Nedeljski izlet s profesionalnim inštruktorjem
Delovni teden je spet naokrog in prihajajoči vikend naj bi bil lep. Soboto sem izkoristil za kolesarjenje, kar sem v letošnjem letu zelo zanemarjal. Če odštejem poletni dopust, sem letos na kolesu sedel le dvakrat ali trikrat. Prvikrat sem se zapeljal po Via Parenzani ali Porečanki, za kar se imam zahvaliti prijateljici, ki me je odpeljala novim doževtjem naproti in me spremljala na tej čudoviti poti, ki je sploh nisem poznal. Bivša železniška proga od Milj pri Trstu do Poreča, preurejena v kolesarsko in peš pot, ki skupno meri 130 kilometrov, višinske razlike je 1080 metrov in 72 odstotkov makadama. Pot je primerna za gorsko kolo. Najvišja točka je Grožnjan, ki vedno znova fascinira. Avto sva pustila na parkirišču v Bujah in od tu pot nadaljevala na kolesih. Prevozila sva 32 kilometrov in na koncu že čutila zadnjico, saj sva bolj vajena komfortnega sedeža na motorju.
Nedelja zjutraj se je pričela s kavo in močnim zajtrkom. Odpravljal sem se na pot z motorjem, samo na pravi trenutek sem čakal. Kot je običajno za jesenski čas je zunaj »kraljevala« megla. Prijatelju iz primorske sem poslal SMS povpraševanje o dejanskem vremenskem stanju pri njih, pa me je zelo hitro seznanil s sončnim in brez oblačka. Ponavadi me vleče proti obali, tudi tokrat me je, samo nisem se še odločil kam točno bi krenil. Hitro sem se oblekel v toplejša motoristična oblačila in zajahal svojega dvokolesnega konjička. Do Planine sem se prebijal skozi meglo, pred Postojno je že postajalo vse svetlejše. Nekaj kilometrov pred Postojno me je že grelo toplo sonce. V Postojni sem se za trenutek ustavil, da razmislim katero smer naj uberem. Po hitrem premisleku sem se odločil nadaljevati po stari cesti proti morju, na razcepu na koncu Črnega Kala sem izbral levo priti Buzetu, po prečkanju mejnega prehoda Sočerga sem pot nadaljeval proti Lupoglavu in od tu v daljavi ugledal Učko. Tisti moment je padla odločitev, zavil sem proti Učki, a nekaj sto metrov pred vrhom mi je v žepu zavibriral mobilnik.
Klical me je Borut, profesionalni motoristični inštruktor, ki je iskal nedeljskega sovoznika. Odgovoril sem mu, da sem tik pod vrhom Učke, a v tistem trenutku me je preglasil, da se ravno odpravlja ven z motorjem. Ko sem prišel do besede, sem mu povedal, naj se mi pridruži na vrhu Učke. Dogovorjeno! Čakanje sem izkoristil za izvrstno kosilo, v Restaurantu dopolavoro so postregli s pristno domačo hrano. Čet tri četrt ure, ko sem ravno pojedel in že plačeval pri šanku, pa je v gostilno vstopil Borut v svoji polni »bojni« opremi. Natakar je za trenutek obmolknil, ker ni dojemal kaj se dogaja, a je kmalu ugotovil, da sva skupaj in da ne gre za rop.
Nisva izgubljala časa in takoj nadaljevala pot po ovinkasti cesti proti Ičićam in od tu naprej ves čas ob obali. Peljeva se skozi kraje Medveja, Mošćenice, Brseč, Zagore in v Plominu sva se zaustavila na razgledni točki. Tu je bilo veliko naših motoristov in nekaj domačih vikendašev brez registrskih tablic. Pri Donjem Kraju naju je v centru z neznansko hitrostjo po levi oz po nasprotnem pasu prehitel domačin s cestakom in seveda brez tablic, pa še po zadnji gumi. Za las se je izognil trčenju pravilno vozečega vozila. Cesta se je vila proti Vozilićem, nato na levi mimoo termoelektrarne Plomin, obšla sva kraje Štrmac, Labin, Rašo, Barban, Merčana, Loborika, Letaliče Pula in kar naenkrat sva že stala pred amfiteatrom v centru Pule. Ko sva prispela okoli pete ure popoldan jih je termometer še vedno kazal 25,5*C. Še preden sem si uspel sneti čelado, mi je bilo že pošteno vroče. Ljudje so se sprehajali v poletnih oblačilih, midva pa oblečena kot eskima. Nekaj minut sva si rezervirala za ogled starega amfiteatra in za dve zgubljeni mladenki, ki sta se pripeljali na skuterju, ga parkirali poleg naju, nato pa zmedeno tekali sem in tja.
Za povratek domov sva se odločila za pot po notranjosti Istre. Odpeljala sva se po stari cesti proti Kanfanarju, Pazinu tu zavila za Beram, Škropeti, Karojba, čez Motovun in ko sva prišla do glavne ceste 44, sva zavila za Grožnjan. Od Grožnjana naprej postane cesta vedno bolj ozka in zapuščena. Mislim, da sva se peljala skozi Martilčići, Makovci, Šterna, Čepiće in prišla na maloobmejni prehod Brezovica pri Gradinu. Že pri Grožnjaju se je pričela delati noč tako, da sva morala hitrost prilagoditi večernim razmeram, saj sva na poti že srečevala divjad, ki je se pričela »prebujati«. Iz stranske ceste sva prišla na glavno pri Gračišču in tu nadaljevala mimo Kubeda proti Črnemu Kalu, kjer sva se še zadnjič ustavila. Pri Vikiju je bila gruča domačinov pred TV ekranom, ki je v napetosti spremljala odbojkarsko finalno tekmo v živo iz Pariza . Rezultat je bil žal v prid Srbom 23:18 in žal so nekaj trenutkov po najinem prihodu že imeli v žepu zmago. Midva sva v miru spila čaj in se počasi pripravljala na zadnje kilometre pred domom. Ob odhodu je ura kazala nekaj čez osmo in do doma sva imela slabo uro vožnje. Dogovorila sva se, da greva po stari cesti do Kozine, od tam naprej pa vsak v svojo smer proti domu. Mahnil sem jo na avtocesto, da se izognem nočni vožnji po stari cesti in morebitnemu srečanju z divjadjo. Tega dne se je na števcu obrnilo novih 452 kilometrov. Kot vsako leto, sem bil tudi to leto priden pri nabiranju motorističnih kilometrov, zato bom moral tudi letos že drugič obiskati servis, da podaljšam življenjsko dobo motorja.
Pred kratkim se mi je dozdevalo, da je bil takratni izlet zadnji, pa sem se motil. Kot kaže bo konjiček še nekaj dni osedlan oziroma vse dokler nas bo sonce še obdarovalo s toplimi žarki.
