Človek človeku Voznik
Smo ljudje in smo ljudje. Pa tudi ljudje in samo ljudje. Kaj pa tisti voznik oziroma Voznik? Zakaj obstaja voznik in Voznik? In, kako naj sedaj vemo, kdo je človek, kdo voznik in, kdo Voznik? Več ali manj je vse skupaj zelo enostavno. Smo ljudje, ker smo si takšen naziv dali in obdržali. In, ker smo si vsi po nekih fizioloških značilnostih podobni, smo pač ljudje. In voznik oziroma Voznik?
Voznik je oseba, ki upravlja vozilo. Torej je voznik. Pa vendar je nekje tukaj v zapisu tudi Voznik. Da še malo pojasnim; voznik je človek, ki vozi vozilo, ga upravlja ali kako drugače ravna s tem vozilom, ki se premika. Ja, smo si različni, kar se tiče vožnje. In zato imamo tudi Voznika. Tudi on upravlja in vozi vozilo. In tudi on je nekje tukaj in se giblje med nami. Kdo je ta nekdo? Ker očitno manjka ena beseda, prej omenjena v zvezi voznika.
Bomo počasi prišli do tega Voznika. Sedaj je dovolj, da poznamo njegov namen in sicer upravljanje vozila. Seveda imamo različna vozila za različne voznike in Voznike. Lahko že zapišem, da med vozili za voznika in za Voznika ni nobenih razlik. Mogoče kakšna niansa. Vendar bi prej rekel, da je to bolj osebna nota, osebni pečat ali nekaj individualizma. Ste nestrpni? Komaj čakate, kaj pomeni velika začetnica? Začetek stavka, seveda. V primeru Voznika pa pomeni njega. Vsemogočnega. Nepremagljivega. Nesmrtnega. Res zgleda nekaj mogočnega. Saj se tudi kaže tako. Sploh ne dopušča drugačnega razumevanja njegovega bitja. Je povsod, vsi ga vidimo, vsi ga občutimo in vsi vemo, da bo vedno tukaj. On, Voznik.
Kaj naj sedaj s tem Voznikom? Nič. Najboljše, da se mu umaknemo. Da mu ne bomo na poti. Ker je povsod in bo povsod. Pravzaprav on poišče nas in ne mi njega. On se znajde povsod, vedno je prisoten in ne moremo se ga otresti. Seveda pride zaradi tega do razno raznih situacij, katerih voznik nima, jih pa ima Voznik. Vedno jih ima. On jih poišče, jih ustvari in jih z veseljem doživlja. Mi pač ne. Nismo preveč srečni zaradi tega Voznika. Želeli bi se mu izogniti, pa nam diha za vrat, nas sreča na neprimernem mestu, nam krade prostor na naši strani, nam žuga s pestjo. Vedno in povsod nam voznik pomaha, se ne vriva, pozna barvo vrtnice, tudi številke obvlada in mu ni nikoli škoda njegovega časa in prostora. Tega pri Vozniku ne bomo nikoli doživeli. On bi nas najraje gledal samo v daljavi, kot oddaljujoče pikice. In to seveda v nasprotni smeri.
Da ne bo samo slabo za tega Voznika, lahko pripomnim, da ima neverjeten nagon po preživetju. Vedno in povsod se izogiba oviram, kot bi se umikal kroglam. Cik cak in podobni manevri so nekaj vsakdanjega zanj. To je bolj za preživetje. To je izziv. Vsak dan. Še posebej rad se izogiba kroglam na tisti afriški živali. Lahko bi celo rekli, da je v njemu nekaj šahista, ko se tako urno premika po črno belem polju. Samo, šahisti poznajo na uro in tudi barve jim niso tuje. Poleg tega je šahist miren, zbran, osredotočen, premišljujoč in nenazadnje so figure v njegovi roki umetne. Za Voznika lahko v zagovor rečemo, da … Zakaj bi ga sploh branili? Zakaj naj mu sploh kdo stopi v bran? Saj nismo nikjer ugotovili, da je podoben vozniku oziroma imata skupno samo prevozno sredstvo. Ker nekako ugotavljamo, da voznik in Voznik počneta isto, torej vozita, vendar je nekdo tudi človek. Torej nekdo ni človek, pa čeprav upravlja vozilo? Ne bom ugotavljal, kaj je, ker zgleda kot človek in nekako deluje človeško brez vozila. Kaj potem naredi iz tega človeka Voznika? Vozilo? Zakaj nekoga naredi voznika, drugega pa Voznika? Je res krivo vozilo? Ali je krivda nekje drugje? Mogoče nekje višje, nad vohalnim organom, med tistima dvema kosoma zvite kože in hrustanca? Verjetno. Saj drugače si ne moremo zamisliti nekoga, ki je ta trenutek človek, naslednji pa Voznik. Pač se nekje nekaj premakne, da začne vijugati med ljudmi po črno belem polju, se vrivati, pozabljati pomen številk, ne pozna več barve, ni mu mar za lastnino ostalih, ne pozna nikogar in ničesar. To je Voznik. Verjamem, da ste ga že videli. Doživeli in prekleli. In ne pomaga nič. Prav nič na tem svetu ne premore dovolj moči, da postane Voznik en čisto navaden voznik. Dokler se sam tako ne odloči. Če ni prej prepozno in preveč v barvi vrtnic. Ampak, takrat je Voznik samo en navaden nič. Za ostale. Za ostale, katerim ne ostane nič. Zaradi njega, Voznika. Lahka naj bo. Ker spremeniti se ne da nič in nič se ne da narediti.
