Na gobec ali kaj mi je tega treba bilo.
Bom nekoliko obdelal promet. Ne bo to obdelava v smislu lesno predelovalne industrije ali kuharskega mojstra, ampak samo par misli, ki se podijo po glavi. Pa ne vsega zares vzeti, ker so liki in kraji izmišljeni. Vso srečo.
Vsem nam je znano, da se promet odvija po nekih pravilih, določenih z namenom varnega in tekočega odvijanja tega, čemur rečemo vožnja. Vozimo in smo del prometa. Vsi vidimo, da je tega prometa vsak dan več, da je zastojev več, da je vse poplavljeno s tekočo pločevino. Ni več prostora, ni več miru. In zakaj? Ker tako hočemo. Ker se moramo peljati, da nekam pridemo.
Do sedaj je bila omenjena kvantiteta. Kaj pa kvaliteta? To je, za tiste, ki imajo radi količino, nekaj, kar nam izboljšuje življenje. Ne, ni to vedro pečenih perutničk. Nekaj drugega je. Bolj je v smislu varne vožnje za vse nas. Brez stresa, nepotrebnih zapletov in na koncu hude krvi ob zastoju ali celo dotiku enega z drugim. Zakaj prihaja do teh stresnih situacij in hude krvi? Je kriv samo promet oziroma nepromet, ko je zastoj?
Ko smo v vozilu ali na vozilu, postanemo voznik. Smo nekaj drugega, ker nismo več pešec in, ker vozimo hitreje, kot nam je narava dovolila pešačiti. Pa smo mi narejeni za takšne hitrosti? Obvladujemo hitrosti večje od hitrosti pešca? Nekako da. Ali bolj pravilno, delno da. Pa še nekaj se zgodi, ko smo vozniki; postanemo drug človek. Ne, ne zraste nam rogovje ali dodatni par okončin. Na podstrešju se nekaj premakne, nekaj se zasuka, nekaj požene ali celo izklopi. Torej, vozniku se v glavi nekaj dogaja drugače, kot se pešcu. Voznik hoče po vsej sili voziti. Ne glede na vse. In potem pride do prekoračitve hitrosti, do vožnje v rdečo luč, do alkoholiziranih in zadetih modelov za volanom ali krmilom. Če pogledamo samo tiste trezne, vidimo, da se spremenijo, ko vozijo. Prehitevajo v škarje, nam j… mater s peno na ustih, zavirajo pred nami, … Zakaj? Da nam pokažejo. Nič drugega ni. Nobene študije ni potrebno plačevati, da to ugotovimo. Ker pojasnilo je na dlani, hočejo nam pokazati. Da so pametnejši, močnejši, hitrejši, večji, …
In, ko nam vsi ti pametnejši in in močnejši j… vse po spisku in še spisek, kaj naj naredimo? Naj se spustimo na njihov nivo, da nas premagajo z izkušnjami? Odgovor bi bil ne. Pa smo zmožni tega? Se lahko zadržimo, ko nas izsilijo in pred nami zavirajo ali, ko peljejo skozi rdečo luč, da nam pri zaviranju izstopijo oči in sopotnici popokajo šivi na modrčku? Ne moremo, kajne. Jim moramo pokazati in boga in hudiča. Za njimi, pa magari na konec sveta. Ti boš meni j… sve živo i mrtvo, majku ti vidim. Znano? Se dogaja, kajne.
Sedaj pa, kaj je krivo za takšno obnašanje? Prvo je obnašanje nekoga, ki se mu j… za vse in za vsakogar ter krši vse živo, ker se je njemu tako zazdelo ali pa se mu je ravnokar dvignil. Kaj se tem ljudem dogaja v tistih piskrih? Jim je res vseeno za vse okoli sebe? Takšni ne pomislijo, da se zaradi njihovega obnašanja dogajajo stvari, ki niso za na cesto. To je tista kvaliteta iz začetka. Pravzaprav jo zaradi takšnih sploh ni. Je samo kvantiteta. Predvsem v črni kroniki.
Sedaj pa obnašanje drugih, ki jim sledijo, da jim vrnejo. So isti? So slabši? Kaj sploh so? Kaj imajo od tega, da nekoga lovijo, da mu vrnejo? Je to zadoščenje ali samo jeza s temo na očeh? Verjetno bi takšen lovec rad v miru pokramljal s tistim, ki ga je izsilil, kajne. Da mu z mirnim glasom pove; ej, stari, to pa ni bilo lepo. Malo morgen. Lovi ga, da mu pokaže, koliko je pametnejši, koliko je močnejši, koliko bolj se mu dvigne, … Rad bi mu j… vse po spiski in to na treh spiskih ter še vse te tri spiske. Na gobec bi ga rad. Vsaj enkrat. Ali pa, da vsaj udari po šipi. Mora sprostiti svojo jezo. Ker je na limitu njegov kotel in skozi varnostni ventil že nevarno sika para stisnjene pesti.
Kdo je sedaj slabši, kdo je bolj nevaren, kdo je večji idiot? Prvi, ki naredi napako iz malomarnosti ali naklepno ali drugi, ki mu jeza preprečuje miselne procese in zaradi tega tvega vse in še več v tekmi s prvim, da ga ulovi in mu ves penast pove, da je tu, poleg njega in, da ima pest pripravljeno, da ga poboža? Kaj narediti s tema dvema? Kaj jima svetovati? Batine za oba? Mogoče. Lahko pa tudi pogovor in potem batine, če ne bo boljše. Je več variant. In potem smo tudi mi tam, pri teh dveh junakih, ki ne znata brzdati svoje hormone in z živci napetimi, kot struna večno v čakanju na dogodek, da jih pretrga. Smo isti, ker se ne zadržimo, ker ne zadihamo in štejemo do deset. Dihanje pomaga. Ta čas bo tisti prvi že daleč stran in se bo zdel, kot oddaljen privid, ki se razblini, ko odpremo oči.
Se lahko obnašamo kulturno, vljudno? Lahko odstopimo prednost, ustavimo pešcem, povečamo razdaljo med vozili, da se nekdo vrne na naš pas? Zakaj bi, kajne? Ko jih j… Znano? Meni ne bo nihče ukazoval, mene ne bo nihče omejeval, jaz sem najbolj pameten, jaz sem največji, … Kaj pa kvaliteta? Varnost, zadovoljstvo, užitek, tekoča pločevinasta reka. Zame ne, ker je brez veze. Jaz vozim, kot jaz želim. Pa četudi izsiljujem, prehitevam v škarje in vozim nekomu na zadnjem odbijaču. Ko jih j…, če ne znajo voziti. In potem se najde nekdo, ki mu hoče dopovedati, da je pa on najbolj pameten, največji. Še en isti ali pa še večji …
Kdaj se bo to končalo? Ob Svetem Nikoli. Dokler bo človek upravljal vozilo, bo vedno nekdo pametnejši in večji. In vedno se bo našel nekdo, ki mu bo hotel odvzeti ta primat. In se bosta lovila gor in dol ter sem in tja. Kot dva primata. Naj mi primati oprostijo primerjavo.
