Očitno je to najin nerazumljiv konec, a že sedaj čutim, da te bom močno pogrešal.
Če sem povsem odkrit, sem predolgo čakal na konec, da napišem kaj o najinih izletih. Težava je v tem, da sem začel ravno uživati, ko je začela pomlad trkati na vrata. Vse lepo se enkrat konča in tudi moja motoristična avantura gre proti koncu. Žal živim v stresnem tempu in imam premalo časa za najbližje ter takšne dneve, kot je bil današnji. Marsikdo me enostavno ne razume, kaj je tako lepega na motorju, ko je pa tako nevarno. Sam ne grem na motor, da bi kar tako umrl ali ob cesti »ravnal« kakšno zaščitno ograjo. Običajno je slišati, da smo motoristi sami norci in divjamo v smrt. Težko je vse metati v isti koš in res je, da smo motoristi bolj izpostavljeni poškodbam kot tisti, ki se lagodno vozijo v avtomobilih. Vsakokrat, ko sedem na motor, z lahkoto odmislim vse težave, ki se nakopičijo skozi delovni teden in v osebnem življenju. Nekaterim zadostuje, da pokadijo škatlo cigaret ali kak džojnt, drugim, da 24 ur ležijo pred televizorjem in gledajo nadaljevanke, tretji izberejo adrenalinske športe. Novodobna mladina pa večino časa preživi na pametnih telefonih, kjer je vse lepo in jih nič ne boli, še prehladiti se ne morejo niti poškodovati, kot smo se mi v mojih časih pri odbojki ali košarki.
Na lepo sobotno jutro sem se odločil, da grem po poti, ki mi jo je priporočal Marko. Že pred časom mi jo je omenil na eni od novinarskih konferenc, katere sva se je udeležila v Novem mestu. Najlepša pot naj bi bila od kraja Novi Vinodolski do Ogulina in naprej proti nacionalnemu parku Risnjak. Predvsem so me pritegnili prostoživeči divji konji in ovinkasta cesta.
V Sloveniji imamo mnogo lepih krajev, a kaj, ko kamor koli kreneš, je promet gost in ceste so v določenih obččinah v precej slabem stanju. Turizem se razvija, vsako leto je več obiska tujih turistov, turistične organizacije si manejo roke. Cestam pa še vedno ne namenijo prave pozornosti in obnove. Marsikdo ne ve, da nadomestila za uporabo cest država v večji meri nameni železnicam. Počasi se že kažejo slabosti množičnega turizma, saj je v turističnih krajih premalo parkirnih mest, dolge kolone vozil in iz vsakega travnika nastane privatno parkirišče, kjer nehumano obirajo turiste in domače popotnike. Slovenija ima polno čudovitih cest, ki vodijo do zanimivih krajev in skrivajo naravna »čudesa«, a kljub temu, me vedno znova in znova vleče k južnim sosedom.
Kot sem že omenil, sem tokrat upošteval Markov nasvet in šel raziskovat nove ceste, ovinke, ki jih lahko sedaj z veseljem delim naprej, vsem motoristom, tistim, ki boste morda to še postali ali pa samo običajnim popotnikom.
Na tokratno pot nisem šel sam, ker se mi je pridružil še en pravi motor »RR«, ki ga je upravljala pupa po imenu Tjaša. Dobila sva se točno ob desetih na dogovorjenem mestu in povem vam, da sva prišla oba hkrati na parkirišče vsak iz svojega konca. »Just in Time« kot pravijo v logistiki. Po dolgem času sva se spet videla, a nisva izgubljala časa, po pozdravu in nekaj izrečenih besedah, sva pot hitro nadaljevala, saj sva imela za odvozit slabih 400 kilometrov. Zjutraj preden sva se dogovorila za izlet, sem pogledal na e-zemljevid in videl, da bova na motorju sedela okoli sedem ur. Potovalni računalnik je pri odhodu na pot prikazoval dobrih devet stopinj, kar je že štiri več, kot ob prebujanju domača vremenska postaja. Na nebu ni bilo niti enega oblačka in sonček naju je prijetno grel skozi motoristično opremo. Na cesti se je že zaznalo večje število motoristov, ki so hiteli na obalo ali kam drugam. Prve ovinke sva »polagala« od Grčerevca proti Planini, nato so sledile še Kačje Ride in Postojna je že bila pred nama, skozi katero sva šla strogo po omejitvah, saj so me lani tu mestni redarji pošteno oglobili. Danes je bil strogi center delno zaprt zaradi dneva brez prometa. Ker imam zelo opazen motor, me je prijatelj v modrem že na 200 metrov opazil, pa sem ga šel na hitro pozdravit in spregovorit nekaj besed, preden sva midva nadaljevala svojo pot “v neznano”.
Na zadnjem semaforiziranem križišču sva ubrala smer proti Rijeki. Obšla sva Pivko, oziroma se tu izognila polni cesti pleha in ubrala pot skozi Knežak. V Ilirski Bistrici sva dotočila svoja jeklena konjička in v svoja želodčka vlila še nekaj kofeina.
Pred Jelšanami se je začel promet gostiti in predvidevala sva, da se bo na meji stalo, zato sva skrenila iz glavne ceste za Novokračine, kjer sva se vse do meje vozila sama. Obmejni prehod Novokračine je popolnoma sameval, kjer sta se naju slovenski in hrvaški policaj prav razveselila, da sva »razbila« njuno samoto. Prišla sva do stare regionalke, ki pride iz Rupe in vodi do Rijeke. Da sva se izognila omejitvam, radarjem, nisva izgubljala preveč časa skozi vasi, ki bi jih morala obvoziti, ampak sva pri Mučičih zavila na hitro cesto in tako hitreje prišla do stare jadranske Magistrale. Pri Rijeki se je temepratura že povzpela na dvajsetico in vse bližje sva bila Novi Vinodolskemu, toplejše je bilo. Od Šmreki do Novi Vinodolskega sva prevozila okoli 23 kilometrov, kjer se pri smerokazu za Ogulin ostro zavije levo na stransko cesto. Cesta se začne hitro vzpenjati in iz ravnine postane precej zavita v levo, desno in spet v levo.
Cesta je tu precej ovinkasta, dovolj široka, morda na določenih predelih v slabšem stanju, a tega ni veliko. Na splošno je cesta odlična, ko se pride na najvišjo točko pa se nam odpre čudovit pogled na dolino in morje. Pred vzponom na okoli tisoč metrov nadmorske višine se lahko vidijo večje skupine divjih konj, ki živijo na prostem. Gibljejo se prosto, saj ni nikjer ograj in tu je treba biti bolj previden, saj je na cesti kar nekaj konjskih iztrebkov. Žal mi je, da se tu nisva ustavila in naredila kakšno fotografijo. Glede na to, kako je tu lepo, se bom v prihodnji sezoni še vrnil, a raje kakšen mesec prej.
Prevozila sva Bater, Breze, Jesenak in po slabi uri prispela v Ogulin. Tu sva se najprej zaustavila pri starem gradu Ogulin, se sprehodila po parku kralja Tomislava in pogledala notranjost cerkve Svetega Križa. Ko sva prišla nazaj do motorjev, sva dvoglasno rekla, da sva potrebna hrane. Hvala bogu za pametne telefone in internet, da sva lahko hitro poguglala kje se da kaj pojest in našla picerijo Štross. S polnima želodčkoma sva nadaljevala pot v neznano, saj sva bila oba prvič v teh krajih. Če sem pošten, ne popolnoma v neznano, saj me je ves čas vodila navigacija. V Ogulinu sem si nastavil naslednji cilj Delnice. Današnjega izleta ne morem in ne morem prehvaliti, ker je bil en boljših, saj že dolgo nisem prevozil toliko ovinkov v tako kratkem času. Hvala Marku za priporočeno turo.
Iz Delnic sva šla v smeri Gerovo, Prezid in proti slovenskemu mejnemu prehodu pri Babnem Polju. Danes sem skozi ves dan spoznaval nove kraje po Velebitu in nekaj malega na naši strani. Sedaj, ko razmišljam, se ne spomnim, da bi šel sploh kdaj skozi Babno Polje. V spominu ga imam, kot eno od najhladnejših koncev v zimskem času. Babno polje, Lož, Bloška Polica, Martinjak in Cerknica, kjer sva naredila zadnji postanek za čaj, da sva se pogrela od znotraj, saj so se temperature skozi notranjost ves čas gibale pri dvanajstih stopinjah. Cerkniško jezero je trenutno bolj kot suho. Do doma sva imela še dobre pol ure vožnje in na poti do doma sva ujela še zadnje žarke svetlobe, saj je bila želja, da prideva vsak v svoj dom pred nočjo.
Ko sem motor parkiral na domačem dvorišču, se je dnevni števec ustavil pri 389,8 kilometrih. Če odmislim tridnevni izlet po jugi, je bil današnji dan najbolj ovinkast dan v celi motoristični sezoni. Kot kaže, se bo letos nabralo za okoli 15.000 varnih in lepih kilometrov. Danes sva prevozila res lepe kraje, sploh področje divjih konj, a mi je zelo žal, da se nisva zaustavila za trenutek, naužila svežega zraka, naredila kakšne fotografije in »napasla« oči. Ne smem pozabiti omeniti, da se lahko zahvalimo Habsburški monarhiji, ki je zgradila te pomembne ceste, ki so služile razvoju gospodarstva in trgovine. Tri glavne ceste so poimenovali po treh princesah; Jozefina, Terezijana in Rudolfina. Vse skupaj se je začelo že davnega leta 1730.
Verjetno je to eden zadnjih izletov v letošnji sezoni in kot kaže se bo najina pot tu končala. V ponedeljek 23. septembra se prične koledarska jesen in motor bo šel počasi v garažo na zimovanje. Mislim, da sva letos prevozila veliko novih poti, še več jih ostaja za naslednje leto, a najbolj važno je, da sva »oba« uživala in prišla domov vedno v enem kosu. Lahko sem vesel, da imam to možnost, da na tak način spoznavam svet in to kljub temu, da imam bolj malo časa. Morda bo jesen še lepa s prijetnimi temperaturami in potem to ne bo letošnji zadnji zapis.
V jesenskem času je na cesti veliko pasti za motoriste in s tem je potreba po še večji previdnosti kot običajno. Vsak motorist mora poskrbeti za svojo varnost, da so pnevmatike v dobri »kondiciji«, da imajo dovolj profila, da zavore primejo in da v mrzlih jutrih ali večerih ne pretiravajo s hitrostmi v ovinkih, saj je asfalt že hladen in s tem imajo pnevmatike slabši oprijem s cestiščem. Tu je še odpadajoče listje, več umazanije na cestišču in manj pozorni vozniki.
