10 ur 10 minut Jadranske Magistrale

Letošnji Velikonočni prazniki so padli na vikend in ponedeljek. Ker si težko izborim prosti dan, se mi ni zdelo smiselno, da ostanem doma, pač pa, da čim bolje izkoristim prosti ponedeljek. Vremenska napoved je bila zelo obetavna, lepo in sončno za vse tri dni. Glede na pred sezonski čas sem računal na to, da ne bo nikakršnih težav pri iskanju prenočišča. Prvotni plan, ki sem si ga delal kar sproti med potjo, je bil prevoziti nekje do 350 km in nato poiskati prijetno in ugodno prenočišče. Vožnja do Reke je bila hladna, temperature nizke, a od tu dalje je bilo čedalje topleje in kmalu so se gibale že okoli dvajsetice. Jadranska Magistrala je bila navkljub praznikom precej prazna. Do tega dne sem v letošnji sezoni prevozil okoli 2000 kilometrov, zato nisem pretiraval z »polaganjem« ovinkov. Moj namen ni bil podirati časovnih rekordov, temveč ležerno občudovati spomladanske naravne lepote Mediterana. Morske obale ni in ni konec, kot ovinkov, ki so odlična motivacija za nas, motoriste.

Števec na motorju se je hitro odvrtel do Karlobaga, kjer je bil prvi oddih in malica. Vreme je bilo idealno in pravilno sem predvidel, da bo proti jugu še toplejše. Kadar koli se ustaviš v Karlobagu, se počutiš domače, saj je tu večina naših. Pot sem nadaljeval z enakim umirjenim tempom in se po nekaj urah vožnje približal 400 kilometrom, a sem se počutil še vedno spočit. Pri Šibeniku sem naredil drugi postanek, kjer sem si privoščil topel obrok in  pobrskal po navigaciji za informacijo po preostalih kilometrih do Dubrovnika. Po krajšemu premisleku sem se odločil, da bom pot kar nadaljeval in več časa raje preživel v Dubrovniku. Obvozil sem Makarsko, po kakšni uri vožnje pa že stal na mejnem prehodu v Neum-u. Tu se običajno vedno stoji in ni druge rešitve, kot čakati v vrsti. V poletnem času, ko so visoke temperature, vedno obidem kolono in se vrinem bolj proti koncu, kajti v poletnem času motorist ne zmore stati v kolonah, pod žgočim soncem v kombinezonu in čeladi. Do sedaj sem imel samo eno slabo izkušnjo s policistom na mejnem prehodu, ko me je kar nekaj časa zadrževal na meji in grozil z visoko kaznijo 4000 kun zaradi prehitevanja kolone.

Po prečkanju meje, je bil Dubrovnik oddaljen le še slabih 70 kilometrov. Vsak kilometer bližje cilju sem bil boljše volje, saj sem vedel, da bo zdaj-zdaj konec dolge poti in dobrih devet ur sedenja na motorju.

Vožnja z motorjem po bivši Jugi je vsakič znova zanimiva, ne glede na to, kolikokrat sem že prevozil magistralko. Dubrovnik obiščem enkrat letno in okolico kar dobro poznam, zato nimam problemov pri iskanju prenočišča. Tu vsaka hiša oddaja kakšno sobo ali apartma. V visoki turistični sezoni je težko najti ugodno nočitev, a v tem času ni nobenih težav. Takoj sem se odpeljal v kraj Srebreno, slabih deset kilometrov naprej od Dubrovnika in našel prijetno in za žep ugodno bivanje. Končno sem se razpakiral, osvežil in kakšno urico zasluženo oddremal, zvečer pa skočil še na porcijo odličnih čevapov in velik vrček piva. Potegnem črto in ugotovim, da je bil prvi dan uspešno zaključen; da sem prevozil izjemno veliko ovinkov in pot dolgo kar 668,8 kilometrov. Prepustil sem se prijetnemu spancu, ki je to bil, kljub tuji postelji.

Po jutranjem zajtrku sem odvihral na najvišjo točko utrdbe Imperial nad Dubrovnikom, do katere je moč priti iz centra z gondolo. Cesta je strma in ozka,  po kateri avtobusi ne morejo voziti, zato je običajno tu veliko kombijev. Razgled na Dubrovnik in okolico je izjemen v lepem vremenu. Počasi sem se spustil v strogi center, ker sem ob obzidju sparkiral svojega konjička in se sprehodil po notranjosti. Zaradi praznika so v vseh cerkvah potekale maše in zunaj njih razni glasbeni dogodki. Na nebu ni bilo niti enega oblačka, sonček pa je poskrbel za prijetne temperatura in kratke rokave. Prijetno je bilo martinčkanje na soncu in opazovanje okoliškega dogajanja. Večina turistov je bila Azijcev, ki so se kot po navadi vse vprek fotografirali. Tega dne sem si vzel čas za počitek in sprostitev, saj sem vedel, da bo treba čez slab dan spet sesti na motor in se vrniti v domače kraje.

Glede na to, da je bil torek že delaven, napoved deževna, sem se odločil, da grem nazaj v enem kosu. V ponedeljek sem zarana vstal, prijazni lastnik je že zgodaj pripravil zajtrk, da sem lahko čim prej odrinil na pot. Ta dan je bilo na Magistralki še manj prometa, ni bilo dosti prehitevanja, tako, da sem lahko samo užival v ovinkih. Ko sem obšel Zadar sem začel čutiti zadnjico, dovolj je imela sedenja na motorju, a kaj, ko sem imel do doma še okoli 300 kilometrov. Da sem si olajšal pot, sem se od tu naprej še dvakrat ustavil, naredil krajši počitek za »sprehod« in se razgibal. Ob prihodu na mejni prehod Rupa je že vse stalo, a morda sem čakal le minuto, ker sem zaradi »dovoljenja« hrvaškega policista obšel kolono po desni. Promet je bil precej tekoč. Iz Ilirske Bistrice sem zavil čez Knežak, hitro obšel Pivko, Staro vas in pred Postojno zavil kar na avtocesto.

Takoj, ko sem se vključil pa se je promet zaustavil in vsi smo vozili v strnjeni koloni 50km/h. Pri Uncu se je vse skupaj zaustavilo in slišal sem, da je tako do Ljubljane. Odločil sem se izkoristiti prednost motorja in sem strpno, počasi nadaljeval po sredini voznega in prehitevalnega pasu. Pri taki vožnji je potrebno biti zelo previden, saj nikoli ne veš kdaj bo kak potnik izstopil iz vozila oziroma brezbrižno na široko odprl vrata, ne da bi prej pogledal nazaj. V lanski sezoni se mi je to pripetilo, ko se je zgodila prometna nesreča in so avtocesto popolnoma zaprli za ves promet. Ljudje so začeli po dolgem čakanju zapuščati svoja vozila in se sprehajati po avtocesti, a na srečo sem imel nizko hitrost, da sem lahko pravočasno varno zaustavil in lastniku nisem snel vrat iz vozila.

Ob prihodu na domače dvorišče sem si oddahnil. Odleglo mi je, ko sem utrujen sestopil z motorja ter snel z glave čelado. Potovalni računalnik se je ustavil pri 1.379,9 kilometrih za dva dneva potovalnih užitkov skozi ovinke, napolnjenih s soncem,  mediteranskimi vonjavami in čudovito panoramo.