Vrbsko jezero
Severni sosedje motoriste vabijo z dobrimi cestami, lepo pokrajino in predvsem z manjšim prometom na cestah. Takoj ko prestopiš mejo, se odpre »nov« svet, ki je do motorista vsekakor bolj prijazen od domačega.
Moja tokratna pot se je vila od prestolnice, mimo letališča Jožeta Pučnika, Naklega v smeri Tržiča. Pobeljeno hribovje Ljubelja je na pogled še vedno lepo, a za motoriste neprijetno, saj še vedno oddaja mraz snega. Zato previdno skozi dolino Ljubelja, saj se temperatura čez dan spusti pod 10°C. Mejni prehodi s severnimi sosedi so zastraženi skoraj bolj kot v času Jugoslavije in brez osebnega dokumenta meje ni mogoče prestopiti. Na mojo smolo sem osebno ravno ta dan pustil doma in na meji sem že mislil, da se bom moral obrniti in vrniti domov. Toda po pogovoru in opozorilu avstrijskega policista, me je ta kljub pravilom spustil čez mejo v Avstrijo.
Pot do Celovca je prijetna, a pazljivo glede omejitev, saj jih je veliko, skozi kakšno vas pa se najde tudi omejitev 30km/h. Tokrat sem peljal mimo kar treh stacionarnih radarjev in enega na dveh nogah. Temperature so dopuščale tudi krajši sprehod po centru ter pijačo in jedačo za prazen želodček. V verigi s hitro morsko hrano Nordsee je treba za vodo in manjši sendvič odšteti 5,78 evrov.
Nato sem pot nadaljeval do Vrbskega jezera v smeri Krumpendolf, Portschach, Saag in Velden. Vrbsko jezero nudi veliko turističnih atrakcij, vožnjo z ladjico in še kaj. Po regionalki sem pot nadaljeval v smeri Rosegg, Crenth, Feistritz, Rosental in Staul, kjer sem se držal desne proti Ljubelju. Po prehodu meje se na gorenjskih cestah takoj občuti velika razlika v asfaltu ter gostoti prometa. Po tako prijetnem izletu do severnih sosedov zagotovo ne bom dolgo odlašal, da jih spet obiščem.
