Pri sosedih za 1,19€/l, boljše ceste in manj prometa

Napovedi vremenoslovcev so se uresničile in lepo poletno vreme se je vrnilo za vikend. Pred dobrim tednom sem že mislil, da bo toplote konec, a sem se pošteno uštel. Jutra in večeri so res da sveža, a čez dan se termometer v notranjosti povzdigne vse do 24,5*C.

Na sobotno jutro me je skozi spalnično okno prebudilo sonce, ki me je nežno božalo. Ura je kazala 8 in nekaj minut. Obrnem se na desni bok, a ne zdržim dolgo. Vstanem in najprej zavijem v kuhinjo pristavit kafetiero na ogenj. Kmalu me omamen vonj po sveži kavi privabi iz kopalnice. Od prejšnjega dne mi je ostal rogljiček polnjen z marmelado, ki si ga na hitro ogrejem v mikrovalovki, saj zjutraj zraven kave vedno paše kaj sladkega. V hiši so še vsi trdno spali, ko sem bil jaz že pripravljen za na motor.

Med oblačenjem sem se odločil, da grem proti severu, proti obali bo verjetno spet norija in zgoščen promet, poleg tega je za pričakovati, da bodo na plan prišli kakšni vikendaški divjaki, ki se bodo dokazovali in si dajali duška na vsakem ovinku. Običajno so taki najbolj nevarni, ki pičijo do obale in nazaj.

Odpravil sem se proti štajerski, za sladico pa sem se obvezno ustavil še na Trojanah. Naslednja postojanka je bila v Velenju, kjer se je ravno odvijal 30. Pikin festival. Po krajšem postanku sem pot nadaljeval naprej proti Mislinji in Slovenj Gradcu, v Dravogradu na križišču pa sem zavil proti Avstriji, saj sem vedel, da me na avstrijski strani čakajo lepe ceste in malo prometa. V zimskem času grem enkrat ali dvakrat letno na smučanje v Koralpe, čeprav se ta pot kar malo vleče. Smučišče je vedno urejeno, ponuja raznolike proge in ni čakalnih vrst. 

Danes pa sem z motorjem prvič zavil na to gorsko cesto brez prometa, kjer so ovinki prijetni za »polaganje«. Kot bi se mi odprl nek nov svet takoj,  ko sem prestopil državno mejo. Vedno se sprašujem kako to, da je v tem okolišu tako malo prometa, sploh pa nič direndaja po cestah. Hiš je veliko,  ljudi pa od nikoder. Velika prednost teh okrajev je, da imajo lepe in urejene ceste. Že v dolini sem predvidel, da me na vrhu čakajo nižje temperature in megla, saj je bil vrh ovit v oblake. Na poti do vrha sem bil na cesti skoraj popolnoma sam, prehitel sem le dva trdoživa kolesarja. Tudi sam sem bil kar nekaj let na kolesu, včasih dnevno odvozil po sto kilometrov, a me je po nesrečnem  letu, ko sem imel pet kolesarskih nesreč, vse skupaj minilo.

Ko sem prispel do vrha, se je temperatura spustila za dobrih deset stopinj glede na dolino, kjer je bilo prijetnih 23 stopinj. Na vrhu je bilo nekaj megle in okoliš nič kaj prijeten. Vse rjavo in pusto. Tu sem vajen prijetne snežne beline, v tem času pa sem pričakoval prijetno zeleno gorsko oazo, zato me je takšna turobnost šokirala. Hotel in bar sta obratovala, tudi nekaj turistov se je sprehajalo. Naredil sem dve, tri fotografiji in se raje hitro vrnil v dolino, kjer je bil sonček in prijetnejše temperature.

Za povratek domov sem na navigaciji izbral novo, drugačno pot in se s tem izognil že znani cesti. Ko sem prispel do razcepa glavne ceste,  sem se držal leve in po 8,5 kilometrih zavil desno. Ves čas sem se držal regionalne ceste v smeri Volšperka, Grebina in Velikovca, kjer poteka veliko gradbenih del. Kar nekaj časa sem porabil, da sem prišel iz centra, ki je prepredeno z enosmernimi ulicami. Po nekaj kilometrih sem prečkal večje akumulacijsko jezero Drava Völkermarkt (Drau Völkermarkter Stausee linksufrig). Jezero verjetno nudi veliko ribiških užitkov, rekreacije in prijetnih piknikov. Mogoče se drugo leto ustavim tu in raziščem okolico. Peljal sem se skozi vas Dobrla, Žitara in pred menoj je bila samo še Železna Kapla, nato pa “sanjska” cesta, kjer je veliko zavitih ovinkov. Cesta je lepa in asfalt je v dobrem stanju. Pričakoval sem, da bo tu promet bolj zgoščen, veliko motoristov, a na mojo srečo sem imel cesto »samo zase«.

Moram pa priznati, da to motoristično sezono po menjavi pnevmatik zelo uživam v zavojih in da si do sedaj še nikoli nisem želel toliko ovinkov, kot prav zadnje čase. V sezoni naredim povprečno okoli šestnajst tisoč kilometrov, kar pomeni, da moram vsako sezono zamenjati pnevmatike. Od nakupa motorja sem bil ves čas na isti znamki in modelu pnevmatik. Že preteklo sezono sem razmišljal, da bi jih zamenjal za cestne Roadtech 01, a nisem imel »poguma«, saj sem mislil, da so obstoječe odlične. Tokrat sem se opogumil in od tistega trenutka se je pričela pisati nova zgodba o ovinkih. Z novimi pnevmatikami so ovinki postali enostavnejši, hitrejši in prinašajo več užitka. To ne pomeni, da vozim po kolenih ali ves čas drsam s tačko po tleh. Še vedno ostajam turistični voznik, a nekoliko hitrejši sem v ovinkih in bolj z lahkoto motor potisnem k tlom.

Na vrhu prelaza Jezersko, po prečkanju slovenske meje, se ves blišč lepih cest v trenutku konča. Cesta je v tem predelu v zelo slabem stanju in ozka glede na avstrijsko stran. Ob vožnji po takih cestah se človek vpraša, kam hudiča gre ves denar, ki ga prispevamo ob registraciji vozil oz. plačilu cestnin. V zadnjih letih se v ceste vlaga minimalno in običajno samo krpa že stokrat pokrpane ceste. Po drugi strani pa lahko vidimo kako menjajo na kilometre zaščitne ograje, ki je še dobra. Kdor je veliko na cesti ali avtocesti lahko opazi, da so vsepovsod čez ceste postavili svetlobne opozorilne table, ki naj bi voznike opozarjale na hitrost in razne nevarnosti. A kaj, ko so po večini izkopljene ali pa prikazujejo kakšno pametno obvestilo »Ko voziš, ne pij« ali pa Ohranjaj varnostno razdaljo«. Tiste, ki pa naj bi prikazovale omejitve ali priporočeno hitrost pa so izklopljene. Sam sem že pred časom pisal na Dars, skrbnikom teh tabel, zakaj jih na vključijo in predajo namenu te več milijonske investicije iz davkoplačevalskega denarja, a nisem dobil nobenega konkretnega odgovora. Samo, da so seznanjeni, da se v določenih območjih pojavljajo večji zastoji, a da ne prihaja do nesreč. Kaj zdaj to pomeni? Da so te table bolj same sebi namen? Najbrž je bilo treba potrošiti nek višek finančnih sredstev, da ne bi propadla.

No, da se vrnem na svojo pot skozi Jezersko, priporočam, da se ustavite na sila prijetni Šenkovi domačiji, kjer vam posrežejo okusno, domačo hrano. V zimskem času je tu prava pravljica in primerna za vse tiste, ki iščejo gorsko idilo, mir in rekreativne dejavnosti. Jezerska cesta se vije skozi Zgodnje in Spodnje Jezersko, nato proti Kokri in Preddvoru v Predoslje. Iz obrobja Kranja sem pot nadaljeval proti Zbiljam, Mednem in Celovški cesti, skozi Šentviški predor in po avtocesti do izvoza Vrhnike. Od tu pa pot nadaljeval po stari cesti vse do doma.

Današnji dan mi je v “predalček 14. september 2019” vtisnil veliko pisanih vtisov, predvsem veliko prijetnih ovinkov in novih 394 varnih kilometrov. Upam, da bo še veliko takih trenutkov. Kot kaže, motoristične sezone še ni konec, razen če nas bo čez noč presenetil mraz, kateremu v vsakem primeru ne uidemo. Ko bi le  motoristična sezona trajala vsaj še nekaj časa, saj se vedno prehitro konča, zima pa je dolga.  Kakšen lep krajši ali malo daljši izlet bi si namreč z veliko veselja še privoščil.