Včerajšnji, današnji ali pa jutrišnji dan
Včerajšnji, današnji ali pa jutrišnji dan. Vsak dan. Čisto vsak dan vozim. Vozim, ker tako želim, ker tako čutim in, ker tako razmišljam. Pika. Zapis končan. Nič več filozofiranja in ugotavljanja zakaj. Vse je povedano. Pa je res?
Spomnim se, da sem bil vedno na kolesih. Pa naj si bo to voziček, kamor so me položili in vozili sem ter tja, tricikel, od katerega sem zahteval nemogoče in ga zapeljal po stopnicah, kolo za čez drn in strn, moped za v svet, ki se mi je naenkrat zdel manjši in dostopnejši, motor in avto ter kamion, za “resno” vožnjo oziroma za čisto ” resno” vožnjo, pa tudi za popolnoma “neresno” vožnjo oziroma za nekaj, kar naj bi imeli v sebi, za dušo. Torej, spomini so kotaleči in brenčeči na takšen in drugačen način.
Ne bom napisal, da sem bil vedno “priden” ali “čistun”, ko sem bil na kolesih, oziroma, ko sem vozil. Pač, sem vozil. Nisem počel slabih stvari, nisem huje kršil, ampak sem vozil. Ker sem moral. Voziti namreč. Nekaj tudi zaradi poklica, drugače pa zaradi sebe. Še posebej sem in še vedno rad vozim zaradi sebe vse, kar ima dve kolesi. Nekako opažam, da vsak dan bolj. Da je strast, da je neka sila, ki me posede in sili v nekaj, kar obožujem. Voziti. Na dveh kolesih. Tudi na štirih, ampak na dveh je vse drugače. Bolj doživeto, bolj osebno, bolj čisto.
Vozim že veliko let, katera sploh ne štejem in mi niso drugo, kot prelepi spomini. Vsaka vožnja je prelep spomin na občutek, na samo vožnjo in na doživeto srečo. Tudi tista vožnja, ki se je končala v bolnišnici zaradi gospoda, ki se je zagledal nekam drugam in me od zadaj nasadil, je prelep spomin. Ker se je vse končalo v najlepšem redu in brez posledic. Če pa pomislim na vožnjo v rešilcu, bi skoraj stavil, da je vozil nekakšen reli prvak na poti do naslednjega naslova.
Ni še vse povedano. Niti najmanj. Šele začel sem z zgodbo o vožnji. Ampak ne bo dolga, da ne bo kdo s čelom udaril v tipkovnico od utrujenosti.
Vsak dan ga vidim in vsak dan ga malo pobožam. Motor, namreč. Ker je v bližini in, ker grem večkrat mimo njega. Ni samo kup kovine, plastike in gume. Je nekaj več. Ne, ni živ in ne vrača čustev. Vendar skoraj vem, da čuti skrb za vse podmazane dele, narejene servise in občutek za tehniko. Ker vrača z brezhibnim delovanjem in ne požrešnostjo. Kajti, tudi skrb za stroj je del vožnje. Je odnos do nečesa in sicer do stroja in do same vožnje. Tako doživljam in tako čutim. Ne bom se spremenil in ne bom mačehovski do tehnike. Je to v krvi? Je v krvi tudi vožnja?
Mogoče je zasvojenost, mogoče je obsesija, mogoče je šus v žilo. Je potreba in je nuja. Tukaj sploh ni vprašanje če, ampak samo kdaj. Kdaj se zopet usedem na motor in se odpeljem. Ne bom lagal, da ni pomembno kam, ker je to zelo pomembno. Med ovinke moram zapeljati. Naravnost je dolgčas, je brez veze, je duhomorno. Ravnina je samo nujno zlo pred naslednjim ovinkom. In ovinki morajo biti. Več jih je, boljše je. Bolj je strmo, bolj je veselo.
Vsaka pot prinese nekaj novega. Ni se spremenila, ni skrenila niti ni odšla. Pač je vsaka pot z vsem na njej nekaj novega. Se spreminja in živi. In tako živim tudi jaz na njej. Čisto vsak dan in čisto vsako vožnjo živim na njej. Mogoče ravno zaradi tega živim. Da sem na poti, da se vozim. Verjetno res živim, da vozim. Saj ne, da je sedaj vožnja nekaj, kar mi je najbolj pomembno in edino. Je pa nekaj, kar je vredno početi in vredno obdržati. Je droga? Če je, jo bom zlorabljal na veke vekov. (B.H.)
