Žmigavec, blinker, smernik, …
Kaj in kdo je to? Žmigowc, namreč. Ni on, ni ona, ni ono. Je tisto. Nekaj tisto, kar naj bi bilo in, kar naj bi uporabljali. Kdo in zakaj? Vprašanje na mestu za tiste brez.
Kdo si je sploh izmislil nekaj takšnega? Verjetno nekdo, ki ni zaposlen in ima preveč časa. Ker druge razlage ne more biti, za ustvarjanje nekaj, kar je kr neki. Dobesedno kr neki. Za večino. Za tiste brez. Ki imajo in nimajo.
Zdaj pa nekaj bolj resnega. Saj je žmigowc zelo resna zadeva. Za vse. In mislim, res za vse. Ne gre za nekaj odvečnega, ne gre za nekaj brezveznega, ne gre za nekaj nepomembnega, ne gre za nekaj … Je zelo pomembna zadeva. Toliko pomembna, da odloča med biti in ne biti. Pa bo nekdo vprašal, kaj pa, ko ni nikogar, ko je sam, ko je čisto sam samcat na celem planetu, …? Na cesti nismo nikoli sami. Res nikoli. Tudi, ko smo, nismo. Prevečkrat videno, ko je nekdo mislil, da je sam samcat na celem planetu in mu je nekdo dokazal nasprotno. Ampak, če pustimo osamljenost, je vse to dober trening. Saj tudi najboljši trenirajo, kajne.
Pa vendar, zakaj in spet, zakaj je tako težko vklopiti tisto utripajočo lučko? Je res tako zapleten gib, da se nekateri ne zmorejo premakniti v sklepih in premakniti ročico ali potisniti tisto majhno stikalo? Ali je vse v glavi? Bo vzdržalo tisto iz prvega odstavka; da so nekateri brez? Brez miselnih procesov, kateri bi morali potekati tako, da bi udom dali komando vklopa žmigowca. Kajti, ko se nekam odpravimo, to z nečim nakažemo, povemo, napišemo, …, kot je frisbuk in ostale zadeve za izražanje svojih psihotičnih stanj in ostalih potreb po dokazovanju. In, ko se nekam odpravite z vozilom, dajte to vaše gibanje v prostoru pokazati ostalim s tisto utripajočo lučko. Ker, če za vsak obisk sekreta napišete cel roman in ga okrasite s sto slikami, katere so res odsev tistega, kar pada v vodo, dajte še med vožnjo ostale počastiti s svojo mislijo o nameravani poti. Res, da veste, kam greste, vendar tega ne vedo ostali. Nimajo vas na listi prijateljev ali kako se že reče tistim, ki spremljajo vaše iztrebljanje v javnosti, temveč samo doživljajo vaše manevre sem ter tja.
Seveda ni tako hudo, kot zgleda; še huje je. Vsi povprek, eden čez drugega, levo in desno in naprej ter nazaj. Poglej, nakaži, spremeni. Ne, ni sprememba statusa. Je nekaj prekleto pomembnega in to življenjsko pomembnega. Si je tako težko to zapomniti? Je premalo delovnega spomina? Ne v telefonu, v tisti buči z ušesi in frizuro, da veste, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Ker drugega ne more biti, kot pomanjkanje pameti, razmišljanja in človečnosti. In vse to zaradi žmigowca? Točno tako. Zaradi ene utripajoče lučke oziroma ne utripajoče lučke se takoj vidi, kaj se dogaja za tistimi praznimi okni v obrazu; nič in še enkrat nič. Ma to praznino hitro zapolnita jok in stok. Je res treba tega? Ni treba. Zato, dajte razmišljati, ko ste v prometu ali pa bodite pešec ali potnik v javnem prevozu, preden s to vašo brezbrižno vožnjo in bmk odnosom do ostalih uničite vse okoli sebe. Ker za vas mi dol visi, če se tako obnašate.
