Ride through life

Gledam skozi okno. Ja, skozi tisto napravo za gledanje skozi zid, kot pravi moj prijatelj. On reče tudi, da ne potrebuje sovražnike, ker ima za to prijatelje. Ni za kaj, prijatelj. Pacek. 

Dobro, okno in gledanje. Ne, da bi se lagal, samo bolj malo vidim cesto skozi svoje okno. Saj imam več oken, da ne bo nesporazum, ampak gledam lahko samo skozi eno naenkrat. Zidarji imajo neke svoje fore. 
Ok, dosti teženja. Slišim, kar ne vidim. Ropotanje in tuljenje in grmenje. Ni orkan in še manj tornado. Je nekaj iz naslova. Ne, niso v velikosti noja, kot imamo jabolka v velikosti lubenice. Motorji ropotajo. Kaj moram res vse narisati? Porka madona in ata prasec. 

Zadosti mi je teh neumnosti s šipo vmes. Kot … sladoled … Grem ven. Prvo, obleka naredi človeka. Ste slišale ženske? Pardon, prebrale. Če vam ne gre branje, naj vam nekdo v bližini prebere. Torej, grem, da se maskiram za v akcijo. Vse motoristično navlečem nase, da sem se prav čudil, kam je izginil zimski virus ali kaj je že tista bolezen oblek, ki jih krči. Meni je bilo vse prav. Samo tam nekje okoli ramen in bicepsov je vse pokalo po šivih. Bo pa dodaten zračnik, se tolažim in gledam okoli obrnjeno piramido v špeglu. 

Motor. Jes. Še je tam, kjer sem ga pustil. Vžgem zadevo in gasa z vetrom v … Kdor me pozna, ve, da je vetra vedno dovolj, medtem, ko je tisto drugo nekje drugje ostalo. Ah, pustimo malenkosti. Sem že na cesti. Lastovka? Ni samo ena, jih je nešteto. Kaj ne, ko je pa tako lep dan, da se še angelčkom smeji. 

Pa sem takoj ugotovil, da je neki drugi virus razsajal v zimskem času. Ni nekaterim samo obleke skrčil, ker sem videl kar nekaj kavbojk in podobnega modnega stila, temveč jim je skrčil tudi tisto nagubano polento tam nekje med ušesi. Bom takoj razložil, kaj sem opazil. Samo, da si naredim panin, ga malo popečem, si nalijem nekaj za poleg in zgrizem do neprepoznavnosti. Moment, kot sem re…, napisal. 

Prva stvar, pa ne bom našteval. Lastovke od vsepovsod hitijo v smeri tiste slane mlake. Žabe, kot žabe. Samo, da je voda, pa so srečne. Kolone oziroma jate teh letečih žab. In res letijo. Kot bi bilo vse zastonj in, kot bi bili vsi nesmrtni. Pa vsi mi gredo nasproti, ker jaz se vedno odpravim kontra tem množicam slepih in slabovidnih. Ker vidijo samo tisti ravni pas do mlake in prav ničesar drugega. Ta cesta iz močvirja do mlake je res ena sama žalost ravninska. Pa še tisti ubogi ovinek, ki se jim pripelje nasproti, ga gladko malo porežejo, posečejo ali kako drugače poravnajo. Kaj jim ni jasno? Retorično vprašanje, ker … Motor je namenjen za ovinke in ne za dirkanje po ravninah. Tisto dirkanje bi čisto lahko napisal brez i. 

Se nekoliko pomirim od vseh teh obdelovalcev krivin, ko ponovno srce v hlače in po hlačniku do pete. Fak, stari. To pa je bilo blizu. In samo, koliko hrupa za prazen nič, kot sem opisal svoj prsni koš brez srca, ki je bingljalo tam bolj nižje. Ta norec je priletel mimo mene z dvesto ali pa tristo tistih tisočakastih metrov v obdobju od ene do druge številke na uri. In čisto poleg mene je šel. Sem prav čutil božanje usnja ob tekstil. Porko dio, bi ga za ušesa, če bi jih našel s temi tresočimi rokami. Verjetno bi ga samo pretresel. Kaj je bil za en motor? Nimam pojma. Še na kameri je samo neki zmazek posnet. 

In spet mirenje in nato vožnja dalje. Pa ne za dolgo. Tokrat čelna z genialcem. Kamera, snemaj. Alo, akcija. Skrila se je od hudega, ko je zagledala tiste izbuljene oči v čeladi, ker seveda ni pričakoval nekoga za nepreglednim ovinkom. Kaj je bilo? Genialec je v nepregledni ovinek prehiteval avto. In kje je prehiteval? Po mojem pasu, majku mu milu. Sem hotel za njim, da se mu opravičim, ker sem prišel nasproti. Verjetno bi tudi tega stresel, ker sem bil, kot na vtičnico priklopljen. Tresoč. Na kameri seveda oči čez cel vizir in dolga luč, da bi mu jo zabil v najtemnejši del njegovega telesa. 

Po siesti na klopci se nekoliko lažji odpravim dalje. Sedaj sem pa jaz hitrejši. Ampak samo tam, kjer cesta zavija, povsod drugje, torej na ravninah, sem bil pa daleč zadaj. Trop kraljev ravnin sem ujel. Kako sem jih pa lahko ujel, če so kralji ravnin? Ja, preveč zavita cesta je bila, pa so me počakali. Ampak, samo do ravnine. Tam so pokazali, kdo je večji konj oziroma, kdo jih ima več. In ti konji niso bili najbolj tihe sorte. So kar rezgetali in kopitljali tam po prerijskih ravnicah. Jaz pa zadaj trpel, ker so mi vse ovinke omogočili si dvakrat ogledati. Sem bil turist po ovinkih. J… jih …

Potem pa moto đipi pred menoj. Koleno ven in gasa. Bolj je bilo gaaaaasaaaa, ker je bilo, kot v počasnem posnetku. Še posnetek sem moral zavrteti v hitrejšem tempu, da se je pojava premikala kolikor toliko normalno po ekranu. Ja, neka dirkačica je bila, kar sem opazil po ritki in drži. Po ravnini nekoliko hitreje, pred ovinkom sidro s krova, koleno ven in se skoraj zvrne iz ovinka. Motor je narejen, da se z njim nagibamo v ovinek. Tukaj je bila hitrost premajhna in je šlo pokonci oziroma skoraj kontra ovinku. Pa sem tudi to preživel. Čeprav sem kar težkega srca šel mimo tiste ritke. 

Da ne bo vse samo lepo, je poskrbel padalec. Saj je bil pred tem motorist, potem pa je izskočil in je bil padalec. Ko sem prišel do njega, je bil kar nekaj metrov od motorja. Ga vprašam, če išče motor, ki je bil nekje tam pod cesto. Pa samo zmaje z glavo oziroma s čelado in nekaj momlja, da ova noč nije njegov dan. Od kje njemu noč, ko pa sonce sveti skoraj nad nama. pomagam mu do motorja, da ga z žalostjo v očeh poboža oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Plastike toliko, da bi ga lahko oglobili za onesnaževanje okolja. Pa sem mu raje pomagal skriti dokaze, dokler ne pride smetarski kamion in odpelje to šaro v reciklažo. Njemu nič, če odštejem potolčen in podrsan ego. 

Kaj sem še videl tisti dan, ko je lastovka pretegnila krila? Vse sem videl. In sploh ni zima kriva za takšno obnašanje nekaterih oziroma kar veliko njih. Ker to se dogaja od spomladi do jeseni in še vmes. Vedno eno in isto; gasa, sekanje ovinkov, prehitevanje, kjer se še krokarji križajo, neznanje in ostale veščine zbrane v tisti nagubani polenti med ušesi. Ma bi marsikoga stresel, da bi polenta skozi ušesa pritekla, ko bi se utekočinila. 

Kamera. Mora biti, ker drugače je katastrofa samo v ljudskih pripovedkah. Pa, da ne bodo bajke in pripovedi, saj smo v nekem drugem času, si dajmo to kar pogledati. Resolucija visoka, zvok vključen in občinstvo nestrpno. Ker teh posnetkov nikoli ne zmanjka. In slabo kaže, da jih kdaj bo. Pa ni nič kriva prva lastovka. Ona je še najmanj kriva. Če bi bila, bi jo že zravnal. Tista polenta posameznika je kriva. Samo do tega priti in nekaj narediti za svojo in posledično ostalih varnost, je naravnost misija nemogoče. Čeprav se nekateri kar zavedajo vsega tega in počnejo določene zadeve v smeri izboljšanja sebe oziroma svoje vožnje.