Najlažje je s prstom kazati na druge

X

Najlažje je s prstom kazati na druge. To delamo skoraj vsi. V svoji motoristični “karieri” sem jih precej skuhal, predvsem v mladih letih s Tomosi. Mlad in neumen. Sedaj se pa mladost poslavlja, tisto drugo pa ostaja, hahaha. Takrat sem vse vedel in se sploh nisem zavedal vseh nevarnosti. Sem bil kot Superman, z glavo skozi zid. Se mi zdi, da so možgani sedaj preklopili na program “varno uživanje” in izklopili program “gas do daske”. Priznam, hitrost je mamljiva, vendar veliko bolj razmišljam “kaj pa če”. Je pa res, da veliko število podivjanih konjev pod ritjo ne pusti nikogar ravnodušnega. Bi z veseljem preizkusil kakšno divje pospeševanje, samo na dirkališču ali pa na letališču. Na cesti me taka zverina ne zanima, tam cenim ciklistiko, navor (to poganja vozilo in ne konji), položaj (sem bolj enduro pristaš). Veliko se prevozim na štirih in dveh, zato tudi naredim kakšno napako ali prekršek. Se pa trudim, da ni tistih ogrožajočih zase in za druge. Sem pa med vožnjo motorja vedno v polni bojni opremi, samo skuter me malo zmede in je od opreme samo čelada, večkrat pa tudi rokavice. Sem po lastni neumnosti že videl, kako se cesta dvigne in te lopne po buči. Ampak je bila oprema in so bile posledice zelo zmanjšane. Mislim, da se je potrebno zavedati, kaj lahko naša dejanja povzročijo. Ne gre samo za prometno nesrečo. Lahko se nas bo nekdo izogibal, ker smo zapeljali na njegovo stran, pa bo zaradi tega zapeljal v jarek. Potem pa še odpeljemo naprej brez slabe vesti (če smo seveda videli dogodek). Treba se je zamisliti nad takšnim ravnajem. Saj veste, vsak poskuša opravičiti svoje ravnanje. Večkrat slišim, ko se nekdo hvali s časom vožnje od točke A do točke B. Isti sem bil. Samo s to razliko, da nisem imel današnjih zmogljivih motorjev (priznajmo, vsi so zelo hitri), temveč mopede (hvala vsem, ki ste mi jih pomagali frizirati). Ko sem prišel do pravega motorja, sem se že nekoliko spametoval (kot, da je to mogoče) in nisem podiral hitrostnih rekordov. Se pa rad hitreje peljem, samo v naselju se pa dosledno držim omejitve. Predvsem zaradi varnosti, nekaj pa zaradi bogate nagrade v obliki evrov in točk. Se pa spomnim svojih avtomobilističnih podvigov s Crveno Zastavo in mi kar sapo vzame, ko sedaj vidim kje sem prehiteval (ne v škarje, temveč na kratki ravnini). Zdaj imam vozilo 3X, 4X in tudi 5X močnejše kot takrat (to je posledica napredka v tehnologiji in zamenjava znamke vozila), pa se ne odločam za takšne podvige. Sam sebi sem priznal, da se bojim zase in za svoje vozilo. Bom pač moral živeti s tem priznanjem, da se bojim zase in, da veliko bolj predvidevam v prometu.