Ride through life

Že davno tega so stari ljudje, kako so šele sedaj stari, rekli, da je svet eden in od boga dan. Sem malo mlajši in se tega ne spomnim. Tako, da jim moram verjeti na besedo. Ker zaenkrat smo še na enem svetu, je nekaj resnice v tem. Če je pa od boga, pa res ne bi vedel. 

Ampak, pustimo sedaj religijo in ostale astro ter zvezdne vede lepo pri miru. Bo tekla beseda o nečem drugem. Res, da je povezano z nastankom, vendar z nastankom izpod rok mojstrov, strokovnjakov, umetnikov in podobnih možakarjev in ne izpod rok nečesa neotipljivega. 

Ker sem v naslovu omenil neko oblikovalko, bi rad takoj poudaril, da je to hec. Strašen hec. Pa kako naj bo oblikovalka. Ne, ni vprašanje. Je trditev. Če bi bilo po njeno, bi imeli okrašene čevlje in hlače na korenček ali kaj že je tisto sadje v hladilniku. Po njeno bi s telefona visel kosmat rep in v avtu bi imel oblečen volan v nekaj, kar je včasih mijavkalo pri sosedu. Lahko se pa s kitajci dogovori za biznis, njim tiste mijavkajoče pekinške race brez dlak in njej kožuh pasemske race iz sosedstva. Mani, mani oziroma pare, pare, pardon, denar, denar. 

Da jo ne bom samo kritiziral, naj ji v zagovor povem, da je umetnik prve vrste. Resnično zna iz tistega jutranjega frisa, da se ga smrt ustraši, narediti nekaj, pred čimer ljudje ne bežijo več s pločnika pred avte in kamione. Kot noč in dan. Zato vedno tako pozno vstajam. Ker ne gledam grozljivk. Zato, kdor bi videl, kar sem jaz, bi spal cel dan. Kapo dol, kdor jo ima, za umetnika. 

Bi se pa vtikala v vsako stvar. Če ji že uspe narediti fasado, še ne pomeni, da lahko spremeni kar vse po vrsti. Naj pusti drevje obrezati tistim, ki so tega naučeni in vajeni. Ni potrebe, da ji še drugo roko šivajo. Tudi v obliko hiše naj se ne vtika, streha je vedno zgoraj in stopnice niso brez razloga ena višja od druge. Pa tudi za moj prevoz naj pusti roke v žepih. Sem prav zadovoljen, da je krmilo postavljeno pravokotno na vozilo. Ne vem zakaj bi imel eno ročico v trebuhu in drugo nad lučjo. Menda, da boljše reže zrak. Pa naj si, hudič, sebi obrne noge, da bo imela prste za ritjo. Jih vsaj videla ne bo. 

Ko sem že omenil motor in njen oblikovalski nagon. Pravilno sem napisal, nagon ima. Oblikovalski. Ker se prav nagoni na neko stvar in jo spremeni. Včeraj se usedem v svoj najljubši fotelj in ni več naslona za glavo, ni več naslona za roke, ni več naslona za noge. Porko dio, še zaslona za rit ni bilo več. Naj stojim v svojem najljubšem fotelju? Matr, me je segrelo. In sem bil tiho. Saj veste, odtegnitev in vse tiste stvari, ki jih moški potrebujemo. Ste z menoj, kajne. Dobro. 

Sedaj pa motor. Tukaj pa nisem mogel biti tiho. Jebi ga, odtegnitev bo. Za vedno. Ma dol mi visi. Ampak, sedaj zares. Ajde, motor sedaj. Torej, motor in njeno oblikovanje, strela jo udari. Greva danes malo okoli in nič ji ni bilo prav. Vse jo je motilo. Pa tačke previsoko, pa prenizko, pa so ji gate zlezle tja nekam do notranjih organov, pa ji je pihalo, pa …, saj veste vse. In se začne spravljati na nič hudega sluteče mimoidoče. Saj oni jo niso poslušali, jaz sem jo. Z obemi ušesi, ker mi je prav stereo odzvanjalo v piskru njeno neumorno preoblikovanje vsega vozečega. Ja, na motorje se je spravila. ker je prej trpela muke tistega gimnastičara z orodja v obliki iksa. Vse zamenjati, vse popraviti, vse na novo sestaviti mi je šlo skozi obe luknji na vsaki strani glave do kosti možganov. Sem tudi komentiral, da to je zato tako, to so že strokovnjaki premislili. Pa ni pomagalo. Je bolj vedela, da je prednja luč na napačni strani, da motor bi pa lahko izpustili in tja dali kakšen cvetoči okrasek. Majku milu, sem prav prosil, da začne deževati. Pa ni. 

In, ko midva tako veselo, pravzaprav ona, obdelujeva oblike motorjev, se spravi na model, ki mi je pri srcu. Res pri srcu, Kar imel bi ga. Pravzaprav ga bom verjetno podedoval, saj ga nihče noče prodati, ko je pa tako lep, graciozen, da ne napišem seksi. Resnično lepota na dveh kolesih. Ničesar preveč, ničesar premalo. Točno toliko vsega, kot je nujno potrebno luksuza. Ampak, sakramenski ampak, se hudič spravi na meni ljubo stvaritev gospodov iz nekje bolj severno. Začela je takoj, ko je prvega videla. Veliko jih je. So popularni in varni. Ampak, ne pred njo. Pred njo ni nihče varen. In njega, meni ljubega dvokolesnega božanstva, si je privoščila. Do konca si ga je privoščila. Bi rekli, da do obisti. Kako je grd. To je bilo prvo. Zame šok in srce v paranje. Ni bila sekunda, ko je bilo, katastrofa od motorja. Sem že pomislil, da je videla kaj drugega. Ne, je bil že drugi. Saj sem prej omenil, da jih je veliko, kajne. Ne delaj mi tega, si mislim. Na oltar postavljeno božanstvo mi meče po tleh in ga tepta s temi konjskimi kopiti, baba sakramenska. Ne, ni bilo konec. To je bil šele začetek. In začetek konca, če me razumete. Mu je rekla spaka, ker je škilil vanjo. Kaj se baba razume v moške zadeve, si mislim. Luč je tam, da sveti, ona pa mu daje vzdevke, da mi jih je sram napisati. In srce, na pol razprano mi še bolj razpara. Da so barve monotone, brezvezne, skoraj militaristične. Jebo te satan iz globin teme, to je samo barva in ne neki jebeni maneken na pisti obsijan z mavrico pogledov. Pa spet nadaljuje, poglej, kako se drži možakar, kot bi ga srat. Prevelik rezervoar ima in ga na stran tišči. Bože mili, sem že zavijal z očmi. Seveda kontra njenemu pogledu. Potem omeni gume. Da so prevelike, da so premajhne. Pa kaj bi ti, žensko bitje sploh rada? Da se med vožnjo spreminjajo, večajo in manjšajo? Kot, da ne bi bilo dovolj hudo, začne gledati po tistih izboklinah. Kaj ji bo sedaj to? Da niso prave, reče, da bi spremenila. Drugam postavila ali pa kar odstranila. Na, še tiča mi odreži, če že režeš globoko. In takrat sem izbruhnil in ji povedal, da ne bo nič spreminjala, nič odstranjevala in še manj krajšala. Kako za vraga lahko tako grdo govoriš o mojem božanstvu? Sebe poglej, vešča namazana. Ne boš ga rezala. Nikoli. Pojma nimaš, da je vsa njegova lepota v teh izboklinah in lepem nosku. Čisto sem ponorel. Do konca. Skoraj sem rekel, da njegova zadnjica kar kliče po skrunitvi, njena pa po kaznovanju. Za hip sem se ugriznil v jezik in videl, da ima čisto belo fasado. Mogoče sem za moment pomislil, da sem nekje že videl takšno belino. In sem nadaljeval, da naj si že enkrat kupi ta usrani motor, ki bo najlepši in najboljši, ampak mojega pa naj pusti pri miru. Naj niti ne pomisli hoditi okoli njega s kladivom, žago ali vrtalnikom. Ker potem bom tudi jaz ta njen ptičji kljun preoblikoval za vedno. 

Da ne pozabim, ne vem kje je, kako je, s kom je. Jaz uživam stoje na svojem najljubšem fotelju  s svojo najljubšo oddajo.Odtegnitev je šele začela in kar malo paše. Kot tistemu duhovniku, ki si je izmislil celibat in je potem s knjigo v roki pri kolenih zapiral platnice na hudičevo močan način. Sem pa pokazal pokončno držo in se postavil v bran umetnikom nekje bolj severno. Samo ta pokončnost sedaj ničemur ne služi. Mogoče pajku, ki plete mrežo, da ujame kakšno muho za večerjo. Ko bi vsaj še kakšno mačko za gazdo.