Logarska Dolina
Zadnje dni so nam vremenoslovci napovedovali samo dež, dežja pa od nikoder. Zato sem se kljub slabi napovedi odločil zajahati svojega dvokolesnika. Vseeno sem se oblekel “zimsko”, saj je zunanji termometer kazal samo 16°C. Če se boste odločili za to pot, vam priporočam, da se na pot odpeljete s polnim rezervoarjem ali pa najkasneje dotočite v Kamniku, saj se lahko zgodi, da na celi poti ne bo odprta niti ena bencinska črpalka.
Sam sem se ustavil v Kamniku in natočil do vrha, za primer, če bi kam zašel ali nadaljeval pot v neznano. Iz Kamnika sem peljal proti Kamniški Bistrici, v Stahovici sem se držal desne in pot nadaljeval proti vrhu prelaza Črnivec. Opozoriti moram na tri lesene “mostove”, ki so lahko v jutranjih urah zelo spolzki zaradi vlage. Ko sem prevozil prelaz Črnivec, sem se spustil v dolino, kjer je lep razgled in več manjših vasi. Peljal sem se skozi Trošek, Zgornji Dol, Gornji Grad, pri Radmirju pa sem se pripeljal do glavne ceste. Na križišču sem zavil levo za Ljubno ob Savinji. Celo pot sem se držal samo leve, zato je ta pot idealna za tiste, ki niso vešči zemljevidov ali smeri neba. 😉
Peljal sem se v smeri Strmec, Luče, Solčava, kjer lahko na križišču spet zavijemo levo in obiščemo Logarsko Dolino ter izkoristimo sezono, ko še ni turistov (trenutno še ni vstopnine za obisk doline). Zapeljal sem po dolini, se za kratek čas ustavil in občudoval neokrnjeno naravo. Kljub lepemu koncu sem se vrnil do glavne ceste in zavil levo proti Pavličevem sedlu. Tam se cesta začne vzpenjati, število ovinkov pa se povečuje. Večinoma srečamo samo kakšnega motorista ali zagrizenega kolesarja. Na vrhu sta me pričakala dva mlada avstrijska policista, ki sta samevala, a kljub temu dosledno preverila dokumente. Tokrat sem se spomnil vzeti osebno, da sem brez skrbi nadaljeval pot po avstrijski strani.
Cesta se nato zoži, in treba je prilagoditi hitrost, če se slučajno srečamo z avtomobilom, ter se strmo spušča v dolino. Ko sem prišel do križišča, sem zavil levo za Zgornje Jezersko (desno za Bad Vellach). Če bi bilo lepše vreme, bi šel še dlje v avstrijske konce, a sem se bal, da me bo dobil kakšen “napovedani” dež. Cesta proti Jezerskemu je zelo lepa, široka, asfalt pa je dober. Zaradi nizkih temperatur (12°C) in slabšega oprijema pnevmatik s cestiščem sem bil z ročico za gas nekoliko bolj nežen.
Za vstop v Slovenijo se ni treba ustavljati, saj na naši strani nihče ne pregleduje dokumentov. Tisti, ki imate radi domače jedi, se lahko ustavite na Šenkovi domačiji. Domačija je res na mirnem kraju, s prelepim pogledom na gorovje, povrhu vsega pa si lahko ogledate še staro Šenkovo hišo iz leta 1517, ki je še danes ohranjena v stilu tistega časa (trenutno poteka obnova stare domačije).
Cesta proti Spodnjemu Jezerskemu je v slabem stanju, poleg tega znajo kakšni okajeni domačini na veliko sekati ovinke, zato le previdno. Pri Visokem sem zavil levo za Šenčur, peljal mimo letališča Jožeta Pučnika, skozi Moste, Mengeš in že sem bil nazaj v Ljubljani.
Pot je prijetna za turistično vožnjo in za vse tiste, ki se radi tudi ustavite, kaj pojeste in uživate v prelepi naravi.
