težko motoristično opremo, sploh se pa ne moreš sprehajati. Prehodil sem 12 kilometrov in videl zanimive zgodovinske arhitekture.

V strogem centru stoji zanimiva cerkev Basilica di Sant’ Eufemia. Naselbino na otoku je že v antiki s kopnim povezoval nasip in razvila se je v trgovsko in pristaniško obmestje Ogleja. Na južnem delu Gradeža so same peščene, lepo urejene, čiste, dobro varovane in z ležalniki ter senčniki opremljene plaže, kjer je za vstop potrebno plačati. Dnevna vstopnina za odraslega je 2€, za otroke do 12. let pa 1€. Cena najemna ležalnika in senčnika je odvisna od pozicije – dražje so seveda tiste v prvi vrsti ob morju.

Tako sem prišel do pravega espressa, pizze in 0,4 l točenega piva za katerega sem odštel vrtoglavih 5€. Vedno znova me v Italiji preseneti tudi cena pogrinjka 1,5 €. Glede na to, da do Gradeža ni veliko kilometrov, si lahko kar hitro pričaraš lep in prijeten enodnevni izlet.

Nazaj grede sem jo ubral po cesti, ki je speljana po izredno zanimivem, dolgem nasipu čez celo Gredeško laguno, kjer dobiš krasen občutek, ko se takole zapelješ čez morje.  Od tam dalje sem izbiral druge ceste, ki so vodile skozi simpatične, manjše kraj vse do kraja Vilesse, ko sem se vrnil na svojo staro pot, po kateri sem prvotno prišel. Ves čas sem vozil samo po starih, regionalnih cestah, v sproščenem duhu prevozil 240 kilometrov, za kar sem  potreboval okoli štiri ure.

Continue Reading

Pot v neznano in moški ego

 

Tokratna pot se je zgodila v hipu in nenačrtovano, zaradi predčasne vrnitve iz potovanja po Balkanu, ker nisem znal kontrolirati svojega ega. Srce je polno ljubezni, a ego je utrpel prehitro užaljenost in rezultat je bil, da sem že po prevoženih 722 kilometrih odspal kratko noč in se zjutraj prebudil z idejo, da grem sam v neznano prevetrit svoje misli. Kocka je padla za Lago di Garda in se v nekaj minutah spakiral. Običajno si vsa potovanja do potankosti splaniram, v naprej rezerviram spanje in vzamem malico za na pot. Tokrat sem spil skodelico kave in odvihral.

Pred odhodom sem v navigaciji odkljukal plačljive ceste in naključno izbral ulico ob jezeru. Po nekaj sekundah mi je navigacija Wayteq izrisala pot in čas potovanja šestih ur. Slovenski del, sem kar se da hitro prevozil po avtocesti do Podnanosa in nato po hitri cesti do Gorice. Veliko prometa je bilo od okolice Palmanove do Pordenone, a od tu naprej ga je bilo vedno manj. Izognil sem se avtocestam in cestninskim postajam, s čimer sem privarčeval evro ali dva. Obvozil sem Belluno in še veliko manjših krajev, ki so po dolini polnih plantaž trt. Dolino so obdajali visoki hribi skoraj že gorovja in veliko neokrnjene narave. Pot sem nadaljeval skozi Trento, pri Podergnone obšel prekrasno jezero in se bližal mestecu Arco od katerega sem imel le še dobrih 20 kilometrov do izbrane ulice, ki se mi ni še najmanj sanjalo kje sploh je. Ob prihodu na »cilj«, sem se hitro lotil iskanja prenočišča po mobitelu, a takoj ugotovil, da ne bo tako lahko kot je to kje drugje. Okoli jezera je na tisoče ponudnikov sob, apartmajev ipd. Seveda mi je izbrani iskalnik najprej ponudil vse sponzorirane hotele z visokimi cenami. Uporabil sem klasično metodo iskanja sob od vrat do vrat. Odrinil sem se proti Limone in imel v mislih, da ni vrag, da v vsej tej številčni ponudbi najdem nekaj pametnega za udobno ceno. Ob jezeru so večinoma hoteli z štirimi, petimi zvezdicami in nad glavno cesto privatni ponudniki. Nekaj zasebnih ponudnikov še ni obratovalo, a sem hitro prispel do zadnje hiše v ulici.  Iz hiše pomoli glava gospe in v italijanščini pove, da so zasedeni, nekaj trenutkov za tem pride gospod, ki je v roki držal mobitel in odprto aplikacijo za prevajanje. Vprašam ga, če imajo sobo za dve nočitvi. Odvrne, da naj se vrnem čez uro in mi jo bodo pripravili. Vprašam ga po ceni, on odvrne 60€/noč, kar se mi je zdelo preveč. Prav lepo se mu zahvalim in nadaljujem z iskanjem. Po slabi uri, sem se ustavil pri praznem parkirišču pred Villa Margharita. Vstopil sem in v recepciji povprašal po sobi. Hitro smo se dogovorili za dve nočitvi in zajtrkom za 60€, kar je bila odlična kupčija. Sobe nisem šel pogledati, ampak najprej preparkirati motor na parkirišče in ob vrnitvi oddal osebno izkaznico, ter pograbil ključe. Soba je bila velika kakšnih 15 m2-, čista, s televizorjem, dvema posteljama in z brisačami v kopalnici itd. Po zadnjih težkih dneh sem se zvečer lahko končno ulegel  v posteljo z mislijo, kako »zajeban« karakter imam.

Zjutraj sem se prebudil naspan, spočit, z manjšim glavobolom, a po zajtrku je hitro minil. Ob vstopu v jedilnico sem bil zelo presenečen, kaj vse so pripravili za zajtrk. Kaj takega še nisem doživel v privat ali celo v hotelski ponudbi. Za to ceno sem mislil, da bom dobil kakšen prepečenec, suh kruh, kakšno kocko marmelade in posušene mortadele. Vse pohvale za Villa Margharita. Najedel sem se, a pred potjo sem mogel tudi napolniti rezervoar na motorju, saj sem imel goriva le še  okoli 50 kilometrov. V načrtu sem imel prevoziti znano Strado Della Forra, a sem pričakoval več kot sem doživel. Pot sem nadaljeval proti Tignale in prevozil še dodatnih 32 kilometrov ovinkastih cest, kjer sem zaradi rane ure zelo užival. Po deseti uri se je pričelo vse prebujati in začele so nastajati kolone. Toscolano Moderno in Gardone sem prevozil v koloni kot kulturen voznik, a kaj hitro ugotovil, da tako ne bom prišel daleč in bom za obvoz celega jezera rabil cel dan. Hitro sem «zasledoval« domačina in skupaj sva prevozila kar nekaj stoječih kolon, a je bil zame prehiter, zato sem s podobno vožnjo nadaljeval sam. Tu je to edina možnost za hiter premik. Italijani so znani, da vozijo zelo dinamično, kar bi si vsaj polovico tega želel za slovenske voznike, ki spijo za volanom. Kljub dolgim kolonam so se mi okoli jezera, vozniki avtomobilov lepo umikali in dali dovolj prostora za varno prehitevanje. Slabih pet ur sem potreboval, da sem obvozil jezero in števec mi je kazal celih 155 kilometrov. Po končanem krogu se mi je toplo kosilo zelo prileglo in v pravem času se je pokazal tudi sonček, saj ga skozi dan ni bilo v izobilju. Po kosilu sem se vrnil v sobo, da sem za kakšno minuto zaprl oči, se odpočil in na hitro zbral misli od odtisov, ki sem jih doživel med vožnjo. Seveda vmes nisem mogel odmisliti, svojega ega iz prvega potovanja, a po končani »vojni« je lahko vsak general. Žal se nihče, ne rodi vseved.

Drugo jutro v Villa Margherita me je pričakal še en obilen zajtrk in veliko misli glede odhoda, saj je zunaj deževalo. Po zajtrku sem šel na motor preveriti kako mrzlo je in termometer je kazal le 12stopinj. Oblekel sem se toplo, ker nisem vedel kaj me bo čakalo na poti. Navigacija me je z istimi kriteriji peljala nazaj po isti poti kot sem prišel. Zaradi slabega vremena nisem prav nič kompliciral. V dežni opravi sem se usedel na motor in sledil navodilom navigacije. Hitrost sem seveda prilagodil razmeram na cesti in dež me je pral slabe tri ure in 161 kilometrov. Na hitri cesti pred mestom Trento se je vse skupaj ustavilo in prevozil kar nekaj kilometrov stoječe kolone. Predvideval sem, da se je morala zgoditi kakšna večja nesreča in je zaradi tega prišlo do zapore ceste. Ustavil sem se pri policaju, ki je bil v koloni in povprašal za pot oz. če bo naprej kakšen izvoz. Dobil sem nasvet za pot proti Candriani. Sploh se mi ni sanjalo kam bom šel in kje. Navigacija me je ves čas vračala na začrtano pot, a moral sem slediti svojim občutkom. V dežju sem se počasi vzpenjal v hrib, ki je postajal vedno bolj strm in ovinkast. Kmalu me je že začelo zebsti, v tistem trenutku pogledam v potovalni računalnik, ki je prikazoval le še 5 stopinj. Upal sem, da ne pridem na vrh »hriba«, kjer me bo čakal sneg. Hvala bogu se to ni uresničilo. Pot me je peljala skozi Candriai, Serdagna in prišel na drugo stran hriba, kjer je bila moja željena hitra cesta za Trevernaro. V Conegliano je postajala cesta vedno bolj suha in na nebu so se redčili črni oblaki, ki so nakazovali na lepše vreme. Na srečo se je prikazalo sonce, ki me je začel greti in sušiti. Vedno bolj sem se bližal domu, bolj je bilo toplo. Pri San Giorgio di Nogaro sem se mogel ustaviti in sleči vse nepotrebne stvari, ker je bilo še 28 stopinj celzija in sem se v vsej opravi že kuhal. Ta trenutek sem izkoristil za manjšo malico, pijačo in naredil nekaj korakov, da sem sprehodil noge. Za nagrado me je navigacija zapeljala skozi Vipavo, Col, Podkraj, da sem še pred prihodom domov »položil« nekaj ovinkov, kot da jih nisem imel dosti okoli jezera.

Ob zaključku z vsem svojim prepričanjem lahko potegnem črto, da je bila pot v neznano lepa in bi lahko bila  bistveno lepša, če na prvem potovanju po Balkanu ne bi s svojo močno trmo pokvaril izlet. Žal sem trmast vodnar in kdaj si ne moram pomagati. Kljub temu, da se zavedam, da sem s svojim dejanjem prizadel bližnjega, ki ga imam rad mi je sedaj žal, a časa se zavrteti nazaj ne da. Upam in želim si, da bo naslednji izlet načrtovan v dvoje in sem se iz mojega dejanja kaj naučil. Vse življenje se učimo in to velja tudi za mene. V treh dneh v neznano sem prevozil 999,6 kilometrov in imel zelo raznoliko vreme. Lago di Grda z vso okolico je prečudovito in še veliko krajev je, ki bi jih lahko obiskal, a bi potreboval še kakšen dan več. Verjetno se bom še kdaj vrnil na jezero in temeljito raziskal okoliška, manjša jezera. Kdor ga še ni obiskal, mu ga toplo priporočam in naj si že v naprej rezervira prenočišče, ker zna biti v vrhuncu sezone problem najti prostor za prespati po ugodni ceni.

Vsem želim srečno na dveh kolesih in predvsem varno na cesti!

 

Continue Reading

6 dnevni izlet po jugi

 

Zaradi številnih obveznosti žal dajem svojega konjička precej na stran in vse potopise pišem z veliko zamudo. Bivšo jugo sem z motorjem prvič obiskal leta 2015 in te dni že tretjič, a tokrat sem se odločil, da takoj opišem doživljaje na tej pot. Vedno znova in znova me vleče na jug, saj sem velik ljubitelj morja, prijaznih ljudi, prečudovite, neokrnjene pokrajine in praznih cest. Vsako potovanje po jugi z motorjem mi je  pustilo izjemno lepe spomine. Južna smer je seveda tudi cenovno dosti ugodnejša od zahodne ali severne Evrope.

Kot kaže se letošnja motoristična sezona poslavlja hitreje kot po navadi, saj imamo že od sredine septembra nenaklonjeno vreme v smislu nizkih temperatur in ogromno deževja. Verjamem, da se bo za koga v oktobru vseeno še našel kašen topel, lep dan za krajši motoristični potep. Meni se je med enim in drugim deževjem nasmehnila sreča, posrečilo se mi je ujeti nekaj lepih dni, ki sem jih zapolnil s tem potovanjem in zadovoljen sem zaključil letošnjo motoristično sezono. Letos sem prevozil dobrih 16.000 kilometrov.

V začetku Septembra sem se začel spraševati o tem kdaj naj bi bil idealen čas za izlet po jugi. Odločil sem se, da bo to zadnji teden v mesecu. Bolj, ko se je približeval dan odhoda 27.9., bolj pozorno sem spremljal vremenske napovedi za mojo začrtano pot. Upal sem na izboljšanje. Napovedi so bile k sreči kar obetavne in na vidiku končno nekaj dni brez padavin. Dan pred odhodom sem še zadnjič pogledal vremenske karte in dokončno spakiral vse tri kovčke za na pot.

Notranji nemir me je že zarana spravil pokonci, preveril sem, če imam vse potrebne dokumente in brez odlašanja zajahal svoj dvokolesnik. Tokrat sem za potovanje  izbral povsem novo, drugačno pot in naredil tudi kakšen ovinek več kot običajno. Cilj prvega dne je bil  prevoziti dobrih 320 kilometrov do kraja Vrtoče v Bosni. Iz Ljubljane sem jo ubral do Kočevje in nato skozi Črnomelj,  kjer sem za nekaj kilometrov zašel in sem mejni prehod prečkal pri Sečjem selu. Temperature so se pri prečkanju Krajinskega parka Lahinj spustile kar do 8,5*C. Od Karlovca naprej sem se  »prebijal« skozi številne vasi do Slanj, Grabovec in hrvaško-bosansko mejo prečkal na mejnem prehodu Izačić. Tokrat je prečkanje meje minilo hitro, medtem, ko sem tu lansko leto čakal vsaj eno uro. Po prehodu sem si privoščil krajši postanek v vaški kafani in se pogrel s čajem. Kava, čaj ali sok se v Bosni dobi za 1 bosansko marko (0,5€). Žal me je skozi cel prvi dan spremljala oblačnost, temperature pa so se gibale med 13 in 15*C. Od postanka pa do cilja mi je ostalo le še 48 km. Cesta se je vila skozi Bihač, Pritoka, Dubovsko in na koncu Vrtoče kjer sem na ranču Čardaklije načrtoval prvo spanje in počitek. Ta ranč poznam že od predzadnjega potepanja in tudi tokrat sem si ga izbral za sproščujoč postanek. Vedno znova sem navdušen nad prijetnim ambientom, gostoljubnostjo, odlično hrano in zelo ugodnimi nočitvami. Noč je minila hitro in po dobrem zajtrku sem se spočit, poln energije podal po novih poteh do Sarajeva.

Drugi dan se je pričel z oblačnim vremenom in s temperaturo 13*C, a sem bil optimist. Temperature naj bi se nižje dol na poti dvignile, če nič prej, ob morju zagotovo. Za drugi dan sem planiral obisk Sarajeva, saj ga še nikoli doslej nisem obiskal, niti obvozil. Pot do Sarajeva je potekala skoraj tekoče, za popestritev je vseskozi skrbela množica stacionarnih radarjev in policajev. Na srečo stacionarni radarji slikajo samo od spredaj tako, da ne pričakujem nobene »razglednice« iz Bosne. S policaji sem imel tudi kar nekaj sreče, oni pa z mano manj, kar ni bilo najboljše za njihovo kaso. Pot je potekala skozi Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, mimo Zenice do Vogošća in v center Sarajeva. Skozi center je bila vožnja precej napeta, saj Sarajevčani vozijo divje in kaotično. V Sarajevu si v naprej nisem rezerviral prenočišča, saj sem predvideval, da je v tem času prostih veliko apartmajev ali sob. Slučajno sem se ustavil na Baščaršiji z namenom, da se s pomočjo  zemljevida malce orientiram. V tistem trenutku se pripelje skuter in na njem prijazen možakar srednjih let. Prijazno me pozdravi in povpraša če iščem prenočišče. Za trenutek otrpnem, hip za tem se vendarle izjasnim, da prenočišče še iščem. Iz žepa izvleče mobilni telefon in mi pokaže slike svoje nove, varovane hiše in apartmaja, ki ga oddaja. Skupaj se zapeljeva nekaj 100 metrov naprej in v ozki uličici se odprejo velika garažna vrata, za katerimi  se skriva nov ML420. Motor sem lahko parkiral kar v njegovi garaži. Takoj sem vedel, da mi je bila sreča mila in jasno je bilo,  da bom danes spal v luksuznem apartmaju. Za ceno nisem spraševal, le po tihoma sem upal, da me drugo jutro ne bo vrglo na rit. Prijazen lastnik me je takoj pogostil s pravo, izvrstno turško kavo, o kakršni lahko pri nas samo sanjaš. Ob kavi sva poklepetala iz kje prihajam in kam me še vodi pot. Na svojem  zemljevidu mi pokaže kje so gostilne z dobro jedačo in ne predrage. Res sem večerjal v priporočeni gostilni in naročil njihovo hišno mesno specialiteto, ki je bila noro dobra, odlična. Dnevi so že krajši, hitro se stemni in ob 19ih je bilo temno kot v rogu. V apartma sem se vrnil okoli 21ih, se šel osvežiti in zleknil v mehko posteljo. Zjutraj, pred odhodom me je lastnik spet prijetno presenetil s kavo in z ugodno ceno nočitve. Za konec najinega srečanja  me je še opremil z nekaterimi koristnimi nasveti za pot proti Podgorici.

Iz Sarajeva sem na hitro pobegnil iz naraščajoče gneče. Tretji dan so se ovinki stopnjevali in obetal se je lep dan.  V planu sem imel  prevoziti cesto na 1.954 m nadmorske višine. Na karti je ta cesta označena z M18 in se vije od Lukovica, Trnovo, Varoš, Miljevina, kjer se cesta prične vzpenjati. V okolici ni življenja. Tu sem prvič naletel na  kakšnih 200 metrov slabe ceste (zaradi nedokončanih del je ostal makadam).  Vsake toliko sem se peljal mimo rdeče opozorilne table za nevarnost min in vsakokrat te stisne v želodcu.  Ob reki Drini je več raftarskih naselij, dobesedno sredi niča gradijo nova eko mostiščarska naselja z bazeni ipd. Očitno je raftanje po Drini zelo IN. Sicer pa nič čudnega, saj je tu narava izjemno lepa, pristna, neokrnjena.

Na mejnem prehodu Hum je trajalo kar nekaj časa, da so vsakemu posebej zelo skrbno ali bolje rečeno »lagano« pregledali dokumente. Ob čakanju na prehod meje sta se za menoj pripeljala še dva ambiciozna slovenska motorista iz Murske Sobote. Takoj je nanesla beseda in zaupala sta, da imata na voljo tri dni za načrtovanih  2.000 kilometrov, vse do morske obale v Albaniji in nazaj. Po prehodu prve meje se nam je zatikalo tudi pri prečkanju druge meje, kjer je bila kolona še daljša kot malo prej na oni strani. Vsi se spogledujemo in sprašujemo, če si upamo prehiteti kolono, a nekega pravega poguma na koncu le nismo zbrali. Lepo se postavimo v vrsto, eden od prekmurcev  se le odpravi peš do policaja, da ga vpraša če lahko prehitimo vrsto, da bi se izognili čakanju na motorju. Odgovor mi je bil jasen iz policistove geste, ki sem jo videl od daleč in razumel sem, da bomo tako kot drugi, tudi mi počasi prišli na vrsto. In smo res in to res počasi! Od meje se začne cesta postopoma spuščati. Vije se po dolgi soteski, na vsaki strani so velika skalnata pobočja, na dnu teče reka Piva, veliko je neosvetljenih skalnatih predorov. Naenkrat se pred očmi pojavi tako velik jez, da ti vzame dih, za njim sledi čudovito Pivsko jezero. Tako velik jez sem videl prvič in tudi to prečudovito jezero, kjer je voda kristalno zelene barve. Kar nekajkrat sem se moral ustaviti, da sem užival v teh prelepih razgledih. To cesto priporočam vsem, ki vas bo pot zanesla na jug. Na karti jo najdete pod E762. Ko se pripeljemo do mostu, ki vodi v Plužine, stoji tam tabla za Durmitor in smerokaza za Trsa ter Žabljak. Tu se pričnejo prave ride za motoriste in vse do vrha Durmitorja sem srečal samo eno vozilo. Sama cesta ob jezeru, cesta na Durmitor je božanska in jo priporočam vsakemu motoristu ali strastnemu avtomobilistu. Pričakoval sem, da bodo na vrhu Durmitorja nizke temperature in se že pri odhodu iz Sarajeva oblekel bolj toplo. Pri vzpenjanju proti vrhu sem imel vključeno ogrevanje ročk, saj se je temperatura drastično nižala. Pokrajina je bila zaradi  nizkih temperatur že porumenela, a kljub temu sem imel prečudovite razglede na neokrnjeno naravo. Na najvišji cestni točki je potovalni računalnik pokazal le 3,5*C. Bolj, ko sem se približeval Podgorici,  boljša je bila cesta in vse več dolgih ovinkov, ki dopuščajo bolj dinamično vožnjo. Iz Durmitorja se pot nadaljuje skozi Šavnik, Stuba, Niksič, Frutak, Beri in Podgorico, kjer sem se ustavil in prenočil. S pomočjo Airbnb in googla sem kaj hitro našel apartma in se brez rezervacije dogovoril le za 20€.

Četrto jutro je bilo prvo sončno jutro brez oblačka na nebu in ugodno temperaturo 16*C že  ob 8ih zjutraj. Takoj mi je bilo jasno, da se mi obeta čudovit potovalni dan, lepi razgledi iz obalne ceste in obisk Dubrovnika. Iz Podgorice sem se vračal na Niksic mimo Slanega jezera, Spili, mejni prehod Ilino Brdo v Bosno za Župo, Trebinje, Ljubovo in spet na mejni prehod Brgat Gornji, mimo cerkve Rkt Crkva sv.Ane vse do morja in z veseljem nadaljeval proti Dubrovniku. Vse bližji je bil Dubrovnik, vse višja je bila temperatura. Na počivališču, na razgledni točni nad Dubrovnikom je obvezen postanek za par fascinantnih fotk in nekaj malega počitka.  Merilnik mi je na počivališču kazal 24,5*C . Lepo je občutiti še zadnji kanček poletja, ki ga v kotlini že nekaj časa ni več. Zaradi obsedenega stanja s turisti v Dubrovniku sem šel mimo in z mojim obiskom ni bilo nič. Hitro sem napredoval proti Makarski. Nič ni lepšega, kot to, da imaš pred seboj veliko ovinkov, dobro cesto, ki poskrbi za dober oprijem, lep razgled na odprto morje in malo prometa. Ko se voziš ob morju in vidiš vse te prelepe zalive in morsko prostranstvo, ki mu ni videti konca, ne moreš, da se ne bi vprašal zakaj je Hrvatom toliko do našega »Piranskega bajerja«. Morja imajo toliko, da ne vejo kaj bi z njim. Da sem prišel iz Podgorice do Makarske, sem mejo prečkal kar šestkrat, a najhitreje je šlo skozi Neum. V tem bosanskem predelu sem se ustavil, da sem do vrha natočil v svojega konjička, si odpočil in se okrepčal z lokalnimi dobrotami. Zadovoljen sem nadaljeval pot proti mestecu Komarna, kjer cesta zavije v notranjost za nekaj deset kilometrov  in pri kraju  Baćina pridemo spet ven k morju, s prelepim pogledom na obzorje. Od Ploč do Makarske sem potreboval še 55 kilometrov vožnje, ki je minila kot bi mignil. V Makarski je še preveč bogata ponudba sob in apartmajev. Na vsaki drugi hiši visi tabla »apartmani« ali »sobe«. Najprej sem se ustavil pri novejši hiši, kjer je lastnica s prstom pokazala na apartma v tretjem nadstropju, hkrati pa  si je zaželela preveč denarja. Ta opcija je k sreči takoj odpadla. Nič mi ni dišalo, da bi nosil vse tri potovalne kovčke v tretje nadstropje. Nasproti hotela Dubrovnik sem našel starejšo hišo, kjer so ponujali sobe.  Z gospodarjem sva se hitro dogovorila za ceno, čeprav me je sprva presenetil z izjavo, naj zdaj izven sezone kar sam  postavim ceno. Sklenila sva posel in ga zapečatila z rakijo.

Tudi peti dan me je skozi okno prebudilo krasno sonce. Z veseljem sem hitro vstal, pozajtrkoval in spakiral vse potrebno za na pot. Ob pol devetih sem se turistično in na »easy« odpeljal iz Makarske proti Zadru, kjer sem načrtoval peti postanek. Dan je bil fenomenalen, temperatura optimalna, cesta spet bolj kot ne prazna in zaradi precej novih pnevmatik sem vozil v ovinke bolj dinamično kot običajno. Med vikendi pridejo na plano tudi »vaški« motoristi s cestaki. Nekateri od njih sploh nimajo registrskih tablic ali pa jih enostavno prelepijo, da potem brezskrbno divjajo v ovinke in se izživljajo na polno. Prvotno sem načrtoval svoj naslednji postanek v Zadru, a sem zaradi odličnih vremenskih razmer pot podaljšal do Karlobaga. Ob prihodu sem se takoj počutil  zelo domače, saj so bili tam parkirani sami slovenski motorji in iz treh gostiln se je slišal materin jezik. Iz Ljubljane do Karlobaga je le 240 kilometrov in vsi tisti željni adrenalina lahko na en mah prevozijo to relacijo v enem dnevu. Tudi v tem kraju sem v prvo našel apartma za solidno ceno. Ko je sonce zašlo pa je v trenutku postalo zelo hladno in za povrh je pričela pihati močna burja. Ta noč je minevala počasi, saj mi žvižganje okoli hišnih vogalov ni pustilo sladko spati. Zjutraj sem se prebudil v tišini in soncu, kar mi je v trenutku vlilo novega veselja za nadaljevanje poti proti domu.

Žal je prišel na vrsto zadnji, šesti dan, čas za povratek v običajno rutino z veliko dela.  Na poti proti mejnemu prehodu Rupa sem že po malem premišljeval o tem kaj vse me čaka v elektronskem predalu, koliko računov v nabiralniku in kako hladno bo doma. Do Rijeke je bilo toplo, od tam do Postojne pa mračno in hladno. Iz kilometra v kilometer mi je postajalo čedalje bolj jasno, da je poletja konec, s tem pa je konec tudi  motoristične sezone za leto 2017.

Potovanje bi z veseljem ponovil in ga v letu 2018 vsekakor tudi bom. Svoj skrajni cilj bom prestavil na park Karavasta v Albaniji. Na tem šestdnevnem potovanju po bivši jugi sem v šestih dneh prevozil 1.759 kilometrov. Pretežni čas sem vozil po praznih cestah, polnih lepih zavojev, s čudovitimi razglednimi točkami, s pogledom na neokrnjeno naravo brez industrije. Vozni park v Bosni in bližnji okolici je precej  siromašen. Pretežno se po cestah vozijo Golfi II ali III, sem ter tja kakšen Audi in Lada Niva. Temperature so se gibale od pičlih 3,5*C in vse do 24,5*C.

Glede na to, da je bilo to »turistično potovanje« sem na celi poti porabil le 72 litrov goriva za 85 €. Za prenočišča sem vsega skupaj odštel 75 €, za odlično hrano in pijačo  na poti pa še 100 €. Celotni strošek 6-dnevne poti: 260 €.

1.dan

2. dan

3. dan

4. dan

5. dan

6. dan

Continue Reading

Potovanje po jugu.

 

Tokratni izlet po bivši Jugoslaviji je postregel z dobrimi cestami, raznoliko pokrajino, mesti, prežetimi z revščino, kjer se ponekod še danes vidijo stare rane iz časa vojn, na nasprotnem koncu pa z veliko blišča. Ljudje so bili v vseh državah prijazni in dobri gostitelji. Nekaj napetosti se je občutilo na mejah med Hrvaško in Bosno ter Bosno in Črno goro, kjer policisti in cariniki namerno zadržujejo sosede na mejah. Sam na srečo nisem imel nikakršnih težav in sem lahko hitro nadaljeval pot.

Kot motorist sem užival v vseh ovinkih, ki jih ni primanjkovalo tako po notranjosti kot tudi ob morju. Kilometri so se kar seštevali in vsakodnevno se je številka na števcu povečala za 300 do 400 kilometrov. Juga je za motoriste poceni, v primerjavi s severom ali zahodom. Gorivo se je po poti gibalo okoli enega evra, bivanje od 12 – 30 evrov in hrana z žara od 4,5 – 6,5 evrov na porcijo s pivom.

Na jug bi se vsekakor še vrnil, a na koncu aprila ali v začetku maja, ko so temperature bolj prijetne in je na priljubljenih mestih manj turistov. Če bi imel še teden dni dopusta, bi pot nadaljeval proti Grčiji. A to bo trenutno ostalo v načrtu za naslednjo motoristično sezono. Sedaj moram najprej temeljito očistiti motor vseh ubitih insektov, se znebiti prahu od makadama in spisati svojo pot na “papir”. Za to bo potrebnih več ur pisanja in urejanja video posnetkov, a spomini se beležijo tudi na takšen način.

Continue Reading

Grad Predjama ali Predjamski grad

Za krajši sobotni izlet (132km) sem si izbral pot do Predjamskega gradu, ki je prijetna in umirjena. Grad leži približno 10 kilometrov stran od Postojnske jame. Cesta do gradu je dobra, a na nekaterih delih ozka, zato je treba zmanjšati hitrost, saj se lahko pred nami hitro znajde kakšen avtobus, ki zavzame celo cesto.

Predjamski grad leži v Postojnski kotlini in stoji na steni, ki je visoka 123 metrov. Grad naj bi nastal leta 1274, v njem pa so bivali vitezi Predjamski Luegerji, kralj Matija Korvin, baron Janez Cobenzl, grof Mihael Coronini-Cronberg, do druge svetovne vojne pa je bil v lasti rodbine Windischgratz. Po vojni so ga nacionalizirali in v njem uredili muzej.

Vstopnina v grad znaša 11,90 € za odrasle, 9,50 € za študente in 7,10 € za otroke od 6 do 15 let.

Continue Reading

Logarska Dolina

Zadnje dni so nam vremenoslovci napovedovali samo dež, dežja pa od nikoder. Zato sem se kljub slabi napovedi odločil zajahati svojega dvokolesnika. Vseeno sem se oblekel “zimsko”, saj je zunanji termometer kazal samo 16°C. Če se boste odločili za to pot, vam priporočam, da se na pot odpeljete s polnim rezervoarjem ali pa najkasneje dotočite v Kamniku, saj se lahko zgodi, da na celi poti ne bo odprta niti ena bencinska črpalka.

Sam sem se ustavil v Kamniku in natočil do vrha, za primer, če bi kam zašel ali nadaljeval pot v neznano. Iz Kamnika sem peljal proti Kamniški Bistrici, v Stahovici sem se držal desne in pot nadaljeval proti vrhu prelaza Črnivec. Opozoriti moram na tri lesene “mostove”, ki so lahko v jutranjih urah zelo spolzki zaradi vlage. Ko sem prevozil prelaz Črnivec, sem se spustil v dolino, kjer je lep razgled in več manjših vasi. Peljal sem se skozi Trošek, Zgornji Dol, Gornji Grad, pri Radmirju pa sem se pripeljal do glavne ceste. Na križišču sem zavil levo za Ljubno ob Savinji. Celo pot sem se držal samo leve, zato je ta pot idealna za tiste, ki niso vešči zemljevidov ali smeri neba. 😉

Peljal sem se v smeri Strmec, Luče, Solčava, kjer lahko na križišču spet zavijemo levo in obiščemo Logarsko Dolino ter izkoristimo sezono, ko še ni turistov (trenutno še ni vstopnine za obisk doline). Zapeljal sem po dolini, se za kratek čas ustavil in občudoval neokrnjeno naravo. Kljub lepemu koncu sem se vrnil do glavne ceste in zavil levo proti Pavličevem sedlu. Tam se cesta začne vzpenjati, število ovinkov pa se povečuje. Večinoma srečamo samo kakšnega motorista ali zagrizenega kolesarja. Na vrhu sta me pričakala dva mlada avstrijska policista, ki sta samevala, a kljub temu dosledno preverila dokumente. Tokrat sem se spomnil vzeti osebno, da sem brez skrbi nadaljeval pot po avstrijski strani.

Cesta se nato zoži, in treba je prilagoditi hitrost, če se slučajno srečamo z avtomobilom, ter se strmo spušča v dolino. Ko sem prišel do križišča, sem zavil levo za Zgornje Jezersko (desno za Bad Vellach). Če bi bilo lepše vreme, bi šel še dlje v avstrijske konce, a sem se bal, da me bo dobil kakšen “napovedani” dež. Cesta proti Jezerskemu je zelo lepa, široka, asfalt pa je dober. Zaradi nizkih temperatur (12°C) in slabšega oprijema pnevmatik s cestiščem sem bil z ročico za gas nekoliko bolj nežen.

Za vstop v Slovenijo se ni treba ustavljati, saj na naši strani nihče ne pregleduje dokumentov. Tisti, ki imate radi domače jedi, se lahko ustavite na Šenkovi domačiji. Domačija je res na mirnem kraju, s prelepim pogledom na gorovje, povrhu vsega pa si lahko ogledate še staro Šenkovo hišo iz leta 1517, ki je še danes ohranjena v stilu tistega časa (trenutno poteka obnova stare domačije).

Cesta proti Spodnjemu Jezerskemu je v slabem stanju, poleg tega znajo kakšni okajeni domačini na veliko sekati ovinke, zato le previdno. Pri Visokem sem zavil levo za Šenčur, peljal mimo letališča Jožeta Pučnika, skozi Moste, Mengeš in že sem bil nazaj v Ljubljani.

Pot je prijetna za turistično vožnjo in za vse tiste, ki se radi tudi ustavite, kaj pojeste in uživate v prelepi naravi.

Continue Reading

Solkan-Vršič

Kljub oblačni in vetrovni soboti je za mano prijetno potovanje na dveh kolesih po zahodni Sloveniji. Naša dežela je sicer majhna, a ponuja ogromno raznolikih in res čudovitih krajev.

Pot me je ponovno peljala skozi Vrhniko, Postojno, Razdrto, Ajdovščino in Novo Gorico, kjer sem naredil prvi postanek za počitek, malico in krajši sprehod. Ustavil sem se tudi v Solkanu, nekaj kilometrov naprej od Gorice, da sem si ogledal Solkanski most, ki je 219,70 metrov dolg železniški ločni most čez reko Sočo pri Solkanu. Viadukt se vzpenja 36 m nad srednjo gladino reke. Solkanski viadukt je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 m največji kamniti viadukt/most na svetu.

Vetrovna in hladna sobota je poskrbela za to, da so se ljudje večinoma skrivali med štirimi stenami, kar me sploh ni motilo. Ceste so bile celo pot prazne, da so razveseljevale motoriste. Na levi strani me je ves čas spremljala prelepa Soča. Po poti lepe razglede zmoti tovarna Salonit Anhovo, ki niti najmanj ne pristaja v to prelepo okolje. Pot se nato vije proti Tolminu, Kobaridu in Bovcu. Bovec in Trenta ponujata prelepo dolino, ki se jo izplača obiskati v poletnem času, saj so takrat tu dosti bolj prijetne temperature kot drugod po Sloveniji. Takšen izlet najbolj prija s kolesom in šotorom. Prespimo lahko v katerem od kampov, ki jih je na tem koncu kar nekaj.

Med hitečimi temnimi oblaki, ki jih je preganjal močan jugo, so se prikazovale zasnežene gore in med njimi tudi Vršič, ki je bil moj naslednji cilj. Proti vrhu Vršiča se je temperatura nenehno spuščala in s 17°C pristala pri 9,3°C. V takšnih razmerah še kako prav pridejo ogrevane ročke in nič nebi imel proti ogrevanem sedežu, a to so že sanje hahahaha. Zaradi močnega vetra in mraza se na vrhu nisem kaj dolgo zadrževal, zato sem počasi in previdno nadaljeval pot proti Kranjski Gori. Cesta je bolj v slabem stanju in bi bila potrebna obnove. Granitne kocke in luknje zahtevajo dodatno zbranost pri vožnji. Cesta iz smeri Trente absolutno ponuja večje užitke v vožnji.

V Kranjski Gori se je temperatura dvignila, a sem si kljub temu zaželel kakšnega toplega napitka, ki ga žal zaradi zaprtih gostinskih-hotelskih objektov nisem našel. Tudi želja po čaju me je minila, zato sem pot nadaljeval proti Jesenicam. O tej cesti glede asfalta ne bom izgubljal besed, saj je na določenih delih res katastrofalna.

Od Jesenic proti Radovljici, skozi Naklo, Brnik in do Ljubljane pa je pot bolj ali manj dolgočasna. Tokratni izlet je nudil veliko lepih razgledov na čudovito pokrajino, prijetno pot in po večini široko cesto z dobrim asfaltom. Ne smem pozabiti tudi to, da ovinkov ni manjkalo! Naredil sem nekaj več kot 400 km, kar ta izlet uvrsti na drugo mesto po kilometrini v moji motoristični karieri. Morda se ta že šteje v priprave za obisk Dubrovnika.

Continue Reading