Ovinki, sonce, 1.466 kilometrov in konec motoristične sezone 2019
Že pred časom sem rekel, da zaključujem motoristično sezono, a vedno znova in znova me visoke temperature privabljajo na plan. V preteklem tednu smo imeli indijansko poletje, saj so se že v Ljubljanski kotlini temperature gibale nad 23*C. Vremenoslovci napovedujejo za 1. novembrske praznike ohladitve in »sneg«. Odločil sem se, da ta vikend izkoristim za zadnji motoristični izlet. Po tihem sem računal na priljubljeno Jadransko magistralo ali pa Gardsko jezero. Striček Google je napovedal za oba kraja visoke temperature in lepo vreme. V petek je padla odločitev, da grem na jug, a brez določenega cilja.
Okoli šestnajste ure sem v kovčke zbasal najbolj nujne stvari za vikend izlet in zajahal svojega konjička na dveh kolesih. Kljub temu da je bila ura že pozna, sem se peljal do Postojne po stari cesti. Od tam proti Pivki, skozi Knežak v Ilirsko Bistrico in na zadnji črpalki dotočil gorivo v napol prazen rezervoar. Na mejnem prehodu Rupa je bila kar dolga vrsta avtomobilov, a kljub temu, da ni bilo vročine, sem jo obvozil in postavil nazaj v vrsto dva avtomobila pred mejno hiško. Mejni prehod sem hitro prečkal, saj se slovenskim in hrvaškim policistom mojih dokumentov ni ljubilo gledati tako, da sem se zapeljal kar mimo njih. Po nekaj sto metrih prevožene hitre ceste sem zavil desno na staro cesto in tako izognil plačilu cestnine. V vasi Mučići sem se vrnil na Kvarnersko avtocesto in nekoliko bolj obrnil ročico za gas za dobrih trideset kilometrov, dokler traja avtocesta. V načrtu sem imel, da moram ta dan priti vsaj do Karlobaga in si tam poiskati posteljo. Navigacija je prikazovala še za okoli 110 kilometrov poti in to je bilo za slabi dve uri vožnje. Pri Jablanac-u je sonce že počasi zahajalo in predvideval sem, da ob prihodu v Karlobag bo že tema. Ko sem prispel v Karlobag, sem na hitro odvrtel nekaj klicev in izvedel, da so GS-ovci v Staremgradu Paklenica oz. pri Mileni. Bil sem v dvomih ali naj nadaljujem pot ali prespim v Karlobagu in grem zjutraj naprej. Odločil sem se za prvo možnost in odvozil še zadnjih 50 temačnih kilometrov, da sem prišel do Milene. Proti koncu sem že čutil mraz, ki mi je prihajal v poletne rokavice, a hvala bogu, da sem vse skupaj blažil z gretjem ročic. Ko sem se končno sparkiral, je ura kazala okoli pol desete. Hitro sem se razpakiral, spoznal s tam spečimi motoristi in še hitreje jo ucvrl v posteljo, saj sem vedel, da me naslednji dan čaka še več kilometrov.
Zjutraj sem se prebudil pred nastavljenim alarmom in kot običajno, šel prvo na pol nag fotografirat sončni vzhod. To mi je kot nekakšen obred oz. imam zapisano v DNK-ju. Zajtrk nam je pripravila Milena in prvič sem imel na motorističnem izletu tako bogat zajtrk. Pripravila je toliko dobrot, da nisem vedel, kaj naj jem. Po zajtrku sem se ob 9ih odpravil proti Dubrovniku. Tu se je pojavil dvom ali naj grem ob morju po magistrali in ves čas vozim po omejitvah zaradi radarjev, kar je zelo težko ali pa zavijem v notranjost. Peljal sem se skozi Obrovac proti Kninu, tu na hitro obiskal Kninski grad, naredil nekaj fotografij in še pred nadaljevanjem poti, natočil dobrih 16 litrov goriva. Naslednji načrtovani kraj je bil Sinj, a vmes sem naredil ovinek in šel mimo jezera in dveh slapov, ki pa ne vem, kako se imenujejo. Obšel sem tudi jezero Peruća, Kraj Trilj, Zagvozd in pri Makarski prišel na Jadransko magistralo. Od Makarske do utrdbe Imperial, ki se nahaja na gori Srđ že od 18. stoletja nad Dubrovnikom, sem odvozil še 165 kilometrov ovinkaste ceste. Pri Dubrovniku mi je postalo pošteno vroče in potovalni računalnik je kazal 27*C. Pri utrdbi sem se preoblekel, saj so me zadnji kilometri pošteno prepotili. Tu sem si privoščil eno veliko brezalkoholno pivo, dve beljakovinski ploščici in že kot ničkolikokrat naredil dve, tri novi fotografiji starega Dubrovnika. Ko sem se sprehodil, odpočil, sem že brskal po navigaciji, koliko kilometrov imam do »doma«. V programi za navigaciji imam nastavljeno, da se ves čas izogibam plačljivim cestam, in ko mi ta pokaže, da imam po teh kriterijih pred seboj še za okoli 570 kilometrov poti. Za nekaj sekund sem nehal dihati in začel hitro računat koliko ur vožnje je to oz. kdaj bom prišel v posteljo. Kaj hitro mi je bilo jasno, da bom moral ubrati kakšno bližnjico ali zaviti kar na avtocesto. Hitro sem se napravil v oblačila in popeljal v dolino, od tu po Jadranki proti Neum-u, kjer sem natankal in se ustavil na kosilu, saj sem po dobri uri vožnje že pozabil, da sem dal kaj v usta. Topel obrok se mi je prav prilegel in želodček je bil potešen. Tako sem lahko napokan nadaljeval svojo pot čez Neretvo in le občudoval domače mandarine, saj v kufru nisem imel prav nič prostora, da bi jih kaj kupil. Pred Makarsko sem že gledal, koliko poti me še čaka do cilja in razmišljal, ali naj grem tu na avtocesto ali še stisnem do Splita. Gledam uro, gledam kilometre, gledam sonce, ki je že zahajalo in že sem bil mimo dovoza za avtocesto. Če bi želel, bi lahko obrnil in šel na avtocesto, a to se ni zgodilo. Pot sem nadaljeval do Splita in tu takoj zavil na avtocesto. Navigacija je začela preračunavati, me obračati, a sem jo prekinil in dodal parameter plačljive avtoceste. Hitro je preračunala, da je do Seline uro in pol vožnje. Če sedaj pomislim, sem v tistem trenutku, ko je navigacija na novo preračunala čas potovanja, občutil pravo olajšanje, saj sem imel za seboj že veliko ovinkastih kilometrov in utrujeno telo. Avtocesta je bila popolnoma prazna in jaz sem ga tako nekoliko bolj pritisnil kot običajno, da sem prišel hitreje do počitka. K Mileni sem prišel okoli pol devete zvečer in priznam, da sem naredil nekaj prvih korakov, na zelo široko. V ušesih mi je, kar donelo od izpuha, in to kljub temu, da imam tovarniškega in ne predelanega. Si sploh ne predstavljam, da bi mi ta 11 ur prekomerno ropotal za ritjo. Motoristična druščina je bila že vesela, saj je že spila kakšen kozarček in seveda sem se jim takoj pridružil in spil sam dva viskija na eks, kljub temu, da ga ne pijem. Sledil je še večerni klepet, a čez uro sem bil že v horizontali. Kljub temu da sem bil utrujen, spanec ni bil tako dober, saj sem se celo noč vrtel kot vrtalka.
V nedeljo sem se prvič prebudil ob 4ih zjutraj, ker sem že mislil, da je jutro, a hitro ugotovil, da manjka še nekaj ur do zajtrka. Obrnem se na drugo stran in zaspim za kakšno uro. Po eni uri spanca se predramim in prižgem mobitel, ta kaže, da je ura šele 4 zjutraj. Prav nič mi ni bilo jasno, kaj je sedaj to in ali morda sanjam. Vstanem, pogledam skozi polkna in zunaj je bila še tema. Skomignem z rameni, na pol zaspan se vrnem v posteljo in si mislim »bo že boljše«. Ob 7.30 se mi vključi alarm na uri in ga izklopim. Počasi vstanem, se oblečem in grem dol na zajtrk. Na terasi ni bilo še nikogar, tudi Milene ne. Takoj mi je bilo jasno, da sem spet prezgodaj vstal. Sprehodil sem se do obale, počakal na sončni vzhod, naredil novo fotografijo in šel počasi nazaj. Ob vrnitvi, me Milena ogovori, če sem prestavil uro, da sem danes prezgoden in še ni zajtrka. V tistem trenutku mi je bilo jasno, da sem pozabil prestaviti uro. No, seveda nisem bil edini, ki je prezgodaj vstal tako, da smo med tem časom, ko smo čakali na zajtrk, na enem od motorjev zakrpali zadnjo zračnico. No, največjo vlogo pri tem opravilu je imel Rok, a na koncu se je vse skupaj dobro izteklo in zračnica ni več spuščala. Motor je bil ponovno brezhiben in tako sta lahko veseli voznik in njegova Honda nadaljevala pot proti domu. Po obilnem zajtrku, sem med prvimi spakiral stvari in šel na motor. Temperatura se je že dvignila na dvajsetico, a določeni senčni ovinki so bili še vlažni, kar je samo opominjalo, da je treba voziti strpno in ne prehitro. Kot običajno sem se med potjo nekajkrat zaustavil, da sem naredil kakšno fotografijo za to objavo, ker je vse lepše, če se objavijo še fotografije iz J.magistrale. Okoli dvanajste so že na ceste prihajali vikendaški »norci«, ki ga žgejo po ovinkih na vse ali nič in to kljub temu, da asfalt ni več tako topel. Dokler so na svojem pasu in zvozijo svojo linijo nimam nič proti, a kljub temu, nekateri pošteno pretiravajo in se sami nimajo dovolj radi. Obvozil sem vse obmorske kraje, ki jih že vsi poznate, šel na Rupo, Ilirsko Bistrico, Knežak, Planino in v kotlino.
Glede na to, da sem letos naredil kar nekaj kilometrov in vremenoslovci napovedujejo ohladitve, slabše vreme, sem se odločil, da je bil to moj res zadnji motoristični izlet v sezoni 2019. Na motor sedem samo še toliko, da ga peljem na zimovanje in temeljito čiščenje. Banda motoristična, hvala za vse lepe, varne prevožene kilometre, da se vidimo spet v novi sezoni in do takrat, veliko pameti v veliki glavi. Srečno!
