Pot v neznano in moški ego

 

Tokratna pot se je zgodila v hipu in nenačrtovano, zaradi predčasne vrnitve iz potovanja po Balkanu, ker nisem znal kontrolirati svojega ega. Srce je polno ljubezni, a ego je utrpel prehitro užaljenost in rezultat je bil, da sem že po prevoženih 722 kilometrih odspal kratko noč in se zjutraj prebudil z idejo, da grem sam v neznano prevetrit svoje misli. Kocka je padla za Lago di Garda in se v nekaj minutah spakiral. Običajno si vsa potovanja do potankosti splaniram, v naprej rezerviram spanje in vzamem malico za na pot. Tokrat sem spil skodelico kave in odvihral.

Pred odhodom sem v navigaciji odkljukal plačljive ceste in naključno izbral ulico ob jezeru. Po nekaj sekundah mi je navigacija Wayteq izrisala pot in čas potovanja šestih ur. Slovenski del, sem kar se da hitro prevozil po avtocesti do Podnanosa in nato po hitri cesti do Gorice. Veliko prometa je bilo od okolice Palmanove do Pordenone, a od tu naprej ga je bilo vedno manj. Izognil sem se avtocestam in cestninskim postajam, s čimer sem privarčeval evro ali dva. Obvozil sem Belluno in še veliko manjših krajev, ki so po dolini polnih plantaž trt. Dolino so obdajali visoki hribi skoraj že gorovja in veliko neokrnjene narave. Pot sem nadaljeval skozi Trento, pri Podergnone obšel prekrasno jezero in se bližal mestecu Arco od katerega sem imel le še dobrih 20 kilometrov do izbrane ulice, ki se mi ni še najmanj sanjalo kje sploh je. Ob prihodu na »cilj«, sem se hitro lotil iskanja prenočišča po mobitelu, a takoj ugotovil, da ne bo tako lahko kot je to kje drugje. Okoli jezera je na tisoče ponudnikov sob, apartmajev ipd. Seveda mi je izbrani iskalnik najprej ponudil vse sponzorirane hotele z visokimi cenami. Uporabil sem klasično metodo iskanja sob od vrat do vrat. Odrinil sem se proti Limone in imel v mislih, da ni vrag, da v vsej tej številčni ponudbi najdem nekaj pametnega za udobno ceno. Ob jezeru so večinoma hoteli z štirimi, petimi zvezdicami in nad glavno cesto privatni ponudniki. Nekaj zasebnih ponudnikov še ni obratovalo, a sem hitro prispel do zadnje hiše v ulici.  Iz hiše pomoli glava gospe in v italijanščini pove, da so zasedeni, nekaj trenutkov za tem pride gospod, ki je v roki držal mobitel in odprto aplikacijo za prevajanje. Vprašam ga, če imajo sobo za dve nočitvi. Odvrne, da naj se vrnem čez uro in mi jo bodo pripravili. Vprašam ga po ceni, on odvrne 60€/noč, kar se mi je zdelo preveč. Prav lepo se mu zahvalim in nadaljujem z iskanjem. Po slabi uri, sem se ustavil pri praznem parkirišču pred Villa Margharita. Vstopil sem in v recepciji povprašal po sobi. Hitro smo se dogovorili za dve nočitvi in zajtrkom za 60€, kar je bila odlična kupčija. Sobe nisem šel pogledati, ampak najprej preparkirati motor na parkirišče in ob vrnitvi oddal osebno izkaznico, ter pograbil ključe. Soba je bila velika kakšnih 15 m2-, čista, s televizorjem, dvema posteljama in z brisačami v kopalnici itd. Po zadnjih težkih dneh sem se zvečer lahko končno ulegel  v posteljo z mislijo, kako »zajeban« karakter imam.

Zjutraj sem se prebudil naspan, spočit, z manjšim glavobolom, a po zajtrku je hitro minil. Ob vstopu v jedilnico sem bil zelo presenečen, kaj vse so pripravili za zajtrk. Kaj takega še nisem doživel v privat ali celo v hotelski ponudbi. Za to ceno sem mislil, da bom dobil kakšen prepečenec, suh kruh, kakšno kocko marmelade in posušene mortadele. Vse pohvale za Villa Margharita. Najedel sem se, a pred potjo sem mogel tudi napolniti rezervoar na motorju, saj sem imel goriva le še  okoli 50 kilometrov. V načrtu sem imel prevoziti znano Strado Della Forra, a sem pričakoval več kot sem doživel. Pot sem nadaljeval proti Tignale in prevozil še dodatnih 32 kilometrov ovinkastih cest, kjer sem zaradi rane ure zelo užival. Po deseti uri se je pričelo vse prebujati in začele so nastajati kolone. Toscolano Moderno in Gardone sem prevozil v koloni kot kulturen voznik, a kaj hitro ugotovil, da tako ne bom prišel daleč in bom za obvoz celega jezera rabil cel dan. Hitro sem «zasledoval« domačina in skupaj sva prevozila kar nekaj stoječih kolon, a je bil zame prehiter, zato sem s podobno vožnjo nadaljeval sam. Tu je to edina možnost za hiter premik. Italijani so znani, da vozijo zelo dinamično, kar bi si vsaj polovico tega želel za slovenske voznike, ki spijo za volanom. Kljub dolgim kolonam so se mi okoli jezera, vozniki avtomobilov lepo umikali in dali dovolj prostora za varno prehitevanje. Slabih pet ur sem potreboval, da sem obvozil jezero in števec mi je kazal celih 155 kilometrov. Po končanem krogu se mi je toplo kosilo zelo prileglo in v pravem času se je pokazal tudi sonček, saj ga skozi dan ni bilo v izobilju. Po kosilu sem se vrnil v sobo, da sem za kakšno minuto zaprl oči, se odpočil in na hitro zbral misli od odtisov, ki sem jih doživel med vožnjo. Seveda vmes nisem mogel odmisliti, svojega ega iz prvega potovanja, a po končani »vojni« je lahko vsak general. Žal se nihče, ne rodi vseved.

Drugo jutro v Villa Margherita me je pričakal še en obilen zajtrk in veliko misli glede odhoda, saj je zunaj deževalo. Po zajtrku sem šel na motor preveriti kako mrzlo je in termometer je kazal le 12stopinj. Oblekel sem se toplo, ker nisem vedel kaj me bo čakalo na poti. Navigacija me je z istimi kriteriji peljala nazaj po isti poti kot sem prišel. Zaradi slabega vremena nisem prav nič kompliciral. V dežni opravi sem se usedel na motor in sledil navodilom navigacije. Hitrost sem seveda prilagodil razmeram na cesti in dež me je pral slabe tri ure in 161 kilometrov. Na hitri cesti pred mestom Trento se je vse skupaj ustavilo in prevozil kar nekaj kilometrov stoječe kolone. Predvideval sem, da se je morala zgoditi kakšna večja nesreča in je zaradi tega prišlo do zapore ceste. Ustavil sem se pri policaju, ki je bil v koloni in povprašal za pot oz. če bo naprej kakšen izvoz. Dobil sem nasvet za pot proti Candriani. Sploh se mi ni sanjalo kam bom šel in kje. Navigacija me je ves čas vračala na začrtano pot, a moral sem slediti svojim občutkom. V dežju sem se počasi vzpenjal v hrib, ki je postajal vedno bolj strm in ovinkast. Kmalu me je že začelo zebsti, v tistem trenutku pogledam v potovalni računalnik, ki je prikazoval le še 5 stopinj. Upal sem, da ne pridem na vrh »hriba«, kjer me bo čakal sneg. Hvala bogu se to ni uresničilo. Pot me je peljala skozi Candriai, Serdagna in prišel na drugo stran hriba, kjer je bila moja željena hitra cesta za Trevernaro. V Conegliano je postajala cesta vedno bolj suha in na nebu so se redčili črni oblaki, ki so nakazovali na lepše vreme. Na srečo se je prikazalo sonce, ki me je začel greti in sušiti. Vedno bolj sem se bližal domu, bolj je bilo toplo. Pri San Giorgio di Nogaro sem se mogel ustaviti in sleči vse nepotrebne stvari, ker je bilo še 28 stopinj celzija in sem se v vsej opravi že kuhal. Ta trenutek sem izkoristil za manjšo malico, pijačo in naredil nekaj korakov, da sem sprehodil noge. Za nagrado me je navigacija zapeljala skozi Vipavo, Col, Podkraj, da sem še pred prihodom domov »položil« nekaj ovinkov, kot da jih nisem imel dosti okoli jezera.

Ob zaključku z vsem svojim prepričanjem lahko potegnem črto, da je bila pot v neznano lepa in bi lahko bila  bistveno lepša, če na prvem potovanju po Balkanu ne bi s svojo močno trmo pokvaril izlet. Žal sem trmast vodnar in kdaj si ne moram pomagati. Kljub temu, da se zavedam, da sem s svojim dejanjem prizadel bližnjega, ki ga imam rad mi je sedaj žal, a časa se zavrteti nazaj ne da. Upam in želim si, da bo naslednji izlet načrtovan v dvoje in sem se iz mojega dejanja kaj naučil. Vse življenje se učimo in to velja tudi za mene. V treh dneh v neznano sem prevozil 999,6 kilometrov in imel zelo raznoliko vreme. Lago di Grda z vso okolico je prečudovito in še veliko krajev je, ki bi jih lahko obiskal, a bi potreboval še kakšen dan več. Verjetno se bom še kdaj vrnil na jezero in temeljito raziskal okoliška, manjša jezera. Kdor ga še ni obiskal, mu ga toplo priporočam in naj si že v naprej rezervira prenočišče, ker zna biti v vrhuncu sezone problem najti prostor za prespati po ugodni ceni.

Vsem želim srečno na dveh kolesih in predvsem varno na cesti!

 

Continue Reading

Motoristi, vabljeni na delavnice!

 

Motoristi, ustrezna priprava na novo motoristično sezono je izjemno pomembna. Zato vas vabimo, da se udeležite preventivnih prireditev, kjer vam bomo policisti skupaj s predstavniki drugih institucij, motorističnih klubov idr. svetovali, kako najbolje poskrbeti, da bo motoristična sezona prijetna in varna.

PU Novo mesto

  • ponedeljek, 2. april 2018, od 10. do 13. ure (Mirna Peč): tradicionalni blagoslov motoristov in motorjev. Policisti motoristi bodo predstavili svoje delo in opremo, obiskovalci pa bodo lahko svoje spretnosti varno preizkusili tudi na posebnem trenažerju, t. i. simulatorju varne vožnje. Ogledali si boste lahko posnetke videonadzornega sistema Provida in druge posnetke policije, ki se nanašajo na varnost motoristov. Spoznali boste lahko tudi delo policistov z ostalih področij, policisti pa vam bodo tudi preventivno svetovali. Za najmlajše pa bosta skrbela policijska medveda, policist Leon in policistka Pika.
  • sobota, 7. april. 2018, od 9.30 do 16. ure (Raceland, center varne vožnje Krško): na dogodku bo policist motorist, ki je sicer tudi inštruktor, predstavil prvine varne vožnje z motorjem, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda itd. Tisti, ki boste svoje spretnosti želeli preizkusiti na popolnoma varen način, pa boste ob budnem očesu policijskega inštruktorja to lahko storili na simulatorju varne vožnje z motornim kolesom.
  • nedelja, 8. april 2018, od 9. do 13. ure (Krmelj, parkirišče pred podjetjem Armat): preventivna delavnica za motoriste, na kateri bo sodeloval tudi policist motorist. Ta bo predstavil prvine varne vožnje, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog.
  • sobota, 14. april 2018, od 10. do 15. ure (Sevnica, parkirišče Športnega doma na Prvomajski ulici v bližini bazena Sevnica): udeležite se preventivnega dogodka za varno motoristično sezono. Poleg policistov Policijske postaje Sevnica bo na dogodku tudi policist motorist, ki bo predstavil prvine varne vožnje, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog.
  • sobota, 21. april 2018, od 9. do 12. ure (Novo mesto, parkirišče pri Centru srednjih šol): preventivna delavnica za večjo varnost motoristov. Na dogodku bo sodeloval tudi policist motorist, ki bo predstavil prvine varne vožnje, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog. Spoznali boste lahko tudi policiste Policijske postaje Novo mesto, ki vam bodo predstavili zanimivosti policijskega dela, pri njih pa lahko poiščete tudi preventivne nasvete za večjo varnost.

PU Celje

  • sobota, 21. april 2018, ob 10. uri (poligon Centra varne vožnje ZŠAM na Ljubečni): sodelovali bodo predstavniki Nujne medicinske pomoči Šmarje pri Jelšah, Poklicne gasilske enote Celje, Javne agencije RS za varnost prometa in predstavniki ZŠAM Celje. Policisti Postaje prometne policije Celje bodo na poligonu prikazali prvine spretnostne vožnje, svoje motoristične spretnosti pa bodo lahko na poligonu pod budnim očesom policistov preizkusili tudi motoristi. Policisti ter predstavniki sodelujočih interventnih služb bodo prikazali primer obravnave prometne nesreče ter reševanje poškodovanega v prometni nesreči.

PU Ljubljana

  • sobota, 14. april 2018, med 9. in 16. uro (parkirišče pred TC Moto Shop, Leskoškova 12 v Ljubljani): otvoritev motoristične sezone in prireditev Varno z motorjem 2018. Motoristi si bodo lahko ogledali različne aktivnosti in predstavitve opreme. Potekalo bo tudi “žegnanje” motorjev. Policisti Postaje prometne policije Ljubljana in Specializirane enote za nadzor prometa bodo na ogled postavili policijsko motorno kolo z opremo in vozilo z videonadzornim sistemom Provida, ki ga uporabljajo za nadzor nad prehitrimi vozniki. Ti namreč ogrožajo varnost vseh prometnih udeležencev. Na dogodku sodelujejo še predstavniki avtošol, tehničnih pregledov, moto društev, ekipi pa se bo pridružil tudi motorist reševalec, ki bo z vami delil tudi svoje izkušnje.
  • sobota, 14. april 2018, med 10. in 14. uro (asfaltna športna površina pri Občini Trbovlje): preventivna prireditev Policijska izkušnja kot nasvet, ki jo organizira ZŠAM Trbovlje. Na prireditvi bodo svoje izkušnje z vami delili tudi gasilci in policisti. Policisti Postaje prometne policije Ljubljana vam bodo na postavljenem poligonu predstavili prvine varne vožnje z motornim kolesom, kot so osmica, slalom med stožci, varno ustavljanje, pravilno usmerjanje pogleda in vse prevečkrat pozabljena pravilna drži rok in nog. Ogledali si boste lahko tudi vozilo z videonadzornim sistemom Provida.
  • sobota, 19. maj 2018, od 10. do 13. ure (Sokolska ulica v Ivančni Gorici): preventivna prireditev Motorist za vedno. Policisti motoristi bodo na poligonu prikazali prvine varne vožnje z motorjem. Skupaj z ostalimi službami pa bodo predstavili tudi pravilni postopek nudenja prve pomoči poškodovanemu motoristu. Na dogodku, ki ga organizira ZŠAM Ivančna Gorica, sodelujejo še Občina Ivančna Gorica, SPV Ivančna Gorica, policisti Policijske postaje Grosuplje in Postaje prometne policije Ljubljana, Zdravstveni dom Ivančna Gorica, Reševalna postaja Ljubljana, motoristični klub Fire Grup Ivančna Gorica, AMD Šentvid pri Stični, Oldtimer klub Škofljica, Goldeing klub Dolenjska, Šola vožnje ZŠAM Grosuplje in gasilci iz PGD Stična.

PU Maribor

  • nedelja, 6. maj 2018, med 9. in 13. uro (na platoju pred gasilskim domom v Pernici): po blagoslovu motorjev bo sledila še preventivna delavnica za motoriste. Na prireditvi, ki jo organizira moto klub Perniški asi, bodo policisti predstavili simulator vožnje z motornim kolesom in postavili priročen poligon za vožnjo z motornimi kolesi, na katerem bosta policista motorista predstavila spretnostno vožnjo in svetovala motoristom pri njihovi vožnji na poligonu. Vsak udeleženec bo imel možnost, da se tudi sam preizkusi v vožnji, ob upoštevanju vseh elementov za varno udeležbo (tehnična izpravnost motornega kolesa, izpolnjeni zakonski pogoji za udeležbo v cestnem prometu).

PU Koper

  • sobota, 7. april 2018, od 9. do 17. ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na olga.kobal@dars.si ali darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
  • sobota, 21. april 2018, od 9. do 17. ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na   olga.kobal@dars.si ali   darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
  • sobota, 12. maj 2018, od 9. do 17. ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na   olga.kobal@dars.si ali   darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
  • sobota, 19. maj 2018, od 9. do 17. Ure (avtocestna bazi Postojna, Industrijska c. 3): DARS organizira brezplačno usposabljanje in trening varne vožnje za voznike motornih koles. V teoretičnem delu se bodo motoristi seznanili z “novimi” znaki, s križišči brez semaforjev, dobili odgovore na številna vprašanja, nekaj besed pa bo namenjenih tudi pooblastilom Policije. V praktičnem delu pa se bodo lahko udeležili treninga varne vožnje na poligonu, kjer bo vsak motorist deležen osebnega pristopa. Seznanili se bodo tudi s pravilnim nudenjem prve pomoči in se naučili ravnanja z defibrilatorjem. Svoj delo bodo predstavili tudi gasilci. Na dogodku sodelujejo policisti Postaje prometne policije Koper, predstavniki Zdravstvenega doma Postojna, Prostovoljnega gasilskega društva Pivka, Sveta za preventivo Občine Postojna, Javne agencije RS za varnost prometa. Zaradi omejene velikosti skupine je potrebna prijava, in sicer preko e-pošte na   olga.kobal@dars.si ali   darjan.kapelj@dars.si, več informacij pa dobite tudi na (05) 700 24 53.
Continue Reading

Navigacija WayteqXrider GPS je prijetno presenečenje

 

Podjetje Garmin je bilo med prvimi ponudniki navigacije za splošno rabo na svetovnem tržišču. Verjetno je že marsikdo med nami uporabljal navigacijo Garmin ali pa vsaj slišal zanjo.

Razvoj se je zaradi pametnih telefonov nekoliko upočasnil, zdaj nam že vsak pametni telefon ponuja možnost navigacije z uporabo aplikacij s kartografijo.

Do pred kratkim sem tudi sam redno in po potrebi uporabljal navigacijo iz telefona, a sem žal imel kar nekaj težav v vročih poletnih dneh zaradi pregrevanja baterije ali pa zaradi dežja, luž, blata v slabih vremenskih pogojih. Ves čas sem uporabljal licenčni program Sygic in še danes ga, ko sem v vozilu brez vgrajene navigacije.

Nekako tri zime nazaj sem se odločil, da bom telefon zamenjal za pravo navigacijsko napravo in se s tem izognil sitnostim, ki sem jih doživljal v manj idealnih vremenskih pogojih. Najprej sem si ogledoval originalno BMW-jevo navigacijo, ki je sicer znamke Garmin, a me je takoj odvrnila pretirano visoka cena. Predvideval sem, da ne more biti tako pretirano boljša od nekaterih drugih znamk oz. prepričan sem bil, da ne nudi petkrat več od ostalih. V zimskem času sem imel več časa za raziskovanje in primerjave, tako, da sem prebrskal razne forume in si ogledal teste na Youtube.

Naletel sem na navigacijsko napravo WayteqXrider, ki so jo zelo pohvalili glede cene in uporabnosti. Ob brskanju po spletu sem našel tudi slovenskega zastopnika opreme Wayteq, s katerim sem stopil v stik. Izredno prijazen zastopnik mi je postregel z obširnimi informacijami in tako sem se, prepričan v dober nakup, zanj brez obotavljanja tudi odločil.  Da sem lahko omenjeno napravo hitro in enostavno priklopil na obstoječo napeljavo za navigacijo sem si pri BMWju naročil konektor, s katerim sem v dveh minutah priklopil na napajanje svojo novo navigacijo.

Navigacijska naprava Wayteq je zasnovana za motoriste, kar pomeni, da je popolnoma vodoodporna in da ji dež ali blato ne bosta prišla do živega. V navigacijsko napravo se lahko povežemo s pametnim telefonom ali s čelado preko  Bluetooth brezžične povezave. Navigacija ima še veliko drugih uporabnih programov in ni nikakršnih ovir za uporabo zaslona na dotik ko imamo na rokah rokavice. Zaslon je velik 4,3-palce, vgrajen ima procesor  DualCoreARM Cortex A7 800 MHz, z delovnim pomnilnikom 256MB in notranjim spominom 8GB. Povečamo ga lahko z Micro SD kartico do 32GB. Z Wayteqom sem prevozil že več kot 25.000 kilometrov po Jugi, po bližnji zahodni in severni Evropi, malo manj proti vzhodu in povsod sem vedno brez zapletov prišel na cilj.

Pri nakupu sem se določil za napravo z vnaprej naloženo programsko opremo Sygic 3D, a kljub temu uporabljam programsko opremo iGo, ki sem si jo sam dodatno naložil, ker mi deluje prijaznejše za uporabo.  V vsem tem času uporabe sem ugotovil, da ima samo en manjši minus glede svetilnosti, konkretno gre za to, da je na zaslonu slabša vidljivost v sončnih dneh, ko imamo sonce v hrbet. Kako je s tem pri drugih navigacijskih napravah, ne bi vedel!

Wayteq je po moji izkušnji odlična izbira glede kakovosti, uporabnosti in razmerja med ceno in kvaliteto. Pri uvozniku sta na izbiro dva kompleta, eden brez kartografije za 115€ in drugi s kartografijo za 160€. Komplet vsebuje že vso potrebno opremo za takojšno uporabo na motorju. Kljub temu, da je namenjena za motorje, so kompletu dodali še vse pripomočke za uporabo v vozilu.

Toplo priporočam! Napravo lahko kupite pri uvozniku www.wayteq.si

Continue Reading

Veter v laseh še zadnjič

 

Mesec Oktober je v izteku, poslavlja se tudi »babje poletje« ali »indijansko poletje«, kakor kdo imenuje to dobrodošlo, nenadejano pozno jesensko izobilje sonca in toplote. Pa sem oblačnemu dnevu navkljub, letos še zadnjikrat sedel na motor v tej iztekajoči se sezoni 2017.

Za 21 Oktober je nenavadno toplo, česar tega ni za precenjevati, saj se v roku nekaj ur ohladi za samo par stopinj, ki jih na motorju preklemano dobro začutiš. Torej, primerna oprema in topla oblačila na zalogo.

Pa sem naložil še svojo boljšo polovico in zapeljala sva se na Krk. Žal je bila napoved za te kraje vseeno malo lepša, midva pa sva imela celo pot oblačno, s temperaturami med 12°C in 17°C. Napovedanih 20°C sva pogrešala. Ob tem letnem času vsaka stopinja šteje. Na poti sva srečala še nekaj malega nadobudnih slovenskih motoristov, ki so verjetno ravno tako, kot midva,  še zadnjikrat v sezoni zapeljali na lepše svoje dvokolesne konjiče .

Danes sem dodal dodatnih 362 kilometrov na že prevoženih 17.388 kilometrov in s tem letos prevozil kar lepih 17.749 kilometrov. Zaradi opravljene kilometraže sem v  letošnji sezoni kar dvakrat obiskal servis in enkrat zamenjal pnevmatike. Res si ne predstavljam, da bi vozil z obrabljenimi, kot nekateri motoristi, ki sem jih srečal na nekaterih svojih poteh. Dobre gume za dober oprijem in dobre zavore so ključnega pomena pri vseh vozilih, pri motorju pa sploh.

Letos sem obiskal veliko novih krajev, kdaj pa kdaj v enem dnevu prevozil kar preveč kilometrov in prvič od kar sem motorist, me je namočilo do gat in da sem iz škornjev zlival vodo. Tisto soboto naju je nenadno, vztrajno in močno deževje spremljalo najmanj dve uri. V celi sezoni sem, sva in smo doživeli veliko lepih trenutkov, ki si jih bom zapomnil za vse čase. Kadar sem na motorju, se mi odpre nov svet in okolico sprejemam drugače kot v avtomobilu. Res, da smo motoristi in motoristke na motorju bolj ranljiva kategorija, a kljub temu, če voziš z glavo, po pameti in pozorno spremljaš vse druge v prometu, bi moral vsak motorist, motoristka zaključiti sezono čil in zdrav in v enem kosu. Potrebne je res tudi nekaj sreče,  saj vemo, da je potniki na Titaniku niso imeli. Med vozniki avtomobilov in motorjev se še vedno najde kakšen odstotek  “norcev”, ki brezglavo, neodgovorno drvijo in včasih celo brez prave zaščitne opreme. Število motoristov se zadnja leta zelo povečuje. Upam, da bo vsako leto več zavedanja glede varnosti in manj smrtnih žrtev na cestah.

Na mojih motorističnih izletih je tudi letos šel južni veter, saj sem letos ponovno potoval po bivši jugi. Vedno znova najdem neke zanimive poti v nove kraje in srečam zelo gostoljubne, prijazne ljudi navkljub ponekod skromnim razmeram. Na tej poti me vedno spremljajo ugodne cene, dobra nastanitev in postrežba ter neokrnjene naravne lepote. Za pot po bivši jugi sem si vzel šest dni in dnevno prevozil okoli 280 kilometrov. Letos sem imel veliko enodnevnih in vikend izletov, saj si zaradi poslovnih obveznosti težko privoščim odsotnosti med tednom. Med zanimive enodnevne izlete lahko štejem Großglockner, po naše Veliki Klek, visok 3.798 mtr, ki mi je postregel s prekrasnim vremenom in prazno cesto, saj sem do vrha srečal le dva motorista in eno osebno vozilo. Razlog za prazno cesto je tičal v vremenski napovedi, ker so za tisti dan napovedovali sam dež. Zaradi neučakanosti sem se tisto jutri zbudil že ob 4ih zjutraj, res je deževalo kot iz škafa. Čez dobro uro mi je zvonila budilka, o dežju pa ni bilo več ne duha ne sluha. O njem je pričala le še mokra cesta. Zato sem se hitro uredil, opremil in odpravil na pot. Izkazala se je kot pravilna, odlična odločitev in še danes se mi smeji, ko pogledam video posnetek tiste vožnje, polne užitkov in čudovitih vtisov. Včasih je pač dobro reskirati.

Drug zanimiv poletni izlet je bil čez prelaz Passo Stelvio v Italiji, ki sem ga prevozil iz vseh treh smeri in to v enem dnevu. Proti Stelviu sem jo ubral čez avstrijski Villach, Spittal in Lienz, nato čez italijanski Brunico, Bolzano in Merano, kjer so številni in veliki nasadi jablan, zato se je to dolina jabolk. Še danes ne vem od kje sem imel tisti dan toliko energije in volje, da sem lahko prevozil kar 960 kilometrov v enem samem kosu. S seboj sem imel veliko količino vode, energijske hrane in na vsaki dve uri sem si privoščil nekaj minut za počitek. V prvotnem načrtu je bila nočitev v Bormiu, a kaj me je gnalo tisti dan, mi še danes ni jasno. Zaradi prevelikega prometa čez prelaz Stelvio nisem prav nič užival, saj sem moral ves čas paziti na kolesarje, prehitre motoriste, avtomobiliste in celo avto dome. Avstrijski Großglockner mi je resnično postregel z veliko večjo mero užitka.

Bolj ko rineš po  serpentinasti cesti, vsekano v goro proti 2.757 mtr visokemu vrhu, manj je bankin. Vročina iz doline se počasi pretaplja v hlad. Na vrhu sem jo mahnil v dolino na drugo stran, proti italijanskemu Bormiu, po izredno lepi cesti, precej bolj položni, kot na oni stran, z lepimi panoramskimi vedutami na poti. V Bormiu sem se odločil, da spal ne bom, ker me je razganjalo od želje po raziskovanju. Zato sem se vrnil po isti cesti in jo pod vrhom Stelvio mahnil še proti Švici. Zanimiv cestni odcep tam v gori, ki sem ga želel raziskati. Nekaj ceste proti dolini v Švici sem prevozil, obrnil in se vrnil na Stelvio, od tam pa spet dol v dolino jabolk in po isti poti nazaj proti domu, z rednimi, pogostimi postanki. Za pot tja in nazaj, z vsemi številnimi, kratkimi postanki, sem porabil 13 ur. Zanimiv, vzdržljivostni izlet, čeprav prvotno ni bil zamišljen tako.

Med enodnevnimi izleti so tu Hrvaški nacionalni park  RT Kamenjak, Pula oziroma kar  precejšen del hrvaške Istre, Mangart, Bovec, Predel, Idrija, večji del zahodne Slovenije, Logarska dolina, Avstrijska Koroška in še mnogo drugih krajev po Sloveniji in izven.

S prijatelji iz Obrtno-zborničnega motorističnega kluba Bikersi Maribor smo za vikend prevozili Blatno jezero na Madžarskem in okusili precej dobre hrane. Upam, da bomo v novi sezoni našli kaj več časa za skupne obiske lepih destinacij, ki jih v Sloveniji in bližnji okolici pri sosedih ne primanjkuje.

Čez zimo me zdaj čaka nekaj dela, da napišem kakšen krajši povzetek omenjenih izletov in naredim še kakšen nov načrt za prihajajočo motoristično sezono. Že zdaj priznam, da me vleče na jug čez Albanijo, vse do Grčije. Tu je še neizpolnjeno potovanje po Korziki ali Sardiniji, ki mi je letos zaradi dogovorov z nepravimi ljudmi v zadnjem hipu propadlo. Na koncu pravzaprav brez posebnega obžalovanja,  z zavedanjem, da se vse vedno zgodi z nekim pravim razlogom. Ta izlet vsekakor še pride na vrsto.

Vsem ljubiteljem motornih koles in vsem tistim, ki boste to še postali,  želim veliko varnih kilometrov in vzajemnega spoštovanja med vsemi udeleženci v prometu.

Želim vam prijetno zimovanje.

Continue Reading

6 dnevni izlet po jugi

 

Zaradi številnih obveznosti žal dajem svojega konjička precej na stran in vse potopise pišem z veliko zamudo. Bivšo jugo sem z motorjem prvič obiskal leta 2015 in te dni že tretjič, a tokrat sem se odločil, da takoj opišem doživljaje na tej pot. Vedno znova in znova me vleče na jug, saj sem velik ljubitelj morja, prijaznih ljudi, prečudovite, neokrnjene pokrajine in praznih cest. Vsako potovanje po jugi z motorjem mi je  pustilo izjemno lepe spomine. Južna smer je seveda tudi cenovno dosti ugodnejša od zahodne ali severne Evrope.

Kot kaže se letošnja motoristična sezona poslavlja hitreje kot po navadi, saj imamo že od sredine septembra nenaklonjeno vreme v smislu nizkih temperatur in ogromno deževja. Verjamem, da se bo za koga v oktobru vseeno še našel kašen topel, lep dan za krajši motoristični potep. Meni se je med enim in drugim deževjem nasmehnila sreča, posrečilo se mi je ujeti nekaj lepih dni, ki sem jih zapolnil s tem potovanjem in zadovoljen sem zaključil letošnjo motoristično sezono. Letos sem prevozil dobrih 16.000 kilometrov.

V začetku Septembra sem se začel spraševati o tem kdaj naj bi bil idealen čas za izlet po jugi. Odločil sem se, da bo to zadnji teden v mesecu. Bolj, ko se je približeval dan odhoda 27.9., bolj pozorno sem spremljal vremenske napovedi za mojo začrtano pot. Upal sem na izboljšanje. Napovedi so bile k sreči kar obetavne in na vidiku končno nekaj dni brez padavin. Dan pred odhodom sem še zadnjič pogledal vremenske karte in dokončno spakiral vse tri kovčke za na pot.

Notranji nemir me je že zarana spravil pokonci, preveril sem, če imam vse potrebne dokumente in brez odlašanja zajahal svoj dvokolesnik. Tokrat sem za potovanje  izbral povsem novo, drugačno pot in naredil tudi kakšen ovinek več kot običajno. Cilj prvega dne je bil  prevoziti dobrih 320 kilometrov do kraja Vrtoče v Bosni. Iz Ljubljane sem jo ubral do Kočevje in nato skozi Črnomelj,  kjer sem za nekaj kilometrov zašel in sem mejni prehod prečkal pri Sečjem selu. Temperature so se pri prečkanju Krajinskega parka Lahinj spustile kar do 8,5*C. Od Karlovca naprej sem se  »prebijal« skozi številne vasi do Slanj, Grabovec in hrvaško-bosansko mejo prečkal na mejnem prehodu Izačić. Tokrat je prečkanje meje minilo hitro, medtem, ko sem tu lansko leto čakal vsaj eno uro. Po prehodu sem si privoščil krajši postanek v vaški kafani in se pogrel s čajem. Kava, čaj ali sok se v Bosni dobi za 1 bosansko marko (0,5€). Žal me je skozi cel prvi dan spremljala oblačnost, temperature pa so se gibale med 13 in 15*C. Od postanka pa do cilja mi je ostalo le še 48 km. Cesta se je vila skozi Bihač, Pritoka, Dubovsko in na koncu Vrtoče kjer sem na ranču Čardaklije načrtoval prvo spanje in počitek. Ta ranč poznam že od predzadnjega potepanja in tudi tokrat sem si ga izbral za sproščujoč postanek. Vedno znova sem navdušen nad prijetnim ambientom, gostoljubnostjo, odlično hrano in zelo ugodnimi nočitvami. Noč je minila hitro in po dobrem zajtrku sem se spočit, poln energije podal po novih poteh do Sarajeva.

Drugi dan se je pričel z oblačnim vremenom in s temperaturo 13*C, a sem bil optimist. Temperature naj bi se nižje dol na poti dvignile, če nič prej, ob morju zagotovo. Za drugi dan sem planiral obisk Sarajeva, saj ga še nikoli doslej nisem obiskal, niti obvozil. Pot do Sarajeva je potekala skoraj tekoče, za popestritev je vseskozi skrbela množica stacionarnih radarjev in policajev. Na srečo stacionarni radarji slikajo samo od spredaj tako, da ne pričakujem nobene »razglednice« iz Bosne. S policaji sem imel tudi kar nekaj sreče, oni pa z mano manj, kar ni bilo najboljše za njihovo kaso. Pot je potekala skozi Bosanski Petrovac, Ključ, Mrkonjić Grad, Jajce, Donji Vakuf, Travnik, mimo Zenice do Vogošća in v center Sarajeva. Skozi center je bila vožnja precej napeta, saj Sarajevčani vozijo divje in kaotično. V Sarajevu si v naprej nisem rezerviral prenočišča, saj sem predvideval, da je v tem času prostih veliko apartmajev ali sob. Slučajno sem se ustavil na Baščaršiji z namenom, da se s pomočjo  zemljevida malce orientiram. V tistem trenutku se pripelje skuter in na njem prijazen možakar srednjih let. Prijazno me pozdravi in povpraša če iščem prenočišče. Za trenutek otrpnem, hip za tem se vendarle izjasnim, da prenočišče še iščem. Iz žepa izvleče mobilni telefon in mi pokaže slike svoje nove, varovane hiše in apartmaja, ki ga oddaja. Skupaj se zapeljeva nekaj 100 metrov naprej in v ozki uličici se odprejo velika garažna vrata, za katerimi  se skriva nov ML420. Motor sem lahko parkiral kar v njegovi garaži. Takoj sem vedel, da mi je bila sreča mila in jasno je bilo,  da bom danes spal v luksuznem apartmaju. Za ceno nisem spraševal, le po tihoma sem upal, da me drugo jutro ne bo vrglo na rit. Prijazen lastnik me je takoj pogostil s pravo, izvrstno turško kavo, o kakršni lahko pri nas samo sanjaš. Ob kavi sva poklepetala iz kje prihajam in kam me še vodi pot. Na svojem  zemljevidu mi pokaže kje so gostilne z dobro jedačo in ne predrage. Res sem večerjal v priporočeni gostilni in naročil njihovo hišno mesno specialiteto, ki je bila noro dobra, odlična. Dnevi so že krajši, hitro se stemni in ob 19ih je bilo temno kot v rogu. V apartma sem se vrnil okoli 21ih, se šel osvežiti in zleknil v mehko posteljo. Zjutraj, pred odhodom me je lastnik spet prijetno presenetil s kavo in z ugodno ceno nočitve. Za konec najinega srečanja  me je še opremil z nekaterimi koristnimi nasveti za pot proti Podgorici.

Iz Sarajeva sem na hitro pobegnil iz naraščajoče gneče. Tretji dan so se ovinki stopnjevali in obetal se je lep dan.  V planu sem imel  prevoziti cesto na 1.954 m nadmorske višine. Na karti je ta cesta označena z M18 in se vije od Lukovica, Trnovo, Varoš, Miljevina, kjer se cesta prične vzpenjati. V okolici ni življenja. Tu sem prvič naletel na  kakšnih 200 metrov slabe ceste (zaradi nedokončanih del je ostal makadam).  Vsake toliko sem se peljal mimo rdeče opozorilne table za nevarnost min in vsakokrat te stisne v želodcu.  Ob reki Drini je več raftarskih naselij, dobesedno sredi niča gradijo nova eko mostiščarska naselja z bazeni ipd. Očitno je raftanje po Drini zelo IN. Sicer pa nič čudnega, saj je tu narava izjemno lepa, pristna, neokrnjena.

Na mejnem prehodu Hum je trajalo kar nekaj časa, da so vsakemu posebej zelo skrbno ali bolje rečeno »lagano« pregledali dokumente. Ob čakanju na prehod meje sta se za menoj pripeljala še dva ambiciozna slovenska motorista iz Murske Sobote. Takoj je nanesla beseda in zaupala sta, da imata na voljo tri dni za načrtovanih  2.000 kilometrov, vse do morske obale v Albaniji in nazaj. Po prehodu prve meje se nam je zatikalo tudi pri prečkanju druge meje, kjer je bila kolona še daljša kot malo prej na oni strani. Vsi se spogledujemo in sprašujemo, če si upamo prehiteti kolono, a nekega pravega poguma na koncu le nismo zbrali. Lepo se postavimo v vrsto, eden od prekmurcev  se le odpravi peš do policaja, da ga vpraša če lahko prehitimo vrsto, da bi se izognili čakanju na motorju. Odgovor mi je bil jasen iz policistove geste, ki sem jo videl od daleč in razumel sem, da bomo tako kot drugi, tudi mi počasi prišli na vrsto. In smo res in to res počasi! Od meje se začne cesta postopoma spuščati. Vije se po dolgi soteski, na vsaki strani so velika skalnata pobočja, na dnu teče reka Piva, veliko je neosvetljenih skalnatih predorov. Naenkrat se pred očmi pojavi tako velik jez, da ti vzame dih, za njim sledi čudovito Pivsko jezero. Tako velik jez sem videl prvič in tudi to prečudovito jezero, kjer je voda kristalno zelene barve. Kar nekajkrat sem se moral ustaviti, da sem užival v teh prelepih razgledih. To cesto priporočam vsem, ki vas bo pot zanesla na jug. Na karti jo najdete pod E762. Ko se pripeljemo do mostu, ki vodi v Plužine, stoji tam tabla za Durmitor in smerokaza za Trsa ter Žabljak. Tu se pričnejo prave ride za motoriste in vse do vrha Durmitorja sem srečal samo eno vozilo. Sama cesta ob jezeru, cesta na Durmitor je božanska in jo priporočam vsakemu motoristu ali strastnemu avtomobilistu. Pričakoval sem, da bodo na vrhu Durmitorja nizke temperature in se že pri odhodu iz Sarajeva oblekel bolj toplo. Pri vzpenjanju proti vrhu sem imel vključeno ogrevanje ročk, saj se je temperatura drastično nižala. Pokrajina je bila zaradi  nizkih temperatur že porumenela, a kljub temu sem imel prečudovite razglede na neokrnjeno naravo. Na najvišji cestni točki je potovalni računalnik pokazal le 3,5*C. Bolj, ko sem se približeval Podgorici,  boljša je bila cesta in vse več dolgih ovinkov, ki dopuščajo bolj dinamično vožnjo. Iz Durmitorja se pot nadaljuje skozi Šavnik, Stuba, Niksič, Frutak, Beri in Podgorico, kjer sem se ustavil in prenočil. S pomočjo Airbnb in googla sem kaj hitro našel apartma in se brez rezervacije dogovoril le za 20€.

Četrto jutro je bilo prvo sončno jutro brez oblačka na nebu in ugodno temperaturo 16*C že  ob 8ih zjutraj. Takoj mi je bilo jasno, da se mi obeta čudovit potovalni dan, lepi razgledi iz obalne ceste in obisk Dubrovnika. Iz Podgorice sem se vračal na Niksic mimo Slanega jezera, Spili, mejni prehod Ilino Brdo v Bosno za Župo, Trebinje, Ljubovo in spet na mejni prehod Brgat Gornji, mimo cerkve Rkt Crkva sv.Ane vse do morja in z veseljem nadaljeval proti Dubrovniku. Vse bližji je bil Dubrovnik, vse višja je bila temperatura. Na počivališču, na razgledni točni nad Dubrovnikom je obvezen postanek za par fascinantnih fotk in nekaj malega počitka.  Merilnik mi je na počivališču kazal 24,5*C . Lepo je občutiti še zadnji kanček poletja, ki ga v kotlini že nekaj časa ni več. Zaradi obsedenega stanja s turisti v Dubrovniku sem šel mimo in z mojim obiskom ni bilo nič. Hitro sem napredoval proti Makarski. Nič ni lepšega, kot to, da imaš pred seboj veliko ovinkov, dobro cesto, ki poskrbi za dober oprijem, lep razgled na odprto morje in malo prometa. Ko se voziš ob morju in vidiš vse te prelepe zalive in morsko prostranstvo, ki mu ni videti konca, ne moreš, da se ne bi vprašal zakaj je Hrvatom toliko do našega »Piranskega bajerja«. Morja imajo toliko, da ne vejo kaj bi z njim. Da sem prišel iz Podgorice do Makarske, sem mejo prečkal kar šestkrat, a najhitreje je šlo skozi Neum. V tem bosanskem predelu sem se ustavil, da sem do vrha natočil v svojega konjička, si odpočil in se okrepčal z lokalnimi dobrotami. Zadovoljen sem nadaljeval pot proti mestecu Komarna, kjer cesta zavije v notranjost za nekaj deset kilometrov  in pri kraju  Baćina pridemo spet ven k morju, s prelepim pogledom na obzorje. Od Ploč do Makarske sem potreboval še 55 kilometrov vožnje, ki je minila kot bi mignil. V Makarski je še preveč bogata ponudba sob in apartmajev. Na vsaki drugi hiši visi tabla »apartmani« ali »sobe«. Najprej sem se ustavil pri novejši hiši, kjer je lastnica s prstom pokazala na apartma v tretjem nadstropju, hkrati pa  si je zaželela preveč denarja. Ta opcija je k sreči takoj odpadla. Nič mi ni dišalo, da bi nosil vse tri potovalne kovčke v tretje nadstropje. Nasproti hotela Dubrovnik sem našel starejšo hišo, kjer so ponujali sobe.  Z gospodarjem sva se hitro dogovorila za ceno, čeprav me je sprva presenetil z izjavo, naj zdaj izven sezone kar sam  postavim ceno. Sklenila sva posel in ga zapečatila z rakijo.

Tudi peti dan me je skozi okno prebudilo krasno sonce. Z veseljem sem hitro vstal, pozajtrkoval in spakiral vse potrebno za na pot. Ob pol devetih sem se turistično in na »easy« odpeljal iz Makarske proti Zadru, kjer sem načrtoval peti postanek. Dan je bil fenomenalen, temperatura optimalna, cesta spet bolj kot ne prazna in zaradi precej novih pnevmatik sem vozil v ovinke bolj dinamično kot običajno. Med vikendi pridejo na plano tudi »vaški« motoristi s cestaki. Nekateri od njih sploh nimajo registrskih tablic ali pa jih enostavno prelepijo, da potem brezskrbno divjajo v ovinke in se izživljajo na polno. Prvotno sem načrtoval svoj naslednji postanek v Zadru, a sem zaradi odličnih vremenskih razmer pot podaljšal do Karlobaga. Ob prihodu sem se takoj počutil  zelo domače, saj so bili tam parkirani sami slovenski motorji in iz treh gostiln se je slišal materin jezik. Iz Ljubljane do Karlobaga je le 240 kilometrov in vsi tisti željni adrenalina lahko na en mah prevozijo to relacijo v enem dnevu. Tudi v tem kraju sem v prvo našel apartma za solidno ceno. Ko je sonce zašlo pa je v trenutku postalo zelo hladno in za povrh je pričela pihati močna burja. Ta noč je minevala počasi, saj mi žvižganje okoli hišnih vogalov ni pustilo sladko spati. Zjutraj sem se prebudil v tišini in soncu, kar mi je v trenutku vlilo novega veselja za nadaljevanje poti proti domu.

Žal je prišel na vrsto zadnji, šesti dan, čas za povratek v običajno rutino z veliko dela.  Na poti proti mejnemu prehodu Rupa sem že po malem premišljeval o tem kaj vse me čaka v elektronskem predalu, koliko računov v nabiralniku in kako hladno bo doma. Do Rijeke je bilo toplo, od tam do Postojne pa mračno in hladno. Iz kilometra v kilometer mi je postajalo čedalje bolj jasno, da je poletja konec, s tem pa je konec tudi  motoristične sezone za leto 2017.

Potovanje bi z veseljem ponovil in ga v letu 2018 vsekakor tudi bom. Svoj skrajni cilj bom prestavil na park Karavasta v Albaniji. Na tem šestdnevnem potovanju po bivši jugi sem v šestih dneh prevozil 1.759 kilometrov. Pretežni čas sem vozil po praznih cestah, polnih lepih zavojev, s čudovitimi razglednimi točkami, s pogledom na neokrnjeno naravo brez industrije. Vozni park v Bosni in bližnji okolici je precej  siromašen. Pretežno se po cestah vozijo Golfi II ali III, sem ter tja kakšen Audi in Lada Niva. Temperature so se gibale od pičlih 3,5*C in vse do 24,5*C.

Glede na to, da je bilo to »turistično potovanje« sem na celi poti porabil le 72 litrov goriva za 85 €. Za prenočišča sem vsega skupaj odštel 75 €, za odlično hrano in pijačo  na poti pa še 100 €. Celotni strošek 6-dnevne poti: 260 €.

1.dan

2. dan

3. dan

4. dan

5. dan

6. dan

Continue Reading

Varna vožnja v sodelovanju s Policijo, ZD Postojna in DARSom.

 

Dne 13. maja se udeležil usposabljanja in treninga varne vožnje. Dogodek so pripravili prometna policija Koper, ZD Postojna in DARS. Vse skupaj je potekalo na Darsovi avtocestni bazi v Postojni, kjer se nas je zbralo 30 motoristov.

Razdeljeni smo bili v tri skupine in krožili med prvo pomočjo, teoretičnim in praktičnim delom, ki se je izvajal na štirih različnih poligonih.

Pri prvi pomoči smo obnovili znanje oživljanja, uporabo defibrilatorja, kako pomagati ponesrečencu v različnih okoliščinah, kakšne so lahko poškodbe pri motorističnih nesrečah itd. Vsak udeleženec ja lahko preizkusil oživljanje, vse skupaj pa je spremljala in vodila izkušena medicinska delavka Erika iz urgentne službe ZD Postojna.

Po prvem izobraževanju prve pomoči smo se preselili na zunanje površine, kjer so policaji iz prometne policije Koper pripravili štiri različne poligone. Prva vaja za ogrevanje je bila vožnja med stožci, kjer smo nekoliko ogreli gume, dobili občutek za manevriranje s krmilom za varno nadaljevanje treninga. Vse skupaj je nadobudno spremljal policist in vsakega kandidata popravil, če je bilo to potrebno ali podal samo nasvet za izboljšanje vaje. Drugo vajo smo opravljali v kvadratu, kjer se je izvajala osmica, najprej samostojno in nato s pomočjo policista, saj nam je ta sproti nakazoval kam je potrebno usmeriti svoj pogled in krmilo za čim lažjo in varno izpeljavo vaje. Tretja vaja je temeljila na izogibanju oviri brez zaviranja, zaviranjem s prvo zavoro, zadnjo zavoro in na koncu še z obema zavorama. Tu smo lahko kaj hitro videli, kako je važen pogled naprej in pravilna uporaba zavor, kljub sodobnemu sistemu ABS. Pri zadnji, četrti vaji smo vozili v krogu z drugo prestavo. Krogi so bili trije in začeli smo v zunanjim, ki je bil največji in vsak notranji ožji, težji za prevozit. V praktičnem delu bi pohvalil policiste za trud, za njihovo budno oko, saj so nas ves čas spremljali, popravljali in delili svoje izkušnje iz prakse. Prednost takega tečaja je, da se ti lahko oseba popolnoma posveti, saj smo bili v posamezni skupini le trije ali štirje motoristi.

Zadnje čase marsikdo pripravi trening varne vožnje, a so nekaterim bolj važne številke, saj prihaja na dogodek od 300 do 600 motoristov. Glede na to, da je inštruktorjev vedno premalo v primerjavi s številčnostjo udeležencev, si lahko predstavljate kako in koliko se lahko ti inštruktorji posvetijo posamezniku.

Po zaključku praktičnega dela smo se za nekaj časa preselili v učilnico, kjer nam je policist Klemen z 20 letnimi izkušnjami na motorju pripravil predavanje. Predstavil nam je pravi položaj na motorju, pomen varne vožnje po cestišču, varnostno opremo, pnevmatike, tehnike vožnje, kako je važno spremljati promet pred nami, posledice prehitre vožnje, ukrepe v primeru nesreč in še mnogo drugih uporabnih stvari.

Vse skupaj od praktičnega dela prve pomoči, vaj na poligonu in teorije v učilnici je trajalo približno šest ur. Vsi udeleženci smo lahko v posameznih delih vsem, profesionalnim, izkušenim osebam zastavili vprašanja ali na poligonu brez omejitev ponavljali določeno vajo.

Za “nagrado” smo se za konec v spremstvu policije odpeljali še na skupinsko relacijsko vožnjo, ki je potekala od Postojne čez Planino na Kalce in od tam proti Idriji. V Godoviču smo zavili levo proti Črnemu Vrhu, pot nadaljevali po ovinkastem Colu, zavili proti Podkraju in ponovno pripeljali v Kalce, se vračali čez Planino in zaključili na Avtocestni bazi Postojna.

Takega usposabljanja bi se moral udeležiti vsak motorist najmanj enkrat letno, da bi obnovil znanje prve pomoči in varnega upravljanja motorja.  Vsak zna voziti 200 km/h po ravnini cesti, a vsak se pri taki hitrosti ne zna ustaviti ali pri nižjih hitrostih pravilno speljati ovinek, ne da bi ogrožal sebe in druge udeležence v prometu.  “Tudi za hitrim motoristom se nabere kolona!”

Znova bi se radi zahvalili vsem organizatorjem dogodka: prometni policiji Koper, ZD Postojna in DARSu za tako dobro organiziran dogodek. Upamo, da bo takšnih kvalitetnih dogodkov v prihodnosti še več, kjer naj bi se delalo na kvaliteti izvedenih tečajev varne vožnje in ne le na statistiki udeležencev.

This slideshow requires JavaScript.

Continue Reading

VARNOST NA CESTI IN ZIMSKO SPANJE, USODNA PAST ZA MOTORISTE!

 

 

Motoristični sezoni 2015, 2016 sta bili zelo radodarni glede lepih in suhih dni. Najbolj zagreti motoristi smo v tem času prevozili več kot 20.000 kilometrov, nekateri pa se žal niso vrnili domov. Po statistiki policije se je zgodilo 1.355 motorističnih nesreč, od tega 47 smrtnih, 304 s hujšimi telesnimi poškodbami in 705 z lažjimi. Točni vzroki nesreč niso znani.  Po vsej verjetnosti so možje v modrem v večini primerov zapisali “neprilagojena hitrost”, verjetno pa nikoli, da je krivo slabo cestišče. Za 791 povzročenih nesreč so po statističnih podatkih “krivi”  motoristi sami.

Motoristi lahko za svojo varnost naredimo največ sami. In sicer tako, da smo opremljeni z živimi barvami, prilagodimo hitrost vremenskim razmeram, letnemu času, cestišču, skozi naselja in predvidevamo obnašanje drugih udeležencev v prometu. Zagotovo vseh situacij ne moremo predvideti ali rešiti, v določenih situacijah je potrebno imeti tudi kanček sreče.

Vse več voznikov med vožnjo tipka sporočila, objavlja na socialnih omrežjih ali govori. Verjetno se ne zavedajo, da lahko že sekunda nepozornosti usodno vpliva na njih same in/ali na druge udeležence v prometu. Težko je razumeti zakaj se v 21.stoletju tako redko uporablja sistem Bluetooth, ki je v večini že vgrajen v vozila. V vseh tistih vozilih, kjer ga še ni, se ga lahko dokupi za nekaj deset evrov.

Voznika, voznico, ki tipka ali govori po telefonu vidimo od daleč, saj ta nekoliko vijuga po voznem pasu ali pa vozi prepočasi. V najhujših primerih lahko tak voznik-ca prevozi tudi rdečo luč ali prehod za pešce na katerem je že pešec ali kolesar.

V preteklih sezonah se je kar nekajkrat zgodilo, da sem na kakšni dvopasovnici pripeljal ob bok vozila in opazil voznika-co  klepetati po telefonu. Po nekaj trenutkih, ko me voznik-ca ni zaznal-a, sem s pritiskom na hupo nakazal svojo prisotnost. Nekateri so se  lepo nasmejali in nadaljevali s telefoniranjem, tipkanjem, drugi “kulturno” pokazali sredinca ali namerno zavili v levo in tretji, ki jih je zelo malo, končali z uporabo mobilnika.

Na cesti je vsak dan več vozil in med njimi vse več nestrpnih voznikov, ki ne poznajo nikakršnih manir. Nekateri brezglavo prehitevajo, vozijo prehitro skozi naselja in predore  ter izzivajo usodo drugih. Lahko bi jih poimenoval kar “morilci na štirih kolesih”. Nikakor ne zagovarjam motoristov! Priznam, da so tudi med motoristi norci, ki se požvižgajo na omejitve, kaj šele na varno vožnjo skozi naselja. Dejstvo je, da je na cestah ogromno        avtomobilov in vsak dan več voznikov, ki med vožnjo uporablja pametne telefone za tipkanje sporočil in se ne zavedajo, da je lahko samo en trenutek nepozornosti usoden za njih in/ali druge.

Odsotnost motoristov na cestah čez zimo privede k temu, da nas vozniki osebnih ali tovornih vozil enostavno odmislijo. Na začetku motoristične sezone je v primerjavi s kasnejšimi obdobji vedno več nesreč. K temu botruje zmanjšana pozornost drugih voznikov in nepripravljenost motoristov, ki se po šestih mesecih “zimskega spanja” ponovno zavihtijo na svojega konjička v želji po doživljanju občutkov, ki jih motor ponuja. Konec marca, v začetku aprila, torej po vsaki zimi, ostaja na cestah veliko peska. Zaradi nizkih temperatur v nočnem času je asfalt premrzel, gume imajo iz tega razloga precej slabši oprijem, zato je toliko večja verjetnost, da se zgodi nesreča.

Razne inštitucije za varnost naredijo premalo dobrega, saj na splošno ne spodbujajo ljudi k bolj varni in pametni vožnji. Potrebni bi bili preventivni ukrepi, več obvestil na nevarnosti in posledice, ki se lahko zgodijo vsakemu, ki govori po telefonu, vozi pod vplivom alkohola ali vozi prehitro. Pričakovali bi več preventivnega ozaveščanja vseh udeležencev v prometu ob začetku vsake motoristične sezone.  Ko se zgodi kakšna večja nesreča ali umre večje število ljudi, vsi mediji poročajo o tem kaj in zakaj se je zgodilo, analizirajo in premlevajo dejstva v vse smeri, a takrat je žal prepozno. V nesreči izgubljenih življenj ne moremo več obuditi.  Inštitucije za varnost in mediji bi morali z roko v roki skozi celo leto opozarjati voznike na nevarnosti. Samo visoke kazni žal ne doprinesejo k večji varnosti.

Če bomo želeli zmanjšati število nesreč in nesreč s smrtnimi izidi, je potrebno najprej spremeniti miselnost vseh voznikov in izboljšati kulturo vožnje, ki je že nekaj časa precej na psu.

Vsem motoristom in ne motoristom želim v letu 2017 čim več varnih kilometrov!

Continue Reading

Potovanje po jugu.

 

Tokratni izlet po bivši Jugoslaviji je postregel z dobrimi cestami, raznoliko pokrajino, mesti, prežetimi z revščino, kjer se ponekod še danes vidijo stare rane iz časa vojn, na nasprotnem koncu pa z veliko blišča. Ljudje so bili v vseh državah prijazni in dobri gostitelji. Nekaj napetosti se je občutilo na mejah med Hrvaško in Bosno ter Bosno in Črno goro, kjer policisti in cariniki namerno zadržujejo sosede na mejah. Sam na srečo nisem imel nikakršnih težav in sem lahko hitro nadaljeval pot.

Kot motorist sem užival v vseh ovinkih, ki jih ni primanjkovalo tako po notranjosti kot tudi ob morju. Kilometri so se kar seštevali in vsakodnevno se je številka na števcu povečala za 300 do 400 kilometrov. Juga je za motoriste poceni, v primerjavi s severom ali zahodom. Gorivo se je po poti gibalo okoli enega evra, bivanje od 12 – 30 evrov in hrana z žara od 4,5 – 6,5 evrov na porcijo s pivom.

Na jug bi se vsekakor še vrnil, a na koncu aprila ali v začetku maja, ko so temperature bolj prijetne in je na priljubljenih mestih manj turistov. Če bi imel še teden dni dopusta, bi pot nadaljeval proti Grčiji. A to bo trenutno ostalo v načrtu za naslednjo motoristično sezono. Sedaj moram najprej temeljito očistiti motor vseh ubitih insektov, se znebiti prahu od makadama in spisati svojo pot na “papir”. Za to bo potrebnih več ur pisanja in urejanja video posnetkov, a spomini se beležijo tudi na takšen način.

Continue Reading

Kako močan motor naj kupi začetnik?

 

Pri prvem nakupu motorja sem bil zelo pozoren glede moči, saj sem se zavedal, da ga zaradi neizkušenosti morda ne bom mogel ukrotiti ali obvladati. Kar nekaj dni in tednov sem se pogovarjal z izkušenimi motoristi, ki imajo za seboj že veliko kilometrov. Mnenja so bila deljena. Večina izkušenih motoristov mi je za prvi nakup priporočala manj močan motor, da bi pridobil občutek za cesto in motor, obenem pa spoznal tudi sebe na motorju.

Začetniku je lahko nakup motorja ali motoristične opreme preveliko breme. Na trgu je kup različnih motorjev in še več raznolike motoristične opreme. Jaz sem že v naprej vedel, da me hitri motorji ne zanimajo. Ogledoval sem si motorje razreda Enduro in Tour.

Priznam, da sem se najprej zapičil v rabljeno Hondo Hornet, a me je neudobno sedenje in veliko konjev kot začetnika odvrnilo. Kar nekaj neprespanih noči sem preživel ob prebiranju oglasov rabljenih motorjev na internetu. Po temeljitem premisleku sem se odločil za nakup novega motorja in v ožji izbor sem dal Enduro Hondo 750XA in Tour BMW F800GT. Danes, z nekaj več izkušnjami, lahko rečem, da sem gledal dva popolnoma različna motorja. Takrat sem izbral potovalni motor z 90 konji in še danes mi ni žal. Motor ima tudi varnostna sistema: ABS in sistem proti spodrsavanju pogonskega kolesa, ki lahko v praksi rešuje tudi življenja. Poleg tega, da je varen, je še zelo udoben, saj ima prijeten sedalni položaj in komforten sedež, sploh za daljša potovanja. Najdaljša pot, ki sem jo prevozil v enem dnevu je bila dolga 640 kilometrov (70 odstotkov regionalne ceste in 30 odstotkov avtoceste). Eden minus mojega prvega motorja je vetrna zaščita, ki je slaba.

Pri nabiranju začetniških motorističnih izkušenj sem z izbranim motorjem prevozil že varnih 16.000 kilometrov. V tem času sem doživel dva trenutka, ki sta mi prinesla slabost, da sem se moral ustaviti in zbistriti misli – nasproti vozeče se vozilo v ovinku in bližnje “srečanje” z divjadjo.

Pred meseci mi je kolega motorist v test ponudil močnejši motor in verjamem, da mi ga je zaupal s prepričanjem, da sem si v tem času nabral dovolj izkušenj za vožnjo z njim. S takšnim motorjem lahko po ravnini divja vsak in hitro doseže visoke hitrosti (v nekaj sekundah). Toda zelo vprašljivo je, kako bo ta neizkušeni motorist ravnal v nepredvidljivi situaciji. Že pri speljevanju je treba imeti nežno roko pri ročici za gas. Omenjeni motor je namreč imel prostornino 1.200 cm³ in 125 konjev. Kljub temu pa testni motor ni najmočnejši in je na trgu še veliko močnejših.

Med mojim in testnim motorjem je bila razlika že na prvi pogled, saj je slednji precej večji, različni pa imata tudi prostornini in moči motorja. Takoj, ko sem sedel nanj, sem v sebi začutil nekakšen “strah” in se obenem počutil bolj ranljivega. Po prevoženih 200 kilometrih sem postal bolj siguren, saj sem že dobil več občutka. Imel je veliko konjev, navora, boljše vozne lastnosti in še več vetrne zaščite kot moj. Zaradi naštetih lastnosti se je moja potovalna hitrost v primerjavi z mojim motorjem povečala za 15 km/h, kar je veliko.

Že moj motor ni slab, a ko sedeš na motor, ki ima vrhunske vozne lastnosti, lahko rečeš samo: “To je pa res dober motor”. Na poligonu sem za trenutek tudi sam izkusil športni duh motorja in pospeške, ki so res hudi. Sploh, ko se začne prva pnevmatika malce dvigovati in je treba paziti, da ne dodaš preveč plina in ne prevrneš motorja. Motor je res močan in pika.

Sedaj, ko sem izkusil te občutke in vozne lastnosti močnejšega motorja, ni več dileme. Nekega dne bo v moji garaži. A da se vrnem k naslovu glede moči motorja za začetnike … Omenjeni motor je za začetnika absolutno premočan in verjetno bi to potrdil vsak izkušeni motorist. Zato je prav, da pričnemo s šibkejšim motorjem. S kilometri in leti izkušenj pa se lahko odločimo za močnejši motor.

Na splošno je motorizem drag špas, saj moramo že za povprečno kvalitetno motoristično opremo odšteti dobrih 1.500 evrov in nimamo še “nič”. Imamo nekaj kosov oblačil in zaščitne opreme, kje pa je šele kvaliteten ali nov motor, zavarovanja itd. Motorizem je način življenja, ki ni za vsakogar in pred odločitvijo, da postanemo motoristi, je treba dobro razmisliti, če smo dovolj zreli za to.

Zato nikoli ne “šparajte” besed, naj vas ne bo sram vprašati trgovca, izkušenega motorista ali samo prijatelja za nasvet, pa tudi če se vam bo vprašanje zdelo trapasto. Bolje vprašati dvakrat, trikrat ali več mesecev razmišljati o nakupu močnega motorja, kot pa se prvi teden ubiti zaradi tega, ker motorja ne bi obvladali.

Continue Reading

Razlika med motoristom začetnikom in motoristom po 15.000 kilometrih

 

Ljudje se vsi rodimo z določenimi znanji, nihče med nami pa se ne rodi z znanjem za vožnjo motorja ali avtomobila. Nekateri so bolj nadarjeni za eno, drugi za drugo, tretji pa imajo že v krvi adrenalin za bolj drzne podvige.

Sam se še danes spomnim prvih ur šole vožnje na poligonu in prve relacije, med katero sem od strahu bil trd kot kamen. Prvo lekcijo sem izkusil na poligonu, kjer sem hitro ugotovil, da brez hitrosti ne morem zvoziti osmice. Predvsem pa to, da v zavoju nikakor ne smeš stisniti prve zavore, saj tu brez izjeme zmaga zakon gravitacije in hitro pristaneš pod motorjem. Na motor sem že od vsega začetka vsakič sedel s spoštovanjem, saj sem vedel, da motor ni igrača. In tako je tudi danes. Oče je v mladosti dirkal z motorji, a to na dirkališčih, kjer je za varnost bolj poskrbljeno kot na cestah. Vendar sam nikoli nisem imel želje po visokih hitrostih ali dirkanju, saj sem rajši v kategoriji umirjenih motoristov, enako kot sem umirjen voznik avtomobila.

Prva relacija je trajala okoli tri ure. Pot me je vodila proti Litiji in Besnici, kjer na manjka ovinkov. Na začetku sem v slušalkah ves čas slišal glasove inštruktorja, ″Nagni se v ovinek, tako ga boš lažje in lepše speljal. Česa se bojiš?″ Toda kljub dobronamernim nasvetom si nisem upal in sem še kar kakšnih dvajset, trideset kilometrov sedel na motorju, kot da bi sedel na metli. Ko je strah le popustil, sem se počasi začel nagibati in videl sem, da res ni tako hudo in da je vse lažje. Proti koncu relacije je v slušalkah nastala tišina, zato sem pomislil, da je zmanjkalo baterij. Toda v resnici je inštruktor bil ves čas z mano, le videl je, da je strah popustil in sem začel uživati v zavojih. Zato mi ni dajal več toliko navodil.

Po 21. urah šole vožnje sem zaradi dobrega inštruktorja uspešno zaključil glavno vožnjo in čez nekaj dni dobil vozniško dovoljenje. Ni trajalo dolgo, da sem si kupil svoj motor in začel z nabiranjem novih izkušenj. Prvih par izletov je bilo zaradi ″samote″ in brez inštruktorja dolgočasnih, saj sem bil navajen, da imam ves čas nekoga v ozadju, ki me popravlja pri napakah in po svoje tudi varuje. Z dnem, ko sem kupil lastni motor, sem na cesti ostal čisto sam. Inštruktor mi je dal res veliko znanja in pametnih nasvetov, ki jih še danes s pridom uporabljam v praksi.

V enem motorističnem letu sem prevozil že dobrih 15.000 kilometrov in obiskal kar nekaj, meni še neznanih, krajev po Sloveniji in še več v sosednjih državah. Na motorju pozabim na čas in izklopim mobitel, tako kot glavo od vsakodnevnih težav in samo uživam.

Sebe uvrščam med turistične motoriste, katerim ni pomemben čas prihoda na cilj ali polaganje ovinkov po Planini ali čez Krim. Od vsega začetka vozim motor zase, za dušo in ne za druge. Ne pustim se zmotiti glede zbadljivk, da vozim počasi, da ne polagam ovinkov ali da je rob pnevmatik še kot nov. Če nas gre na izlet več in je med nami kakšen hitri motorist, se dogovorimo za cilj, da se tam skupaj dobimo. Na koncu je hitri motorist morda dve minuti pred menoj na cilju, a kaj to pomeni, če bi zaradi dveh minut lahko izgubil življenje.

Sami motoristi moramo biti bolj pozorni na druge udeležence v prometu in precej bolj predvidevati, kaj bo storil voznik pred nami. Na motorju se hitro doseže visoke hitrosti in zaradi majhnosti nas lahko nepozorni voznik spregleda. Dandanes vse več ljudi med vožnjo tipka sporočila, se pogovarja po telefonu ali po novem celo lovi Pokemone, s tem pa ogrožajo sebe in vse ostale udeležence v prometu.

Dostikrat slišimo, da smo motoristi norci in smo vedno sami krivi za smrt. Vendar mislim, da nismo vsi za v isti koš, saj se najdejo norci tako na motorju kot tudi v avtomobilu ali na kolesu, ki ne pazijo na svojo varnost, kaj šele na varnost drugih.

Napisal se že, da je za mano 15.000 kilometrov in sedaj lahko brez skromnosti priznam, da imam nekaj malega znanja in izkušenj, zdaj znam boljše oceniti ovinek kot v začetnih urah šole vožnje ter bolj opazujem okolico kot takrat. Vem, da me v prihodnosti čaka še veliko nepričakovanih situacij in veliko učenja, saj je cesta ″živa″, na njej pa vsak dan kakšen nov voznik in nova luknja. Zato je treba na motor sesti trezne glave, ne pa si z motorjem dvigovati adrenalin. Vsaj ne na cesti, kjer poteka vsakodnevni promet in se lahko še prehitro kaj pripeti. V Sloveniji zato zares manjka kakšno dirkališče, kjer bi lahko svoje želje po hitrosti in divjanju izživeli tudi tisti adrenalinski vozniki.

Na motorju smo bolj ranljivi kot v avtomobilu, zato moramo biti ves čas pozorni na okolico in ne smemo misliti ″saj meni se nič ne more zgoditi″ ali ″bodo že drugi pazili name″. Pozabite na te besede in bodite odgovorni sami zase!

Tistim, ki še nameravate postati motoristi lahko rečem le, da je motoristično življenje lepo, zanimivo in polno dogodivščin. Sploh, ko se kdaj kje izgubiš ali ko odpove navigacijska naprava. Če bomo imeli na cesti eden do drugega več potrpljenja in bomo strpnejši do tistih počasnejših, bo na cesti veliko manj nesreč. Zato želim vsem motoristom in tistim, ki boste to še postali, veliko varnih kilometrov in predvsem mirnih živcev.

Continue Reading